Kremeljski golobček miru

V tem ponorelem svetu, v katerem se kar drenjajo, kdo bo prvi kje koga z bombami zasul in tako rešil mir, se skromno iz ozadja, skoraj neopazno, oglaša osameli glas miru. Prihaja iz moskovskega Kremlja. Ne gre za čisto navadno rusko propagando. Lahko postrežem s kupom dejstev o ruskem miroljubju in mirotvorstvu. Se še spomnite, kdo se je zgražal nad Natovim bombardiranjem srbskih položajev nad Sarajevom? To so bili Rusi. Člani ruske dume so hodili na Pale gledat, ali Srbi res sistematično uničujejo Sarajevo in pobijajo civiliste, kot trdi Zahod, in so od tam sporočali svetu, da bi Srbi prenehali z obstreljevanjem, če bi Sarajevčani nehali metati kamenje in star kruh na srbske položaje. Da ne rečem, kako ogorčeni so bili Rusi, ko je Nato bombardiral Srbijo zaradi Kosova. Kremelj je bil že brez glasu od kričanja, da gre za divjaštvo brez primere zaradi nekaj sto tisoč kosovskih Albancev, ki so zbežali v Makedonijo. Po moskovskih ocenah ni šlo za etnično čiščenje, ampak za navadno ekonomsko migracijo, s katero Beograd ni imel nobene zveze. Rusov nihče ni poslušal, zdaj pa imamo Kosovo, državo, s katero nihče ne ve, kaj početi, še najmanj pa to vedo Kosovarji. Rusi so prvi ostro obsodili ameriški napad na Irak, ki je temeljil na lažnih dokazih o orožju za množično uničevanje v rokah Sadama Huseina. Kdo je povzdignil ogorčen glas pravičnika, ko so začele ameriške bombe treskati po Afganistanu? Ja, Rusi, kdo drug. Oni so pravzaprav edini v svoji topli, kot stepa široki duši začutili, da to ni prav. Ko so Američani zagrozili, da bi lahko iranski jedrski program z bombami poslali na smetišče jedrske zgodovine, je mali ruski človek sporočil velikim Američanom, fantje, ne ga srat, to je kršenje mednarodnega prava, to bo prizadelo nič krive iranske civiliste. Pogajajmo se, pogovarjajmo! Ko je Nato z letali in raketami priskočil na pomoč libijskim upornikom, je spet zatrepetalo miroljubno rusko srce. To je barbarstvo, je dejal Putin. Libijce je treba pustiti, da se sami zmenijo, kako priti v demokracijo. Če se odločijo uničiti Misrato in pobiti deset tisoč ljudi, je to njihova interna stvar. In kaj se spet Francozi napihujejo na Slonokoščeni obali ter z bombami postavljajo na eno od spopadenih strani, so vzrojili miru zapriseženi Rusi, in to brez mandata OZN in brez podpore svetovne javnosti! Navadno prepotentno imperialistično divjaštvo, odmeva z ruske stepe. Svet potrebuje mir, ne pa bombe! Dobro, vem, zdaj se bodo oglasili zlobneži in nergači, ki od nekdaj Rusom zamerijo, da so iz sibirskega gulaga privlekli Dedka Mraza, da izrine ljubkega nam Božička, in bodo iz črevesja zgodovine izkopali neumna vprašanja, kot so: ali so bili to Rusi, ki so leta 1939 napadli Finsko, leta 1956 Madžarsko in leta 1968 Češkoslovaško? Brez mandata Lige narodov oziroma OZN, brez svetovne podpore. Je morda Moskva deset let z ognjem in mečem širila demokracijo kremeljskega tipa po Afganistanu? Je Rusija leta in leta z bombami in raketami učila Čečene lepega vedenja? Ali so nemara ruski tanki avgusta 2008 na gruzijskih tleh, brez podlage v kakšni resoluciji OZN, ustanavljali neodvisno državo Južno Osetijo? To so vprašanja tistih, ki čisto nič ne razumejo, ki jim omejena, z zahodno kapitalistično demagogijo zastrupljena pamet ne dovoli uvideti, da so Rusi vse to počeli, da bi izbojevali in ohranili svetovni mir. In Moskva politiko miru in nasprotovanja vojaškim intervencijam nadaljuje še danes. S sodobnimi sredstvi. Lani je denimo prodala orožja in vojaške opreme za 35 milijard evrov. Tako se skrbi za mir, ne pa z vojnami.

Kakšen posel!

Malokatera vest me je spravila v tako dobro voljo kot tista iz španske Seville, ki si zasluži masten naslov na prvih straneh časopisov, pa so jo skrili na dno strani. Članice Nata so znova pokazale, da jih vodijo takšni možganski trusti, da jim ni para v zgodovini človeštva. Milijonski armadi podanikov so dokazali, da je tudi v najhujši gospodarski in finančni krizi, ki dobesedno lomi države, da druga za drugo klečeplazijo pred bruseljskimi vrati in prosijo za odrešitvena posojila, mogoče s pogumno vizijo in občutkom za potrebe ljudi, z zgolj petimi milijardami evrov, dokončati poslovni projekt, ki bo zasenčil posel stoletja, prodajo kragujevških jugotov petičnim Američanom. Visoki predstavniki Belgije, Velike Britanije, Francije, Nemčije, Luksemburga, Španije in Turčije so si segli v roke, se navdušeno objemali in trepljali po hrbtih in malo nižje, ker so se vendarle po hudih sporih izognili strahotni skušnjavi, da bi pet milijard evrov vložili v šole, univerze, bolnišnice, okolju prijazno tehnologijo, varčne vire energije, dvig najnižjih plač, oskrbo milijonov beguncev, tovarne v nerazvitih delih Afrike, zaščito zgodovinskih spomenikov in izginjajočih vrst živali. Denar bodo dali za nekaj, kar razvita, civilizirana in demokratična EU življenjsko potrebuje - za dokončanje novega vojaškega transportnega letala ljubkega imena A400M. Doslej so v ta zelo koristen izdelek vložile več kot 20 milijard evrov. Vem, da ste tudi vi navdušeni in da imate hkrati rahlo grenkoben okus v ustih. Zakaj namreč v poslu ni Slovenije? Pa saj smo tolikokrat dokazali, da nam ni para, ko gre za orožje, da odsotnost Slovenije iz te skupine lahko tolmačimo zgolj kot zahodno podlost in napihnjenost. Pa kdo na svetu lahko reče, da je tam neki Luksemburg bolj poklican ukvarjati se z orožjem od nas? Ali je imel orožarsko afero, v kateri so vsi zaslužili, denarja pa ni nikjer? Luksemburg ni kupoval pokvarjenih plinskih mask ne pilatusov, ki niso niti za zapraševanje polj. So morda Luksemburžani kupili falcona, ki ne leti, in patrie, ki sicer vozijo, a ne streljajo? Niso. Vem tudi, da Luksemburg ni nabavil ruske vojaške ladje, ki pluje, a se težko obrne v našem morju. In zakaj je potem Luksemburg zraven pri A400M, nas pa ni, pa čeprav tisto piškavo milijardo zberemo v pol ure? Čas je, da razmislimo, ali nas Nato sploh še zanima.