Takrat se je v gostilni Roža v Židovski ulici v Ljubljani zbrala skupinica nogometnih zanesenjakov, odločena dati nogometu tudi formalni pečat z ustanovitvijo resnega kluba. In tako so ustanovili uradno prvi nogometni klub, ki se je na začetku dober mesec dni imenoval Sparta, potem pa so ime spremenili v Ilirija. Prvi predsednik kluba je bil pravnik Albin Kandare, zraven pa so bili še trgovec Josip Rohrmann, publicist dr. Ivan Lah, bančna uslužbenca Dev in Est in še koga bi lahko našli med ustanovitelji.

Rivalstvo s Primorjem

Ilirija v prvem obdobju ni imela enakovrednega tekmeca, odigrala je nekaj tekem doma, nekaj z italijanskimi in češkimi klubi. Potem pa je nastopila prva svetovna vojna in Ilirija je prekinila svoje delovanje. Začasno. Po vojni pa je kmalu obnovila svoje delovanje, nastalo je še nekaj klubov, največjega tekmeca pa je Ilirija dobila v Primorju, klubu, ki so ga ustanovili Primorci, ki so pred italijanskim nasiljem prebežali v osrednjo Slovenijo. S Primorjem je Ilirija bila hudo bitko za najboljšega v Sloveniji. Vse do leta 1936, ko pride do združitve obeh in nastane Ljubljana, ki potem zastopa slovenske barve v jugoslovanskem tekmovanju. A zanimivo, zadnjo tekmo sta Ilirija in Primorje odigrala avgusta 1941. Nato sta umolknila ravno za deset let.

Časi po drugi svetovni vojni Iliriji sprva niso bili naklonjeni, saj je Ilirija veljala za klub meščanskega razreda. Zato je šele leta 1951 klub znova oživel na pobudo Franca Nebca, takrat direktorja Emone in potem prvega predsednika povojne Ilirije dr. Mira Rojine. Novo domovanje si je klub pridobil v Zgornji Šiški, najprej na igrišču Panonija, potem pa v Jami, kjer ima klub igrišče tudi dandanes. Zanimivo, da je predvojna Ilirija igrala na igriščih v Tivoliju, po prvi svetovni vojni pa se je z družino Kosler, lastnico Cekinovega gradu, dogovorila za igrišče nasproti današnje pivovarne Union. Kasneje igra tudi na igrišču Primorja, nasproti današnjega centralnega stadiona za Bežigradom.

Legende sedemdesetih let

Povojna Ilirija nikoli ni dosegla slave predvojnega kluba. A je vseskozi pomemben člen slovenskega nogometa. Največji vzpon je dosegla leta 1972, ko je postala slovenski podprvak, v tekmovanju za amaterskega prvaka Jugoslavije pa je osvojila drugo mesto za vojvodinskim Vrbasom. To je bila legendarna generacija z Milanom Rojino, Francem Godlerjem, Marjanom Dermastijo, Jožetom Jerebicem, Mirom Ahlinom, Janezom Šmonom, Žaretom Kolencem, Srečkom Erjavcem, Zlatom Jalševcem in drugimi na čelu.

Vse povojno obdobje je bilo neločljivo povezano z legendarnim predsednikom kluba Francem Borkom, ki je bil pomemben finančnik v Iskri, neločljivo pa dolga desetletja povezan z Ilirijo. Mnogi pravijo, da Ilirija ne bi preživela, če ne bi bilo Borka. Klub se je močno zamajal po osamosvojitvi, saj je nekaj časa kazalo na nov propad, a je v zadnjih letih z novim vodstvom pod predsednikom Dušanom Gajičem znova zaživel in vse kaže, da se bo uspešno vrnil na pota stare slave. O tem priča tudi petkova proslava v Ljubljani, kjer so se zbrale številne generacije zeleno-belih in s prijetnim programom proslavile čudovit jubilej - stoletnico kluba.

Mnoga znana imena

Z nogometnim klubom so neločljivo povezana tudi mnoga znana imena, ne samo iz nogometnega sveta. Nekaj časa je bil njegov predsednik tudi inženir Stanko Bloudek, za Ilirijo je igral tudi najboljši slovenski predvojni nogometaš in reprezentant Sandi Lah, pa Miodrag Vane Doberlet, na Ilirijine predvojne tekme je hodil celo tedanji župan Ivan Tavčar. Poleg legendarne generacije iz sedemdesetih let minulega stoletja so Ilirijin dres vsaj nekaj časa nosili tudi Borut Škulj, Mile Ačimović, Ermin Šiljak, Vlado Miloševič. Med mnogimi znanimi trenerskimi imeni Ilirije pa zasledimo tudi dr. Zdenka Verdenika, Vladana Mladenoviča, Franca Sivka, Vilija Čampo, Mahmuta Kapidžiča, Marjana Dermastijo, Jureta Šušteršiča, Božidarja Miška Jovičeviča...