Nevidne ali vsaj v senci so tudi svetovne nuklearke, ki delajo bolj ali manj nemoteno in proizvedejo okoli 18 odstotkov vse električne energije. Če je za Fukušimo in Černobil slišal vsakdo, pa zagotovo manj ljudi pozna japonsko nuklearko Kashiwazaki Kariwa, ki s svojimi sedmimi bloki in močjo skoraj 8000 MWe uživa sloves največje oziroma najmočnejše jedrske elektrarne. Tudi Kashiwazaki Kariwa bi sicer lahko postala (bolj) slavna, če ne bi presenetljivo dobro prestala potresa, ki jo je stresel pred skoraj štirimi leti. Čeprav ni bila projektirana za tako močan potres, jo je odnesla le z "lažjimi poškodbami", ognjem v transformatorju in blagim izpustom radioaktivne vode.

Svetovne nuklearke so v 90 odstotkih opremljene bodisi s tlačnovodnimi ali vrelovodnimi reaktorji. V tlačnovodnih je primarni krog pod visokim tlakom, ki preprečuje, da voda v sredici kljub temperaturam okoli 300 stopinj Celzija ne zavre, temveč zavre šele zunaj primarnega kroga v uparjalniku, kjer je tlak nižji. V vrelovodnih reaktorjih pa para nastaja že v sredici in gre od tam naravnost v turbino. Najbolj svojeglavi so bili pri razvijanju tehnologije Angleži, ki v reaktorje namesto vode spuščajo plin, ta pa nato greje vodo, ki se uparja in poganja turbino. Še nekoliko bolj so si - po mnenju nekaterih strokovnjakov - življenje zakomplicirali varčni Kanadčani, ki so pristaši hlajenja s težko vodo. To jim omogoča uporabo manj obogatenega urana, vendar se morajo zato toliko bolj ukvarjati s pridobivanjem težke vode.

Jedrske elektrarne so najbolj intenzivno gradili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je praktično vsak mesec na svetovna električna omrežja priklopilo več nukleark. Po nezgodi v nuklearki na Otoku treh milj v ZDA leta 1979 se je tempo nekoliko upočasnil, jedrski "bum" pa se je končal s černobilskim "bumom" leta 1986. Jedrske elektrarne sicer še vedno rastejo in se gradijo, pri čemer trenutno prednjačijo Kitajci. Po podatkih mednarodne jedrske agencije (IAEA) na Kitajskem trenutno obratuje 13 nukleark, 27 jih je v gradnji, Kitajci pa so pred časom celo napovedovali, da želijo imeti leta 2020 na svojih tleh sto jedrskih elektrarn. S tem bi se povsem približali glavni jedrski velesili, ZDA, kjer delujejo 104 nuklearke.

Tudi pri jedrski energiji igrata pomembno vlogo strategija posamezne države in sodelovanje med njimi. Po eni strani je prisotna ideja globalizma, po kateri dela vsak tisto, kar zna, in to prodaja drugim, po drugi strani želja po samooskrbi z energijo, ki ima na nacionalni ravni zelo velik strateški pomen. Mednarodna solastništva nukleark so redka in zato je slovensko-hrvaška naveza v NEK bolj izjema kot pravilo.

Novi bloki nukleark v nastajanju so vedno močnejši in večji. Kot nas je poučil dr. Andrej Stritar z uprave za jedrsko varnost, na Finskem in v Franciji že rastejo bloki nukleark z zelo zmogljivimi reaktorji z močjo 1650 MWe (Krško okoli 700 MWe). Logika je preprosta, saj so stroški za varno delovanje visoki, gorivo pa predstavlja le okoli 10 do 15 odstotkov stroškov. Zato so zmogljivejši reaktorji ekonomsko gledano povsem smiselni, kot je smiselno tudi, da jedrske elektrarne vedno delujejo s polno močjo, saj pri zmanjšani moči praktično ničesar ne prihranijo.

