Skratka, eni so prepričani, da vladarji ne znajo vladati, drugi odgovarjajo, da jim kritiki sploh ne pustijo vladati. Res pretresljivo je bilo gledati politike, ki trošijo gore besed za nekaj, kar je jasno že vsakemu pred tv-ekrani: s trmarjenjem, da je vedno kriv nekdo drug za stanje, ki ga imamo, ne bomo prišli daleč.

Ta osnovni vzorec krivde drugega je stalnica slovenske politične scene. Vsi so v bistvu nedolžni in plemeniti, problem je le v tem, da drugi tega ne vidi. Oziroma ne priznava. Ena takšna kalimero scena, kjer so vsi užaljeni in hop na vejo ter v jok.

Na jok gre tudi skoraj vsem, ki se razkazujejo v oddaji Slovenija ima talent. Najprej mami, ki z besedami "še jokat nisem mogla od sreče" spremlja nastop svojega trinajstletnega sina Lovra. Malega, ki prepeva operne arije in je užaljen, ker njegovi vrstniki ne razumejo te vrhunske glasbene umetnosti. Zdaj jim z uvrstitvijo v naslednji krog dokazuje, kako se motijo, on pa bi najraje skočil do Empire State Buildinga.

Motijo se tudi tisti, ki mislijo, da lahko bolezen, poplave ali celo smrt zaustavi nekoga pri realizaciji njegovih sanj. Sabina je arhetip. Je skala, ki bi si jo morali za vzor vzeti vsi, s politiki na čelu. Čista potrpežljivost, ki je nagrajena. Kot je nagrajena tudi pri Juliji Kramar. Zgodba za izvabljanje solza vseh pred ekrani. Njena želja po čistem užitku petja pa tako močna, da premaga vse katastrofe tega sveta. Najprej ji umre učiteljica petja, potem je zavrnjena v glasbeni šoli in na koncu zaprejo konservatorij, na katerega je bila sprejeta. Manjkajo samo še vesoljci, ki bi ji med spanjem ugrabili glas ali pa vsaj avto, v katerega se zapre in prepeva arije.

Očitno so operne arije neke vrste čisti ekstrat slovenskega talenta. Po definiciji je vsak, ki obvlada nekaj arij, že razglašen za genija. Ali pa vsaj za čudež narave. V bistvu pa gre za banalen trik, ki je posledica prepričanja, da so operni pevci tako rekoč posebna kasta. Kasta, ki se je ne sme nihče dotakniti ali pa podvomiti v njihovo nadtalentiranost. Pa čeprav gre samo za preprosto vztrajnost in vajo. Kot v vseh drugih poklicih. Gre za parafrazo tistega znamenitega vzklika uspešnega športnika: jaz imam izjemno srečo. Več ko treniram, boljši sem.

Torej, fascinacija nad tistimi, ki prepevajo arije, je le hrbtna stran starega prepričanja, da se z delom daleč pride. Če ti ne uspe prvič, poizkusi še drugič. Če ti ne uspe med talenti, ti bo pa morda med spretnimi tekmovalci v oddaji Minuta do zmage. Ko voditelj Bojan Emeršič zavzdihne "ne mi tega delat, jaz sem že v letih", nam sporoča, da so v principu vsi tekmovalci malo trčeni. Trčeni v tem pozitivnem slovenskem duhu. Malo zajebani in neugodni. Bolj ko so preizkušnje bizarne in nevarne, bolj se tekmovalci ženejo, da uspejo. Format, kjer se morajo sodelujoči v eni minuti dokazati, kako hitri, spretni, neustrašni, nori, trdni in zviti so, je slovenska verzija uvožene ideologije z druge strani luže. Vsak ima priložnost, le izkoristiti jo mora. Pri tem mora biti pogumen in biti mora prepričan vase.

Prepričan vase je tudi Andrea F s svojo oddajo Peklenski izbor. Tisti, ki šteka, zakaj se mora na nacionalki pojaviti voditelj, ki istočasno vse govori dvakrat, enkrat v slovenskem in drugič v italijanskem jeziku, dobi Nobelovo nagrado za astrologijo. Če pa je to le napoved, da se bo jutri pojavil nekdo, ki bo vse ponovil v petih jezikih, čez čas pa nekdo, ki bo briljiral v dvajsetih, smo morda priča nastajanju unikatnega svetovnega televizijskega formata. Slovenija kot izvoznica multitalentov.

Za začetek bomo na Evrovizijo poslali Majo Keuc. Tam je ne bo nihče razumel, tako kot je ne razumemo mi tukaj. In mnogi tudi ne razumejo njenega videospota. Še več, po hitrem postopku so ga sramežljivo spravili v arhiv. Zaradi nekaj repenčastih kritikov, ki so v morbidnem spotu pogrešali harmoniko in Triglav. Ali pa jih je zabolelo vse tisto, kar je na simbolni ravni prinašala vizualizacija podpovprečne popevke. Preveč črno, preveč misteriozno, premalo barv in preveč grozljivo. Nekako v stilu vsega, kar vidimo in slišimo po ekranih zadnje mesece. No Future, so včasih rohneli punkerji. In rohnel je tudi Dragan Živadinov, ko je izvedel, da mu programski direktor EPK Mitja Čander ne bo dal sredstev za realizacijo njegove zvezdne opere. Škoda, ker tam ni bilo kamer. Da bi videli leteči stol in slišali zadovoljnega Čandra, ki se hvali, kako je prihranil sto tisoč evrov. Danes se bomo odpovedali operi, jutri EPK-ju, pojutrišnjem vsej kulturi in na koncu svoji državi. Pa naj kdo reče, da nimamo rezerv…