V nekaj minutah, ki sem jih potrebovala za odhod na stranišče, je @matevzluzar posnel in na Twitter naložil fotografijo z novinarskimi zapiski in diktafonom ter tvitnil: pogovor o uporabi Twitterja za @Dnevnik_si. V naslednjih nekaj minutah se je na iphonu mladega slovenskega scenarista in režiserja že oglasil @savicdomen: @matevzluzar @Dnevnik_si been there done that. V redu, torej je javno. Vsaj 612 sledilcev @matevzluzarja, pa še tisti, ki sledijo drugima naslovnikoma, so obveščeni, da v Dnevniku delamo reportažo o Twitterju.

"Twitter je najhitrejši in najažurnejši medij, kar jih obstaja. Lahko si prvi, še preden so drugi posneli, zmontirali, napisali in natisnili svoje prispevke," razlaga Aljaž Bitenc Pengov, direktor Radia Kaos, ki tvita kot @pengovsky. Kot @radio_kaos se je o premoči novega medija prepričal v obdobju zimskih poplav, ko je na Twitterju "v živo" objavljal informacije o prometnih ovirah s terena. "Posnameš, naložiš na splet, dopišeš, kje se nahaja. To je to." Lepota Twitterja je v njegovi enostavnosti, meni Domen Savič, tviteraš in asistent katedre za medijske študije na fakulteti za humanistične študije v Kopru. Medtem ko na drugih spletnih mestih obstaja veliko možnosti za dizajn, obliko, vizualno sporočanje in igro, je izražanje na Twitterju zelo omejeno. Fokus je na sporočilu. In demokratičnosti: "V primerjavi z velikim podjetjem, kot je na primer Mercator, je mali Radio Kaos v enakem položaju," dodaja @pengovsky.

"Vsako leto se na trgu pojavi sto novih tehnologij in načinov komuniciranja, od tega jih 99 propade, ena pa postane uspešnica. Bili so blogi, pa Facebook, zatem Twitter, zdaj geolokacijske aplikacije. Uspešni niso zato, ker ustvarijo nove potrebe, temveč ker odgovorijo na navade, ki jih že imamo izven spleta," pojasnjuje Savič. Zadnje tehnološke inovacije se odzivajo na željo po nenehni povezanosti in komunikaciji, tudi ko smo "na poti" in ne pred računalnikom. Navedeno se odraža v načinih uporabe tehnologij: uporabniška izkušnja Facebooka je najboljša na računalniku, Twitter zaradi svoje enostavnosti enako deluje tako na telefonu kot računalniku, geolokacijske aplikacije, kot je Foursquare, pa uporabljamo izključno na telefonih. Foursquare? Trenutek, še pridemo do tega.

Več kot osem tisoč tviterašev

Twitter, družabno omrežje, ki je marca praznovalo pet let, danes šteje približno 200 milijonov uporabnikov, ki so letošnjega februarja dnevno objavili po 140 milijonov tvitov. Kaj več informacij težko najdemo, saj Twitter redko objavlja podatke o uporabnikih, in še to selektivno. A zato imamo v Sloveniji Sitweet: "spektakularno" storitev, ki, edina v svetu, preučuje in zbira podatke o tvitih in tviteraših na omejenem geografskem področju.

Po podatkih Mihe Rejca (@miharejc) in Matije Rijavca (@matijarijavec), ki stojita za analitičnim projektom Sitweet (www.sitweet.com), je v Sloveniji trenutno 8772 uporabnikov, med katerimi močno prevladujejo Ljubljančani, sledijo prebivalci Maribora, Celja, Kranja, Kopra in Novega mesta. In kmalu jih bo deset tisoč, do konca leta morda celo dvajset tisoč, predvidevata. A če je geslo Twitterja "pridruži se pogovoru", je treba vedeti, da je vsaj polovica uporabnikov tiho in ne objavlja redno. "To je najverjetneje zato," pojasnjuje Miha Rejc, "ker Twitter ne prinese instantne zadovoljitve, kot jo na primer Facebook." Na slednjem se namreč takoj povežete s "prijatelji" iz resničnega življenja, gledate njihove fotografije, se udeležite iger in drugih aktivnosti. Na Twitterju pa se morate potruditi, da najdete uporabnike, ki objavljajo vsebine, ki bi jim radi sledili. Če boste tudi sami zanimivi, bodo oni začeli slediti vam, končni cilj pa je komunikacija, izmenjava informacij, mnenj, vicev ali zbadljivih opazk. Ali kot pravi ena izmed verzij urbanega pregovora: Na Facebooku se spoprijateljiš s prijatelji, s katerimi si se odtujil, na Twitteru pa s tujci, za katere bi hotel, da so tvoji prijatelji.