Kashiwazaki Kariwa (Japonska)

Nuklearka s slovesom največje in najmočnejše se razprostira na dobrih štirih kvadratnih kilometrih na zahodni obali japonskega otoka Honšu. S svojimi sedmimi bloki z vrelovodnimi reaktorji dosega skupno moč na pragu elektrarne 7965 MWe. Njen prvi blok so začeli graditi leta 1980, na električno omrežje pa so ga priključili pet let kasneje. Najmočnejša reaktorja sta v šestem in sedmem bloku - vsak doseže 1315 MWe. V enem letu proizvede 50.791 gigavatnih ur. V začetku 21. stoletja so jo začasno zaustavili, saj je vodstvo ponarejalo nekatere dokumente, povezane z varnostjo, leta 2007 pa jo je stresel potres z močjo 6,8 po Richterjevi lestvici. Čeprav ni bila projektirana za tako močan potres, jo je odnesla dokaj dobro, kljub temu pa se je njeno okrevanje zavleklo v mesece in leta. V tovrstnih primerih morajo namreč pred zagonom pregledati praktično vsak vijak v nuklearki. Lastnik in upravitelj Kashiwazaki Kariwe je po podatkih IAEA Tokyo Electric Power Company (Tepco), ki upravlja tudi fukušimsko nuklearko.

Yonggwang in Ulchin (Južna Koreja)

Najstarejši izmed šestih blokov južnokorejske jedrske elektrarne Yonggwang je na električno omrežje priklopljen od leta 1986, peti in šesti reaktor pa delujeta od leta 2002. Stala sta okoli štiri milijarde ameriških dolarjev, zaradi ekonomske krize in deviznih trgov pa naj bi Korejci nekaj denarja celo prihranili. Po podatkih IAEA moč njenih šestih reaktorjev znaša 5875 MWe, njen lastnik in upravitelj pa je Korea Hydro and Nuclear Power Company. Nuklearka, ki leži na zahodu Korejskega polotoka, je bila prva južnokorejska državna nuklearka, ki je naletela na močan odpor okoliškega prebivalstva. Njeno rast so močno ovirali lokalni veljaki in politiki, tako da sta zadnja dva bloka rasla s precejšnjo zamudo.

Tudi v nuklearki Ulchin na vzhodu Južne Koreje, kjer so njen zadnji, šesti blok na električno omrežje priključili leta 2005, moč na pragu elektrarne dosega skoraj 5900 MWe. Njen prvi blok so sicer začeli graditi leta 1983, tako kot v nuklearki Yonggwang pa so vsi njeni reaktorji tlačnovodni.

Zaporožje (Ukrajina)

Največja evropska nuklearka Zaporožje na levem bregu reke Dneper na jugovzhodu Ukrajine ima šest tlačnovodnih sovjetskih reaktorjev VVER-1000 in moč 5700 MWe. V njej je zaposlenih več kot 15.000 delavcev. Na električno omrežje so jo priklopili leta 1984, šesti blok pa je začel delovati leta 1995. Nuklearka ob mestu Energodar proizvede skoraj toliko električne energije kot vse druge ukrajinske jedrske elektrarne skupaj. Lastnik največje evropske nuklearke je Energoatom, upravlja pa jo državna družba za jedrsko energijo.

Gravelines (Francija)

Peta največja jedrska elektrarna pripada jedrski velesili Franciji. Francijo na jedrski zemljevid sveta uvršča njenih 58 delujočih reaktorjev (po IAEA), Gravelines na skrajnem severovzhodu države pa je njena največja nuklearka s šestimi bloki. Od Dunkerqua in Calaisa, preko katerih potekajo glavne prometne povezave z Veliko Britanijo, je oddaljena okoli dvajset kilometrov, voda za hlajenje reaktorjev pa prihaja iz (roba) Severnega morja. Šest tlačnovodnih reaktorjev zmore skupaj 5460 MWe (vsak po 910, prvi je bil na električno omrežje priklopljen leta 1980), njen lastnik in upravitelj pa je Electricite de France (EDF). Prvi reaktor jedrske elektrarne Gravelines so morali predlani za krajši čas ustaviti, ko se je med menjavo gorivnih palic ena izmed njih zataknila v sistemu. Delavce so takrat preventivno evakuirali, blok pa izolirali.

