Politična moč flash moba

Začelo se je kot šala, neke vrste potegavščina. Newyorčan Bill je začel razmišljati, kako ustvariti nekaj zabavnega, denimo, povabiti goro ljudi na predstavo ("kajti Newyorčani vedno iščejo zanimiva kulturna dogajanja", je dejal), ki naj bi se odvila na določeni lokaciji, toda ko bi prišli tja, bi ugotovili, da predstave sploh ni, da so predstava pravzaprav oni sami. Ustvaril je poštni predal, napisal elektronsko sporočilo, ga poslal samemu sebi, nato pa posredoval prijateljem. "Sam sebi sem ga poslal, da bi bilo videti kot nekaj, kar sem tudi sam dobil v nabiralnik." Tako se je prva flash mob akcija odvila v nakupovalnem centru Macy's na oddelku, kjer prodajajo preproge. Skupina ljudi je trdila, da so člani komune, radi pa bi kupili "ljubezensko preprogo".

Bill je organiziral še nekaj takih akcij, tudi tisto, ko celoten Times Square zamrzne, prav kmalu pa je pričel dobivati elektronska sporočila ljudi iz drugih mest, ki so kaj podobnega želeli organizirati tudi sami in so ga spraševali, če lahko uporabijo njegovo idejo. "To niti ni neka ideja," jim je odgovarjal. "To je samo nekaj, kar storiš."

S širitvijo flash moba po svetu je ta začel dobivati različne predznake, v mnogih mestih ima - v nasprotju z Billovo težnjo po "zgolj duhoviti zabavi" - status nekakšnega velikega dogodka, političnega udejstvovanja, umetniške instalacije. V osnovi se tovrstni "vdori v javni prostor" delijo na flash mobe, art mobe in smart mobe, pri čemer je namen prvega zabava, drugi je umetniško naravnan, tretji pa nosi neko politično sporočilo. Ob tem se zdi problematičen predvsem slednji. "Ne verjamem, da imajo te akcije kakšen politični potencial," razmišlja Bill. "Kadarkoli slišim nekoga govoriti o tem, pomislim, da ta človek ne ve natanko, o čem govori. Te akcije po eni strani imajo revolucionarno moč, s pomočjo novih medijev lahko v zelo hitrem času naberete veliko število ljudi, ki so decentralizirani, saj nimajo vodje, toda to je tako, kot bi imeli kladivo, nimate pa žeblja." Kladivo so torej nove oblike komuniciranja, toda kaj je z žebljem? Vse, kar pravzaprav imate, je skupina ljudi - kaj z njo? Bill pravi, da te akcije nikakor "niso glavna predstava, so bolj spremljevalni program". Hkratnost in mobilizacija večje skupine ljudi namreč govori tudi o tem, da je takšno količino ljudi nemogoče spraviti pod isti imenovalec, razen, če je imenovalec preprosta zabava.

A vendar. Odrešeni idej o "revolucionarnem potencialu generacije 2.0" pa vendarle ugotavljamo, da lahko flash mobi služijo kot odlična metafora, da posredno, na zelo subtilen način, vendarle nekaj sporočite. Takšen primer je flash mob, ki je denimo organiziran v nakupovalnem centru. Kajti nakupovalni centri so nekakšen kvazi javni prostor. "Vsi so dobrodošli, dokler nakupujejo," pravi Bill. Kaj hitro boste deležni negodovanja, posredovanja varnostnikov in drugih postav represije, če pridete tja v skupini ljudi uganjat norčije. Torej, moč flash moba, če govorimo o političnosti, je ravno v sposobnosti razkrinkavanja, medtem ko je revolucionarna moč manjša ali pa je sploh ni.

K prej naštetim art, smart in flash mobom bi pravzaprav zlahka dodali še komercialnega. Velika podjetja imajo tendenco, da v namene oglaševanja uporabijo tiste urbane ideje, ki dobro služijo za promoviranje izdelka, pri flash mobih pa je zadeva še sploh prikladna, saj so ljudje angažirani brezplačno, efekt pa je (tudi zaradi izrednega zanimanja medijev za flash mobe) velik. Tako je mobilni operater T-Mobile organiziral že vrsto akcij, v katerih zbrani plešejo določeno koreografijo, posnetki s tovrstnih dogodkov pa na Youtubu dosegajo desetine milijonov ogledov. Čisto oglaševalsko zlato.

