Četudi bi zgornjo misel z lahkoto pripisali kateremu od domačih politikov ali ekonomistov, je njen avtor Robert Kičina, izvršni direktor slovaške Poslovne zveze, tamkajšnje različice združenja delodajalcev. Njegova izjava datira v lansko jesen, ko je Svetovni ekonomski forum (WEF) objavil lestvico konkurenčnosti, na kateri je država izgubila 13 mest in padla na 60. mesto, tik pred Turčijo in Šrilanko. V raziskavi, ki upošteva dvanajst kriterijev, od institucionalne ureditve in delovne zakonodaje do učinkovitosti trga dobrin in izobraževalnega sistema, je Slovaško uspelo prehiteti tudi Črni gori, Južnoafriški republiki, Azerbajdžanu, Vietnamu in - Sloveniji. Naša država se je na lestvici uvrstila na 45. mesto, torej 15 mest pred Slovaško.

Nekonkurenčna Slovaška?

Omenjeni podatek je domala neverjeten v luči razlag zadnjega dogajanja v Beli krajini, natančneje napovedane selitve proizvodnje iz črnomaljskega Secopa, ki je bolj znan pod nekdanjim imenom Danfoss Compressors, na Slovaško. Tja naj bi se prvotno danska skupina, ki je pred meseci dobila novega lastnika iz Nemčije, preselila zaradi večje konkurenčnosti te države v primerjavi s Slovenijo. Vsaj na prvi pogled tega argumenta ne potrdita dve najuglednejši raziskavi konkurenčnosti, ki ju enkrat letno objavita WEF in mednarodni inštitut za razvoj menedžmenta (IMD). Če je Slovenija v prvi krepko potolkla Slovaško, je slednja na lestvici IMD, ki zajema le 58 držav, zasedla 49. mesto, naša država pa je bila še za tri mesta slabša. Kot zanimivost, še leta 2009 je bila Slovenija tik pred Slovaško, in to na relativno solidnem 32. mestu.

Zakaj torej Secop seli proizvodnjo v državo, ki je na dveh lestvicah konkurenčnosti v "ligi" Slovenije? Če odštejemo podatek, da delodajalca izplačilo minimalne plače na Slovaškem stane 498 evrov, v Sloveniji pa približno dvakrat več, in že po naravi majhne dobičke v programu gospodinjskih kompresorjev, je odgovor na to vprašanje mogoče najti tudi v omenjenih raziskavah. Te so sicer v veliki meri subjektivne, ker temeljijo na vprašalnikih, ki jih izpolnjujejo gospodarstveniki v posameznih državah. Na Slovaškem je bilo tako v raziskavo WEF vključenih 220 velikih in manjših podjetij, ki so jih pred tem naključno izbrali v Poslovni zvezi. Četudi jim je nekdanji minister za gospodarstvo očital, da so razmere na Slovaškem nalašč prikazali bolj črne, kot dejansko so, pri čemer naj bi jih gnala politična antipatija do nekdanje vlade Roberta Fica, so bili odgovori slovaških poslovnežev in podjetnikov najzanimivejši pri izbiri petih največjih težav pri sklepanju in vodenju poslov v državi. Ti so bili namreč povsem drugačni od odgovorov njihovih slovenskih kolegov.

Če slovaške gospodarstvenike najbolj motijo neučinkoviti vladni uradniki, korupcija, slaba infrastruktura in spremenljivost vladnih politik, so slovenski gospodarstveniki največ glasov namenili oteženemu dostopu do virov financiranja, restriktivni delovni zakonodaji in davčnemu režimu. Ali drugače: medtem ko podjetja na Slovaškem pogrešajo dobre ceste, ustrezno komunalno opremljena zemljišča, vladavino prava in "kontinuiteto" pri oblikovanju nacionalnih politik, želijo v Sloveniji lažje najemati posojila, plačevati nižje davke, imeti bolj enostaven davčni sistem ter lažje najemati in odpuščati zaposlene. Kot zanimivost, slovenski uradniki so se v raziskavi WEF odrezali za približno četrtino bolje od slovaških, imajo pa zato slovenski podjetniki v primerjavi s slovaškimi precej slabše mnenje o delovni etiki lastnih zaposlenih in njihovi izobrazbi.

Odgovori podjetij iz Slovenije in Slovaške ne bi mogli nazorneje ilustrirati razlike med razvojnima modeloma obeh držav v zadnjem desetletju in pol. Če je Slovaška po koncu Mečiarjeve vladavine privatizirala svoja podjetja, uvedla enotno davčno stopnjo ter odprla vrata avtomobilskim korporacijam in drugim tujim investitorjem, ki so v državi zgradili tovarne, je Slovenija ohranila sorazmerno visok delež državnega lastništva, relativno močan javni sektor, ki ga financira (tudi) z visoko davčno obremenitvijo dela, in visoko stopnjo socialne države, ki se kaže tudi v varnosti zaposlitev. Kateri model je boljši, je stvar osebnih preferenc in vrednot vsakega posameznika, oba pa imata tako prednosti kot slabosti. Res je, da je slovenski model omogočal višjo stopnjo socialne enakosti in večjo kvaliteto življenja (Slovaška ima le za okoli 325 kilometrov avtocest in hitrih cest, Slovenija pa kljub manjši površini približno dvakrat več), a se je slovaški, ki je pred krizo državi prinašal celo dvocifrne stopnje rasti BDP, v krizi izkazal za okretnejšega. Zagotovo drži, da sta oba modela na prelomnici.