"Teme pogovorov na Twitterju so dober odraz zeitgeista," pravita Rijavec in Rejc. Najpogostejše so tiste, ki jih kategorizirata pod imeni vlada, Ljubljana, promet, Borut Pahor in podobno. Ob nedeljah zvečer je to #sit ali oddaja Slovenija ima talent, ki jo na Twitterju v živo spremlja poplava komentarjev. Veliko je tudi "banalnih vsebin", opozarjata, a je prednost Twitterja ravno v tem, da tistim, ki vsako jutro objavijo "dobro jutro" in vsak petek "petek je", ne sledite. Končno pa tudi zanimivi tviteraši včasih tvitajo neumnosti, dodaja Domen Savič: "Sprijaznimo se, življenje nobenega posameznika ni tako razburljivo, da bi vsaka misel bila vredna pozornosti."

Twitter velja za orodje, ki naj bi ga uporabljali tehnološko pismeni in izobraženi ljudje med 20. in 40. letom, a načina, da bi to preverili, ni, saj Twitter od uporabnikov ne pobira drugih podatkov kot ime in naslov elektronske pošte. Lahko pa merimo socialni kapital uporabnikov, in to s storitvijo PeerIndex, ki spremlja aktivnosti uporabnika in njegovo avtoriteto na nekem področju ter ju oceni na lestvici od 0 do 100.

"Pri tem pa je treba vedeti, da avtoriteta ni enaka popularnosti," pojasnjuje Rejc. "Lady Gaga je vsekakor popularna, ker ima 10 milijonov sledilcev, a je njena avtoriteta nizka." PeerIndex se sicer dnevno spreminja, a se s prvega mesta slovenske lestvice najvplivnejših tviterašev že nekaj časa ne premakne @alivea ali Živa Jalovec, navdušena tviterašica in svetovalka za interaktivni marketing na agenciji Parsek, ki je v lanskem letu na Twitterju skrbela za blagovne znamke Mercator in Lumpi, British Council in Wannabesociety ter politično kampanjo Zoran DELA.

Dober tvit se ceni

"I can haz headache," je prvi stavek najvplivnejše slovenske tviterašice, ko se pozno popoldan usedeva na kavo. Prosim? Aja, glavobol. Izražen v jeziku, ki je nastal z "Lolcats", fotografijami z mačkami in humornimi komentarji v popačeni angleščini, ki so pred časom obnoreli internet. Twitter je prostor angleških izrazov in že uveljavljenih spletnih kratic, kot so omg in lol, a tudi slovenskih novotvorjenk, ki jih tviteraši zbirajo na profilu @besedadneva. Avtorica besede leta 2010 in zmagovalne besede prejšnjega meseca je @alivea. "Omnomniteta je onomatopoetski izraz, ki posnema mljaskanje ob uživanju v zeelo dobri jedi, izhaja pa iz stripov in risank ('om nom nom')," pojasnjuje zapleteno besedo. Med marčevskimi favoriti so bili tudi besedokusec, dogodkovanje, deMOLkracija, kinderjajcast in zmagovalna: zajefakinbavaš. Pri njej nismo potrebovali pojasnitve. Čeprav bi nekateri prisegli, da gre za pohujšanje slovenskega jezika, nas @alivea prepričuje v nasprotno. "Zaradi omejitve 140 znakov so tviteraši primorani v izpiljeno in kreativno jezikovno izražanje, dober tvit pa se ceni. Sama sem zelo pozorna na pismenost, uporabo vejic, prilastkov, tujk in nasploh pravila izražanja."