Spretno so prednosti flash moba izkoristili tudi pri Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, ko so minuli teden organizirali "zamrznitev Čopove ulice" in na ta način skušali opozarjati na Mesec sociale in zdravstva, ki ga ŠOU vsako leto organizira. "S tem smo ljudi želeli pritegniti na predavanja in ostale dogodke v okviru projekta," so dejali predstavniki ŠOU. Toda zdi se, da bi, če bi koga od štiristo zbranih študentov na Čopovi vprašali, zakaj je tam, bil odgovor tak, kot smo ga iz podobnih situacij s strani študentov vajeni: "Ne vem. Zaradi žura."

Vdori poezije, nezemljanov in še česa

Bolj zanimivo je dogajanje na področju slovenskih artističnih mobov. Ki morda niso toliko mobi v pravem pomenu besede, saj ne uporabljajo novih orodij komuniciranja, da bi k neki akciji privabili čim večje število ljudi, gre pa vsekakor za nepričakovane vdore v javni prostor. Pri tem sta v Sloveniji dejavna predvsem KUD Ljud in inštitut IRIU. Kdo so prvi, se vam bo posvetilo, če ste na ulicah Ljubljane kdaj doživeli invazijo roza nezemljanov, drugi pa, če ste se kdaj nič hudega sluteči namenili iz svojega stanovanja in ugotovili, da je vaš blok polepljen s trakom, ki spominja na tistega s prizorišča zločina, samo da na njem piše "Stop poezija".

Ljudovci oziroma Ljudi, kot si pravijo, se najraje opisujejo z "Mi smo k'r eni, ampak nas je ful!". Nabrani so z vseh vetrov: od klasičnega gledališča, arhitekture, antroplogije, likovne umetnosti pa vse do gozdarstva. Združuje jih ideja razbijanja "sivine urbanega vsakdana". Njihove akcije so "namenjene predvsem tistim, ki so polni skrbi in ne zaznavajo več sveta okrog sebe, ki se jim v mestu vedno mudi od točke A do točke B, skratka, večini prebivalcev mesta". Roza nezemljani, ki se iznenada pojavijo, povzročijo kaos, dvignejo obrvi in privabijo nasmeške na obraze, so do sedaj prepotovali že večji del Evropske unije, bili so v Izraelu, Belorusiji, na Balkanu, kjer "se je še posebej pokazalo, da ljudje potrebujejo takšne miroljubne invazije". Ko ljudovce vprašamo, v čem je po njihovem čar tovrstnih invazij, pravijo, da "klasične oblike umetnosti niso več aktualne, 'visoki' umetniki so povečini izgubili pristen stik s publiko".

Zelo podobno razmišlja Glorjana Veber z inštituta IRIU, ko pravi, da "živimo v lepi in privlačni navidezni institucionalni in sistemski odprtosti, podprti s široko paleto takšnih in drugačnih simpozijev, predavanj in okroglih miz, ki povečini prehranjujejo sami sebe. Praksa in vsakdanje življenje pokažeta, da se resnične spremembe dogajajo celo v čakalnicah." Z invazijami, kjer se osredotočajo na poezijo in iz nje tudi izhajajo (eden takšnih projektov je bil denimo Eno kepico slovenske poezije, prosim), so tako ustvarili antipod literarnim večerom, ki "so nas puščali prazne, zdolgočasene, zlagane in posiljene od stokrat slišanega".

Flash mobi so torej predvsem inovativen in v mnogih smislih preprost način za akcije, ki so zasnovane z različnimi tendencami: od zgolj zabave do oglaševanja, artističnih intervencij in verjetno še drugih oblik sporočilnosti, ki morda nastajajo prav v tem trenutku. Njihov čar je v nepričakovanem. In simpatično je (in tistemu, ki je tega sposoben, daje misliti), če te v poštnem nabiralniku čaka poezija, če te na poti v službo po licu poboža nezemljan in, nenazadnje, če se v živo srečaš z vsemi tistimi neznanci, ki so tvoji Facebook prijatelji, z namenom, da bi plesali, kot da jutri ne obstaja, in se pet minut zatem razšli, kot da se ne bi zgodilo nič …