Če se Slovaški, ki je rast v minulih letih temeljila na ponudbi poceni delovne sile, za zdaj še ni treba ukvarjati z vprašanjem, kaj se bo zgodilo, ko bodo multinacionalke odšle, pa so slovenske dileme precej težje. Pomemben del našega gospodarstva je strukturno in tehnološko zastarel, minimalno plačo prejema 40.000 zaposlenih, še okoli 17.000 pa naj bi jih po ocenah izgubilo službo, ker njihovim delodajalcem ni uspelo preživeti njenega dviga. Pri tem je najhuje, da v državi ne nastajajo delovna mesta, ki bi posrkala zaposlene iz "starih" industrij. Ravno nasprotno, kljub sicer skromni gospodarski rasti na Umarju napovedujejo nadaljnjo rast števila brezposelnih v prihodnjem letu. Trgu dela grozi, da se bo prelomil kot Titanik. Na eni strani nanj pritiska več kot 35.000-glava množica brezposelnih, večinoma starejših, z najnižjo izobrazbo, na drugi strani pa edine žrtve delovne zakonodaje, mlajši izobraženi.

Pomešani pojmi

Prav zgodba o Beli krajini je najboljši dokaz, da v naši državi razvojnega načrtovanja tako rekoč ni. Že leta 2005 so ob zlomu Beti Konfekcije in odpuščanjih v nekaterih drugih podjetjih vsi vedeli, da "je nekaj treba storiti", a premaknilo se ni nič. Država ni zgradila hitre ceste do Vinice in Metlike, vodovodov ali širokopasovnih povezav, v regijo pa je komaj prikapljal kakšen evro od več deset milijonov pomoči, ki jih ministrstvo za gospodarstvo na leto namenja podjetjem za zagon, tehnološki razvoj ali investicije. Velik del odpuščenih je še danes brez dela. Kljub relativno zaživeli poslovni coni v Kanižarici sta občini Črnomelj in Semič ostali vezani na eno (pre)veliko podjetje. Čeprav so zdaj vse oči uprte v Secop, velja spomniti, da podjetje Iskra MIS zaposluje skoraj dve tretjini aktivnega prebivalstva v Semiču. V šestih letih se s trenjem razvojnega oreha Bele krajine, ki ima za razliko od Pomurja manj tudi naravnih danosti, na strateški ravni očitno ni ukvarjal nihče. V tem času se je prebivalstvo še postaralo, mladi in bolj izobraženi, potencialni temelj podjetniškega zagona, pa izseljevali.

Tudi pri reakciji vladajoče politike gre za bolj ali manj le hipne učinke. Poleg tega, da gre pri napovedi iskanja strateškega partnerja za zvonjenje alarma po toči, bo šlo tudi v primeru nadaljevanja proizvodnje še vedno za delovna mesta za zaposlene s prvimi štirimi stopnjami izobrazbe, ki jih bo (delovna mesta) novi lastnik čez čas verjetno spet preselil, razen če jih ne bo subvencionirala država. Da smo v Sloveniji pri dojemanju sanacij pomešali pojme, ne le pri Slovenskih železnicah (SŽ) ali Pivovarni Laško, kjer sanacijo očitno dojemajo zgolj finančno, v obliki reprograma, ne pa tudi poslovno, dokazuje "nova" Mura. Čeprav jo je predsednik vlade ponujal kot zgodbo o uspehu, je ta tudi v novi preobleki temeljila na opravljanju dodelavnih poslov v brezplačno najetih prostorih, ki so bili del stečajne mase "stare" Mure.

Kaj bi torej morala storiti država? V svetu, ki se večno spreminja, je preživetje prepuščeno človeški iznajdljivosti in sposobnosti prilagajanja, kar tudi v Sloveniji ni nujno slaba novica. Četudi torej država odločitve lastnikov o selitvi proizvodnje ne more preprečiti, pa lahko omili njene posledice. Na kratki rok z lociranjem potencialnih tveganj za regije pri zlomu posameznih velikih zaposlovalcev, spremembami zakonodaje, ki bi omogočile hitrejše umeščanje v prostor, in budnejšim nadzorom lokalnih skupnosti, ki so tudi zaradi mešetarjenj z zemljišči znale odgnati potencialnega vlagatelja. Na dolgi rok pa vsaj z inovativnejšim iskanjem tujih korporacij, ki bi v Sloveniji odpirale delovna mesta, in s popolno prevetritvijo pomoči, ki jih namenja domačemu gospodarstvu. Za ilustracijo: vsa belokranjska podjetja so na državnih razpisih v zadnjih štirih letih dobila za dober milijon evrov subvencij, kar je vsaj dvakrat manj od višine nadomestil za brezposelnost, ki jih bo država v naslednjih mesecih izplačevala odpuščenim delavcem Secopa.