Gladko izgubljena finalna serija z Jeseničani je bila rdeča nit tokratnega pogovora v njegovi pisarni, kjer je posebej za Dnevnik razložil, kako se bo klub odločil glede nadaljnjega sodelovanja s trenerjem Hannujem Järvenpääjem in tujimi hokejisti, opozoril pa je, da prihaja skrajni čas, ko bodo morali doma vzgojeni igralci nase prevzeti precej več odgovornosti kot do zdaj.

Za navijače Olimpije postajajo finalne serije z Jeseničani vse večja muka. Zakaj ima zadnja resna lovorika (vmesna s Slavijo je bila osvojena s pol moči) že osemletno brado?

Najprej bi čestital Jeseničanom, ki so odigrali briljantno serijo, mi pa smo prvenstvo izgubili na uvodnih tekmah doma. Odkar igramo v EBEL, je bil to zame sploh prvi pravi finale, kajti obe moštvi sta imeli dovolj časa za regeneracijo, bili sta v polnih postavah in tukaj je Olimpija potegnila kratko. Se pa pojavlja dilema, kaj je pomembnejše - EBEL ali domače prvenstvo. Morda je na Gorenjskem bolj v ospredju domači naslov, čeprav smo tudi mi ponavljali, da si želimo lovoriko, a vseeno bolj poudarili EBEL. Finale v Avstriji verjetno odtehta dve, tri zvezdice doma, kajti v prihodnjih letih bo veliko Save preteklo, ko bo kdo ponovil uspeh Olimpije izpred štirih sezon. Ne smemo zanemariti dejstva, da smo bili letos od neavstrijskih klubov najvišje uvrščeni, v četrtfinalu pa smo proti močnemu nasprotniku cilje izpolnili polovično. Zdajšnja generacija Olimpije ima probleme, kadar igrajo tekme, kjer je prisotno breme zmage. Medveščaka v zadnjih dveh letih nismo doma premagali niti enkrat, z Jeseničani smo imeli težave, čeprav bi si upal reči, da je imela Olimpija letos večje kapacitete v igralskem kadru. Da ne naredimo tistega, kar bi morali, je posledica psihične pripravljenosti.

Ne gre za pomanjkanje motiva?

Težko bi rekel, saj smo na veliko ponavljali, kako pomembno je državno prvenstvo. Sploh zato, ker smo bili z vsemi tujci v finalu. Pred dvema letoma nam obrnjen scenarij zaradi zmanjševanja stroškov niti ni preostal. To je bila vsekakor dobra poteza, saj bi v nasprotnem primeru imeli še več težav z dolgovi do igralcev, kot jih imajo v tem trenutku morda na Jesenicah in so zaradi tega pritiski v EBEL še toliko večji. Vprašam se, ali ima domači naslov res takšno ceno, da potem živiš z novimi težavami? Poglejte samo, kako se občinstvo odziva med sezono. V EBEL so bili štirje derbiji razprodani, v domači ligi pa je bila dvorana napol prazna. Ljudje se bolj preusmerjajo na EBEL, doživljajo ga kot tekmovanje z večjo težo. V domačem prvenstvu je vprašanje, ali je sploh smiselno vztrajati s takšnim sistemom, kot ga poznamo. Bral sem, kako je bil selektor Matjaž Kopitar jezen zaradi izgubljenega časa, mi pa smo morali plačevati igralce, ki so bili mesec dni brez resne tekme.

Vseeno je Olimpija v finalu pustila klavrn vtis, saj vloge favorita ni znala upravičiti niti na eni tekmi.

Res je, a bi se vrnil še malo nazaj. Po 97. minutah pete četrtfinalne tekme v Salzburgu smo se skupaj z Avstrijci pogovarjali, kako sta Jesenice in Olimpija postala vzor avstrijskim klubom, ki nimajo neomejenih proračunov kot Dunaj, Salzburg in KAC. Z mladimi domačimi in tujimi igralci se da precej racionalizirati stroške, tudi priti do končnice, kar pomeni, da je bilo pri nas narejenega kar dosti. Je pa v Tivoliju težava izključno v glavah igralcev, ki si za cilj osvojiti domačo krono ne naložijo kot neko zadevo, ki jo je treba enkrat speljati do konca. Igralci, kot so Žiga Pance, Anže Ropret in drugi, imajo že od malih nog zelo malo osvojenih naslovov proti jeseniški generaciji, zato so Gorenjci zmagovalci, še preden se bitka pravzaprav začne.

Vendar priprava na tekmo je povsem v rokah trenerja.

Zagotovo. Mi smo malo drugačni kot hladni Skandinavci. Pri nas je motivacijski element, kako spodbuditi atmosfero, še vedno potreben.

Toda zakaj je bilo v igri Olimpije preveč nihanj? Zaradi tega moštvo tudi ni razvilo pretirano prepoznavne igre.

To je problem mlajših ekip. Mi smo imeli briljantno serijo v decembru, konec januarja je prišla kriza, 6. februarja pa smo nazadnje dobili resno tekmo (doma proti Beljaku s 4:1, op. p.). Igralci bi morali zmanjšati oscilacije in v prihodnji sezoni v EBEL narediti korak naprej proti sredini lestvice v rednem delu.