In zakaj uporablja Twitter? "Delam do 18. ure, v svojem delovnem času sem nenehno priklopljena na splet, in ko me kaj razžalosti ali iztiri, grem na Twitter in se razvedrim ali pa sama nekoga razvedrim," je konkretna. Twitter je "pick me upper" (pick up v angleščini pomeni postaviti se zopet na noge, op.p.), doda. In ni res, da se v virtualnem svetu ne morejo zgraditi pristni odnosi, razlaga tviterašica, ki je tudi pobudnica rednih srečanj aktivnih tviterašev. Čeprav bi si snidenja mladih poslovnežev in navdušencev nad novimi tehnologijami predstavljali ob kakšni solatki z gamberi, pa se ta dogajajo po ljubljanskih čevapdžinicah. "Enkrat sem objavila, kje so v Ljubljani najboljši čevapi in nazaj dobila ogromno komentarjev, da to seveda ni res. Predlagala sem testiranje in nastal je #cevapimeet, srečanja v živo."

Batman in Bruce Wayne

Kaj se zgodi, ko se odnosi na Twitterju začnejo prepletati z odnosi v "resničnem svetu"? Ali je prijatelj užaljen, če mu nehaš slediti? "Enkrat sem prenehala slediti prijateljici, ki sem jo poznala tudi zunaj Twitterja, ker me je zasula s 'spamom' (nerelevantnimi, neuporabnimi objavami, op.p.), nakar je bila užaljena in me javno, na Twitterju, vprašala, zakaj. Odgovorila sem ji po pravici in Twitter skupnost me je v tem podprla," pojasnjuje Živa Jalovec. Takšne prakse podpira tudi Matevž Luzar: "Twitter je neizprosen medij, slediš samo tistemu, ki ima kaj zanimivega povedati!"

Torej ena vrsta odnosov velja v enem, Twitter svetu, in druga v "resničnem" svetu zunaj spleta? Ali to pomeni, da je tudi naša identiteta na spletu drugačna od siceršnje? Sploh ne, je prepričan Domen Savič: "Takšne teorije, kjer si na spletu Batman in v resničnem svetu Bruce Wayne, že dolgo ne držijo več. Meja med virtualnim in realnim življenjem je vse bolj zabrisana, posebej pri mlajših generacijah, odnosi in identiteta na spletu pa postajajo preslikava identitete in odnosov v 'resničnem' življenju." Splet je danes postal praktično orodje in ne samo igra, zato je posamezniku v interesu, da se prikaže v "pravi luči", saj vzdrževanje dveh identitet - če je to v Sloveniji sploh mogoče - pripelje do disharmonije v odnosih z drugimi.

Matevž Luzar se je s tviti v angleščini povezal s filmarji z vsega sveta, pritegnil pozornost novinarke, ki je recenzirala njegov diplomski film v Guardianu, na Twitterju se tudi udeležuje nedeljskih razprav na temo scenaristike. To mi pove sam, a o njem vem tudi druge stvari: da je prejšnjo nedeljo roštiljal, prejšnji petek pisal scenarij oziroma to poskušal (če bi mu šlo, morda ne bi bil na Twitterju), od začetka aprila se opogumlja za priredbo resnične zgodbe za film, ne mara spota Maje Keuc in ne živi v Ljubljani, saj je pred našim jutranjim sestankom tvitnil fotografijo s severne obvoznice. Pa so vse te informacije bile namenjene meni? "Zakaj ne, saj to so stvari, ki jih lahko javno povem. Če hočeš zasebnost, ne uporabljaj interneta," pravi. Seveda so tudi meje, ki jih nikoli ne bi prestopil. Ena takšnih je na primer ta, da si nikoli ne bi ustvaril Foursquare lokacije, kjer živi.

