Od samega začetka leta 1804, ko je bila z uporom afriških sužnjev dosežena neodvisnost Haitija, se te karibske države drži nekakšno prekletstvo. Glavno nit v njeni zgodovini predstavljajo diktatorji, korupcija, nasilje, revščina in tuje intervencije. Izidi tokratnih predsedniških volitev, ki so potekale v dveh krogih pod nadzorom OZN, pa vlivajo kanček upanja za zdajšnjo generacijo in njeno prihodnost. Začasna volilna komisija je v ponedeljek objavila preliminarne rezultate drugega kroga volitev, ki so bile zaradi poskusa ponarejanja volilnih glasov v prvem krogu izpeljane z nekajmesečnim zamikom. Če tokrat ne bo pritožb, bo novi predsednik države petdesetletni pop glasbenik Michel Martelly, ki je volilcem obljubljal, da bo pometel s korupcijo in sedanjim stanjem.

Oblast nevladnih organizacij

To naj bi mu uspelo s 5,3 milijarde dolarjev pomoči, ki jo je 60 držav pred letom dni namenilo Haitiju in ki doteka zelo počasi. Po podatkih OZN je bilo doslej dodeljenih 2650 milijonov, a večina teh sredstev in drugega denarja, ki ga zberejo nevladne organizacije (NVO), se zgubi že po poti. Do vladnih institucij po nekaterih podatkih pride od enega dolarja zbrane pomoči manj kot en cent, 43 centov dobijo NVO, 33 centov pa konča v rokah vojaške misije (MINUTAH), ki od leta 2004 nadzoruje varnostne razmere v državi.

Krivda za takšno stanje je zagotovo na strani domače politične elite, velik del pa je nosi tudi mednarodna skupnost zaradi svojega ravnanja, zlasti ZDA, ki so dolga leta krojile politiko na Haitiju. O tem je govoril brazilski diplomat in nekdanji član misije OEA (Organizacije ameriških držav) na Haitiju, Ricardo Seitenfus, v intervjuju za švicarski časnik Le Temps, zaradi česar so ga v 24 urah odstavili s položaja. Seintenfus je med drugim ostro kritiziral vlogo OZN v tej državi in trdil, da je varnostni svet poslal na Haiti kontingent mirovnih sil ne zaradi državljanske vojne ali mednarodne grožnje, temveč preprosto zato, ker je v bližini ZDA. Že v enem prejšnjih intervjujev je izjavil, da so mirovne sile po potresu militarilizirale državo, da je tja prišlo na tisoče NVO, da pa vse to ni rešilo problemov oskrbe z vodo, hrano, zdravstvenimi storitvami in stanovanji za prizadeto prebivalstvo.

"Mednarodna skupnost ni vedela, kaj narediti s Haitijem, tako da je bil potres dobra priložnost za nov začetek." Po njegovi oceni nobena od šestih tujih intervencij na Haitiju v zadnjih dvajsetih letih ni bila uspešna. "Način, kako OZN rešuje te probleme, je rigiden in problematičen, deli jih le na vojaško grožnjo ali grožnjo miru. Ali je na Haitiju vojna? Ne. Ali predstavlja problem za stabilnost regije? Prav tako ne." Nadalje se sprašuje, ali je logično, da je 90 odstotkov stroškov mednarodnih organizmov namenjenih varnostnim razmeram. Profesor mednarodnega prava hkrati ugotavlja, da je vojaška misija OZN na Haitiju, ki trenutno šteje 7000 vojakov in nekaj tisoč raznih funkcionarjev, za njene pripadnike zelo ugodna, saj se njihove plače gibljejo od 15.000 do 28.000 dolarjev mesečno, ob tem pa se nahajajo poldrugo uro od Miamija in bližjih karibskih otokov z dobrimi francoskimi restavracijami.

Seitenfus je izjemno kritičen tudi do NVO, ki tam delujejo. Po njegovem mnenju obstajata "vzročna zveza med nesrečo Haitijcev in srečo NVO" ter nevarnost, da se Haiti spremeni v "NVO-organizirano" državo, v kateri naj bi se razvil "perverzen odnos med šibko državo in močjo, ki jo imajo NVO. Vse 'dobro' je privatna stvar, zahvaljujoč zdravnikom, bolnišnicam, šolam in hrani, ki prihaja z vsega sveta, medtem ko se vse 'zlo' pripisuje državi, ki je prisotna samo s policijo, ki najprej strelja, potem vpraša."

Ameriška državna sekretarka Hillary Clinton je na enem od obiskov dejala, da je na Haitiju prisotnih 10.000 NVO, medtem ko je brazilski diplomat povedal, da je od teh samo 300 kot takih tudi registriranih in da pravzaprav nihče ne ve, katere zares so NVO, niti kaj delajo, "ker ni nobenega nadzora". Za mnoge med njimi sumi, da so "črne blagajne" in da ni haitskega politika, ki ne bi stal vsaj za dvema takima organizacijama. Po njegovem mnenju vsaka NVO misli, da se mora najprej pojaviti na Haitiju, da se kot taka legitimira. "Z moralnega stališča je nesprejemljivo, da imajo Haiti za svoj laboratorij." Prepričan je, da je obljubljenih dodatnih 11 milijard dolarjev za obnovo vzbudilo pogoltnost, "saj se zdi, da mnogi pridejo sem samo zaradi poslov".

Polom mednarodne solidarnosti

Na Haitiju je treba ponovno osmisliti državo, a na način, da bodo Haitijci sami odgovorni za svojo prihodnost. "Zelo lahko je prositi, prositi in prositi, saj se zmeraj najdejo ljudje, ki prinašajo stvari." Država ne obstaja. "Ne govorim o propadu države, marveč o popolni odsotnosti institucij, in to že pred potresom." Govoriti o civilni zaščiti je smešno, saj "Haiti na primer ne premore niti enega helikopterja in niti enega svojega pilota, 40 odstotkov prebivalstva pa nima nikakršnega dokumenta".

Seitenfus je prišel do zaključka, da je Haiti pravzaprav "koncentrat naših tragedij" in polom mednarodne solidarnosti, ker nismo kos izzivu. Po njegovem le redki razumejo to državo, ker si nihče ne vzame časa, da bi se poglobil v tamkajšnjo kulturo, ki je zelo kompleksna in ima svoje vrline in potencial. Njihov problem je, da "mednarodno skupnost vidijo kot molzno kravo", kajti ko državo nadomestijo humanitarne misije, pride do neke vrste pomanjkanja kolektivne odgovornosti. Mednarodno "sočutje je bilo zelo pomembno, toda miloščina ne more biti gonilna sila v mednarodnih odnosih, potrebni so samostojnost, suverenost, pravično trgovanje in spoštovanje do drugih".

V svoji brezkompromisni kritiki razmer na Haitiju je bivši predstavnik OEA še dejal, da "ima mednarodna skupnost občutek, da mora vsak dan znova narediti isto, kar je bilo končano že prejšnji dan", in to vse skupaj že utruja. Bolj kot kdajkoli bi bila zdaj potrebna pomoč pri gradnji infrastrukture in vzpostavitvi ter organizaciji državnih institucij. A kot ugotavlja, OZN za to nima mandata, ima pa ga za "ohranjanje miru na pokopališčih", zaključuje Seitenfus.