Boste to poskušali z istim trenerjem, ki ima s klubom še vedno veljavno pogodbo?

S Hannujem od prejšnjega petka še nisem bil v stiku, se bo pa vodstvo kluba z njim pogovorilo danes. To je bila namerna poteza, saj morajo biti zadeve po koncu finala umirjene, misli pa čiste. V teh dneh se bomo odločili, kako in kaj naprej. Neke stvari so bile narejene, od tega ne moremo bežati, vidim pa večji problem v odgovornosti, ko si moštvo reče, danes imamo derbi, moramo zmagati. V dvorano pride štiri tisoč ljudi in Medveščak denimo zmaga še šestič zapored. Takšne primere bi morala ekipa začeti obračati.

Obeta se prevetritev slačilnice

Kaj boste naredili s tujimi hokejisti? Za zdaj niste podaljšali pogodbe še z nikomer, finale pa vam je ponudil jasno sliko, kdo si sploh zasluži novo priložnost.

Ravno zaradi tega smo se odločili za tak korak. Mi smo ceno z dolgoročnimi pogodbami še pred koncem sezone plačali pred leti in tega ne bomo več ponovili. Letos smo fantom rekli, odigrajte finale in pokažite, kakšna je vaša realna vrednost. Dokažite klubu, ali ste kader, s katerim bomo podaljševali pogodbe. Dejstvo je, da smo imeli v finalu kar nekaj poškodb, kar je bil določen hendikep. Potem na vratarskem položaju nismo bili najboljši... Zagotovo bodo potrebne spremembe. Če želimo iti še korak naprej, bo treba najti določene rešitve.

Torej govoriva o prevetritvi slačilnice?

Tako je. Velike prevetritve ravno ne bo, kajti bazo mladih fantov imamo, bo pa v prihodnji sezoni za marsikoga napočil skrajni čas za dokazovanje. Tu govorim o Anžetu Ropretu, Boštjanu Goličiču in podobnih velikih potencialih. Letos je precej premalo časa za dokazovanje dobil Eric Pance in bil premalo izkoriščen. Zgraditi moramo še bolj čvrsto obrambo, da bo manj nihanj. Sama končnica v EBEL je cilj, ampak ko naletiš že v četrtfinalu na Salzburg ali KAC, je nerealno pričakovati, da ostaneš med živimi, zato je si je treba že po rednem delu priboriti boljši izhodiščni položaj.

Lahko konkretneje ocenite domače igralce z največjim bremenom?

Da bi jih ocenjeval v časopisu, ne bi bilo dobro za klub, vsekakor pa imajo še kar nekaj prostora za napredovanje. V nekih trenutkih so bili fantastični, ampak tudi precej slabi. To je ta konstanta, ki jo moraš osvojiti.

Slišati je, da imate v mislih že novega tujega vratarja. Še več, zanj naj bi imeli pripravljeno tudi uradno ponudbo.

Vsekakor gledamo in opazujemo. Vendar sta tu še Aleš Sila in Matija Pintarič, ki imata veljavni pogodbi. Obstaja dilema, v katero smer iti. Če bi želeli v sredino lestvice v EBEL, bi najbrž potrebovali pomoč vrhunskega vratarja že na startu sezone. Tudi Jan Chabera je bil na začetku fantastičen, a je tudi fantastično padel. Ali je tu povezava na relaciji s trenerjem, ne vem, vendar Čeh je naredil tisti zasuk v decembru, ko je osvojil devet zmag na trinajstih tekmah. Iz tega, da je kasneje manj branil, smo pridobili toliko, da se je Pintarič pokazal v dobri luči, ampak od tedaj naprej tudi Chabera ni bil več tak kot na začetku.

Je pa malodane čudno, da domači igralci hodijo v vašo pisarno tožit, da jim sestavljeni napadi niso po godu, mar ne?

To je bolj vprašanje za trenerja, ali si neki strateg to lahko privošči. Ko sem bil sam trener, sem se tudi pogovarjal z igralci, a ko imaš v moštvu legendo, kot je Tomaž Vnuk, ni s tovrstno komunikacijo nič narobe. Menim pa, da pri mlajših tega enostavno ne bi smelo biti, saj še niso izkušeni. To, da želijo že pri dvajsetih letih postavljati pogoje, s kom vse bi igrali, bi moral trener zatreti v kali.

Je bila Žigi Pancetu prekmalu zaupana odgovorna vloga kapetana?

Iz slačilnice so do moje pisarne prihajali neki indici o tem, vendar o imenih ne bom govoril. Moramo vedeti, da imajo tudi v tujini zelo mlade kapetane. Če si iz pravega testa, moraš priložnost zgrabiti z obema rokama, saj gre za veliko čast in obveznost. Včasih je kdo izkazal nezadovoljstvo, češ da Žiga ni kos nalogi, vendar ob sebi je imel izkušene igralce, ki so lahko delovali razsodno. Odločitev je bila prava.

Ste sami letos kdaj obiskali slačilnico?

