Kako je bilo doživeti in preživeti severni pekel oziroma najlepšo dirko na svetu?

V vseh pogledih je bila na koncu ena sama megla. Sploh nisem videl, kje vozim. Ceste zaradi prahu ne vidiš. Svoje naredijo še motoristi, avtomobili, helikopterji. Če sem le zmogel, sem se peljal povsem ob robu, po travi. Kar dvakrat sem navijače ob cesti zadel, ker so stali preblizu. Res je to pravi pekel. Nisem si predstavljal, da je tako težko. Saj so govorili, kako je, a si nisem predstavljal. Če bi vedel, verjetno do cilja ne bi pripeljal.

Dolge štiri ure ste bili praktično v ospredju najbolj spremljane enodnevne dirke na svetu. To je bilo tudi za vas posebno doživetje?

Res sem zadovoljen, tudi ponosen, da sem se pripeljal na velodrom v Roubaixu. Vsi so videli, da Astana dirka in da so z enimi od nas lahko tudi šefi zadovoljni. In da so tudi na Dolenjskem na popoldanskem pikniku videli, da je dres slovenskega prvaka spredaj.

Vožnja čez kocke?

Prsti, dlani in roke me tako bolijo, da težko opišem. V dlani me kar reže. Krči v prste so me grabili že daleč pred ciljem, a krmilo moraš držati. Če ti samo za trenutek spodleti, si na kockah, kar je precej hujše kot na asfaltu.