Paluel (Francija)

Čeprav jo sestavljajo le štirje bloki s štirimi tlačnovodnimi reaktorji, znaša moč na pragu vsakega od njih visokih 1330 MWe, kar je zanimivo tudi zato, ker je bil prvi reaktor priklopljen že leta 1984, četrti pa le dve leti kasneje. V njej je zaposlenih okoli 1300 delavcev, nuklearka pa leži na severu Francije v Normandiji, 40 kilometrov od mesta Dieppe. Hladi jo voda iz Rokavskega preliva, s hlajenjem pa so v preteklosti že imeli težave. Zaradi alg, ki so ovirale črpanje vode, je pred leti prišlo do blokade hladilnega sistema, tako da se je sedma največja jedrska elektrarna samodejno ustavila.

Cattenom (Francija)

Francoska nuklearka na vzhodu države ob reki Mozeli v bližini meje z Luksemburgom ima moč 5200 MWe. Doseže jo s štirimi tlačnovodnimi reaktorji z močjo 1300 MWe, ki so jih zgradili v letih od 1979 do 1991. Za hlajenje uporabljajo štiri hladilne stolpe, v katere iz bližnje reke letno priteče skoraj 900 milijonov kubičnih metrov vode. V nuklearki je nekajkrat prišlo do manjših zapletov, kot na primer leta 2001, ko so iz tretjega bloka Cattenoma evakuirali 131 delavcev, a se je izkazalo, da je šlo za lažni alarm. Štiri leta kasneje je bilo osem delavcev izpostavljenih manjšemu sevanju, leta 2008 pa se je podobno zgodilo še enemu delavcu. A tudi on je prejel manjšo količino sevanja - približno dvajsetino letne dovoljene vrednosti.

Bruce (Kanada)

V jedrski elektrarni Bruce sta prvi dve enoti od osmih že zaustavljeni in ne proizvajata več električne energije. Tako deluje še šest reaktorjev - zadnjega so na električno omrežje priklopili leta 1987 -, ki delajo po tlačnovodnem principu, a s težko vodo. Največje nuklearke v Severni Ameriki, ki se hladi z vodo iz Huronskega jezera, se je dalj časa držal tudi sloves druge najmočnejše nuklearke na svetu, a po ustavitvi prvih dveh reaktorjev in po aktualnih uradnih podatkih IAEA dosega moč 4693 MWe, kar jo med jedrskimi velikankami uvršča na osmo mesto. Kanadska komisija za jedrsko varnost je pred dvema letoma lastniku in upravitelju največje kanadske nuklearke Bruce Power podaljšala obratovanje do leta 2014, vendar ta letnica ne pomeni nujno konca največje kanadske nuklearke. Delovne dobe nukleark se namreč sproti podaljšujejo, meje in omejitve pa se praviloma premikajo vse dlje v prihodnost.

Fukušima 2 in Ohi (Japonska)

Srečnejša sestra Fukušime 1, ki se po letošnjem potresu in cunamiju še vedno otepa težav s hlajenjem in uhajanjem radioaktivne vode, jo je ob japonski naravni katastrofi bolje odnesla. Pojavile so se sicer nekatere težave, vendar jih je Fukušima 2 s svojimi štirimi vrelovodnimi reaktorji z močjo 4268 MWe prenesla bistveno bolje kot Fukušima 1, od katere je oddaljena le nekaj kilometrov. Tudi Fukušimo 2 so začeli graditi že v sedemdesetih letih (1976), na električno omrežje pa so jo priklopili pet let kasneje. Nekoliko prej je začela delovati podobno močna nuklearka Ohi (štirje reaktorji, skupna moč 4494 MWe) na zahodni obali Japonske, ki so jo začeli graditi že leta 1972. Za Fukušimo 2 sicer skrbi Tepco, ki je bil med reševanjem hudo poškodovane Fukušime 1 deležen nekaterih kritik, Ohi pa je v lasti in upravljanju Kansai Electric Power Company (Kepco).