S poslovnim partnerjem Robertom Verličem sva bila skupaj v garderobi edinole po drugem porazu v državnem prvenstvu. Prej nikoli. Takrat smo enostavno začutili, da ni bilo več prave energije, ki bi se spodobila za finale. Zahvaljujoč Forvvardu in delu v tej pisarni je za igralce sezona potekala nemoteno, zato bi si na koncu zaslužili boljši odziv hokejistov. Morda s še eno domačo tekmo, kjer bi se dalo še kaj zaslužiti. Ta sredstva so zdaj zaradi slabe igre ušla in je treba denarne vire iskati drugod.

Bi lahko brez Forvvarda končali sezono v zglednih finančnih okvirih?

Končali bi jo, verjetno pa ne bi bila tako umirjena. Vsaj navzven, znotraj se namreč vedno kaj najde. Ta hip imamo ogromno sponzorjev na dolgoročnih pogodbah, pripeljali smo tudi nekaj novih. Dejstvo je, da je bilo sodelovanje s Forvvardom super stvar, zato si želimo nadaljnje skupne poti, saj se na vseh področjih kaže večja organiziranost kluba. Več ljudi lahko več postori, in to se vidi v dvajset odstotkov večjem porastu gledalcev glede na lansko sezono. Seveda se z rekordno prvo sezono v EBEL še ne moremo primerjati, smo pa znova v zaletu in ravno ob zadnji analizi smo si znova zadali visoke cilje za naprej.

Nova generacija brez zmagovalne mentalitete

Kaj pa, če niti v prihodnje ne bo domačih lovorik?

Tu grem lahko spet nazaj k tisti zgodbi, katero tekmovanje je bolj pomembno. Tudi predsednik Jesenic Slavko Kanalec je poudaril, da je v zaprti Podmežakli, ki je imela v vsem svojem obstoju že dva milijona gledalcev in šest svetovnih prvenstev, zadeve niso več zanimive, zato je treba kaj storiti. Ali odigrati finale takoj po EBEL ali pa celo tako, kot je nekdo predlagal, da naj drugi klubi igrajo za domači naslov, mi pa se bomo povsem osredotočili na EBEL. Ob ambicioznih reprezentančnih načrtih je domače zadeve vedno težko speljati, še posebej, če se v Ljubljani in na Jesenicah igra končnica EBEL.

Bo Forvvard tudi prihodnje leto skrbel za večino stroškov za igralce?

Konkretno se o razmerjih še nismo pogovarjali. Načeloma Forvvard ostaja zraven, saj smo sklenili dogovor za triletno sodelovanje. Zelo pomembno je, da ne podležemo previsokim apetitom in ne odidemo v prevelike stroške. Le ob treznem, razsodnem in preudarnem delu se lahko nadejamo uspešne zgodbe. Če bo sistem tekmovanja v slovenskem prvenstvu enak kot zdaj, je od igralcev odvisno, da ga vzamejo za zelo primaren cilj. Vsekakor je bolje, če si zmagovalec kot poraženec. Sploh zato, ker nekateri naši igralci nimajo še niti enega članskega naslova. Leta nazaj je bila zmagovalna mentaliteta v Tivoliju zelo močna, nova generacija pa si jo mora ustvariti. Ko prebiješ led, je vse lažje.

Kdaj bo klub na pozitivni ničli?

Letos smo naredili ogromno. Za razliko od naših konkurentov z Gorenjskega imamo finančne zadeve nekoliko drugače zastavljene. Ne temeljijo toliko na velikih dolgovih, ampak so v manjših odstotkih. Za popolno sanacijo potrebujemo kakšni dve pametni sezoni, malo bolj rastoči po obisku in rezultatu. Dejansko nimamo kaj skrivati. Pri nas so veliko breme denimo stanovanja, ki jih imamo v najemu. Tu so še stroški za nazaj, ki so v manjšem okviru, tečejo pa po začrtanem programu.

Bo po porazu v finalu prvenstva kaj težje pridobiti sponzorje?

Tega eksplicitno ne pričakujem. Smo pa izgubili neke nagrade, ki so bile zapisane po pogodbah. Če bi osvojili krono, bi nam sredstva zelo prav prišla, a jih ni.

Je pa sezona v Tivoliju pravzaprav minila brez večjih afer, vendar so se te preselile na Jesenice (igralci na črno, zaprta Podmežakla). Bomo lahko prihodnje leto končno govorili le o hokeju?

Ne bi rad izhajal iz športa, vendar je v našem prostoru ogromno turbulence. Enkrat košarka, zdaj se govori o razpadu celjskega rokometa, potem je na tapeti ljubljanski hokej, pa jeseniški... Glede na to, kaj vse se dogaja okoli nas, ko imajo probleme gospodarstvo, banke, je težko pričakovati, da bo šport povsem urejen. No, smo pa s pomočjo Forvvarda uspeli, da ljudje sprejemajo sedanje razmere v našem klubu. Vse je postavljeno na način, da lahko uresničimo cilje v realnih okvirjih. Tako je tudi lažje zagotoviti plače vsak mesec, umirjajo pa se tudi posledice finala EBEL, ki jim nismo mogli uiti kar dve leti.