Virtualni teritoriji, realni podatki

Torej Foursquare. Enostavna geolokacijska aplikacija, ki deluje izključno na pametnih telefonih, je povezana s satelitskimi navigacijskimi sistemi in omogoča "prijavljanje" v kraje, kjer se trenutno nahajaš. Vsaka prijava prinese določeno število točk, kdor pa ima največ, postane "mayor" ali župan izbrane lokacije. A zakaj bi nekdo sploh uporabljal Foursquare? "Ker sem nekoč bil 'mayor' Cutty Sarka in bemmumater, da bom spet!" pojasnjuje sicer racionalen in analitičen sogovornik Aljaž Bitenc Pengov. Bistvo Foursquara je igra in tekmovanje, nadaljuje trenutek zatem, v tujini pa aplikacijo uporabljajo tudi restavracije in bari, ki za vsak "check-in" ali prijavo v svojem lokalu delijo popuste. Torej darilce v zameno za osebne informacije? Skoraj nerazumljivo, če se spomnimo glasnega negodovanja ob uvedbi urban, registriranih na imetnika, s pomočjo katerih naj bi LPP spremljal gibanje svojih strank. "Če ljudi ne siliš in jim daš možnost izbire, ti bodo dali vse," pravi Bitenc Pengov. "In tudi jaz se bom zato zdaj 'čekiral'. Ni mi treba, ampak bom!"

Geolokacijske aplikacije Foursquare, Gowalla, Facebook Places in druge so naslednja velika tehnološka uspešnica. V svetu je že sedem milijonov uporabnikov Foursquara, v Sloveniji pa po optimističnih ocenah dva tisoč. Nekateri izmed njih se bodo danes zbrali na Prešernovem trgu, saj se 16.04., zaradi očitne simbolike številk, proslavlja dan Foursquara. Če se zbere vsaj petdeset uporabnikov in se naenkrat prijavijo na isto lokacijo, bodo osvojili "swarm badge" ali značko roja. Ob veseli priložnosti bo naznanjena tudi nova geolokacijska aplikacija Oust.me, ki jo je sicer naredilo šest Slovencev, med drugimi tudi Matija Rijavec in Matevž Luzar, namenjena pa bo tujemu trgu. Trenutno je v fazi testiranja, gre pa za igro, podobni tisti, ki smo je svojčas imenovali "zemljo krast". Uporabnik bo s prijavami na realne lokacije izrisal teritorij, na katerem se giblje v realnem prostoru in času. Drugi uporabnik ga bo iz tega prostora poskusil izriniti ali "oustati". Moto aplikacije je "Your life should be a game" - Naj bo tvoje življenje igra. Verjetno je niso naredili samo zato, da bi se igrali, temveč da bi z njo tudi zaslužili, sprašujem Matijo Rijavca. Seveda, poslovnih planov je več, a jih ne izdam, pravi razvijalec.

Torej res nihče ni zaskrbljen zaradi razdajanja osebnih podatkov v tržne namene, vztrajno sprašujem Domna Saviča. "Vse na spletu je komercialno," mi odgovarja, "in da, dogajajo se tudi zlorabe osebnih podatkov, a očitno je še vedno več prednosti kot pomanjkljivosti in zato splet še naprej uporabljamo." Kaj pa zaskrbljenost zaradi zasvojenosti tviterašev z nenehnim klikanjem, čekiranjem, fotkanjem, komentiranjem in opozarjanjem nase, zaradi katere pogosto izgubijo možnost komuniciranja v tridimenzionalnem svetu, kjer najboljše domislice niso dokumentirane pred stotinami sledilcev? "To je zasvojenost z internetom in ni vezana samo na Twitter," je kratek Savič.

Živa Jalovec svojo diagnozo že pozna: "So situacije, ko vsi sedimo za mizo in tipkamo po telefonih. In to lahko vpliva na osebne odnose s prijatelji ali družino. Ko smo se včasih pogovarjali po telefonu, so naši bližnji vsaj slišali, o čem se pogovarjamo, ali pa so vsaj poznali človeka na drugi strani. Spletna komunikacija pa poteka v popolnoma vzporednem svetu in ljudje iz tvojega okolja nimajo pojma, kaj počneš, medtem ko sediš z njimi za mizo in vzporedno tvitaš."

Twitter je treba uporabljati z glavo, zaključuje @alivea. A je spet zelo dober v situacijah, ko čakaš ali nimaš kaj početi, spet doda. "Kaj, če bi ti zamujala, kaj bi jaz zdaj počela? Strmela v reko?" se tok misli naenkrat prekine. "Da, lahko bi strmela v reko... Morda bi bilo to celo dobro, a kaj ko...," in pokaže na telefon.