Jurij Ivanovič se je tega leta rodil. Gagarin je bil v vesolju manj kot dve uri, on pa na dveh vesoljskih postajah nekaj manj kot dve leti. Prihodnje leto bo ponovno poletel skupaj z ameriško astronavtko slovenskih korenin Sunito. Letela bosta z rusko raketo sojuz. To za našo fantazijo o poletih v vesolje predstavlja manjši problem. Načeloma sanjamo o poletih na Mars in ponovnem pristanku na Luni. V resnici pa je edina raketa, ki lahko pelje človeka nad petdeset kilometrov v vesolje, ruski sojuz, ki so ga izdelali sredi hladne vojne. Američani so program vesoljskih plovil shuttle letos upokojili. Ostala je samo še raketa sojuz, ki deluje po istem principu kot vostok I., s katerim je letel Gagarin.

"To je zelo dobra raketa," je rekel Jurij Ivanovič. Nedvomno res. Vendar je danes tudi edina.

Rojeni ste bili leta 1961, ko je Jurij Gagarin poletel v vesolje.

Da. Nekaj mesecev kasneje.

Meni so takrat obljubljali, da bom čez nekaj let lahko šel na počitnice na Venero.

Ja. Res se je tako zdelo.

Danes smo na istem kot pred petdesetimi leti. Lahko samo sanjamo, da bomo šli v vesolje. Vi ste tam bili. O čem sanjamo?

Ljudje smo pač takšni, da kar naprej k nečemu stremimo. Tam, kjer smo, nam nikoli ni dovolj. Če v tej neskončnosti vidimo kraj, kjer nas ni, si želimo prav tja. To ni nič strašno novega. V naši zgodovini so ljudje vedno rinili čez meje, v kraje, o katerih niso vedeli nič. Kar šli so. Okrog nas je ta velik in neskončno privlačen prostor, v katerega smo naredili šele prve korake. Komaj smo se malo dvignili.

Ampak od prvega poleta je minilo petdeset let. Smo sploh kam prišli?

Poznamo zelo ozek prostor v neposredni bližini Zemlje. Vemo, kako se pride do Lune. Imamo tehnologijo, ki bi nam lahko omogočila polet na Mars. Preizkušanje rešitev in oblikovanje programa za tako dolgo pot pa sta zelo zahtevna. Potovati po vesolju predstavlja same probleme. Še vedno smo na začetku poti. Z raketami, ki jih imamo sedaj, ne bomo prišli prav daleč. Potrebni so kakovostni preskoki. Če hočemo kam priti, potrebujemo nove motorje.

Vtis pa je, da se je zagon iz šestdesetih let zaustavil. Takrat so šle stvari skokovito naprej. Prva ženska v vesolju, srečanje dveh ladij, sprehajanje zunaj ladje, pristanek na Luni, vesoljska postaja. Američani sedaj sploh nimajo več rakete, s katero bi lahko šli v vesolje, in se vozijo s sojuzi, ki so model iz leta 1967.

V teh petdesetih letih nismo ves čas napredovali z istim tempom. Ni odvisno samo od razvoja tehnologije. Realizacija projektov je zelo draga in zahteva zares veliko virov. Danes pa za takšne projekte ni najboljši čas. Američani so res opustili program space shuttla. Res pa je tudi, da hkrati razvijajo načrte več različnih ladij, ki bodo človeka lahko popeljale več kot sto kilometrov v vesolje. Sedaj ni samo država, ki to dela, s tem se ukvarjajo tudi zasebna podjetja. To bo dobra spodbuda za razvoj vesoljske tehnike nasploh. Doslej sta pilotirano vesoljsko ladjo znali narediti dve državi. Si predstavljate položaj, ko bi na vsem svetu obstajali samo dve tovarni avtomobilov? Mi smo v tem položaju že dolgo let. Vozili smo se samo z dvema avtomobiloma. Hitrega napredka v takih pogojih ni. Problem je, ker je to res grozno drago in močno povezano z državno varnostjo. Vprašanje pa je tudi varnost astronavtov. Pri zamenjavi tehnologije je treba biti skrajno previden, ker lahko vsaka najmanjša napaka ogrozi varnost.

Pa se bomo kdaj vozili v vesolje kot turisti?

Z današnjo tehnologijo ne. Je predrago. Bilo je nekaj primerov zasebnih potovanj v vesolje. Vendar ima danes to možnost le nekaj ljudi na planetu. Mislim pa, da ne bo treba čakati prav dolgo. Vsaj ne neskončno dolgo.

Sojuz je videti kot lada niva iz sedemdesetih let. Shuttle je bil prava vesoljska ladja. Mercedes. Kako je mogoče, da je ameriški program ugasnil in da ljudi v vesolje vozijo samo še rakete z motorji iz časov Sovjetske zveze?

Sojuz je zelo dobra raketa. Izumili so zelo izvirne rešitve, ki zelo zanesljivo delujejo. Raketa in vesoljska ladja sojuz sta najbolj zanesljivi vesoljski vozili vseh časov. Shuttla in sojuza ne morete primerjati, ker to nista lada niva in mercedes. Shuttle je popolnoma druga filozofija. Izdelali so ga drugačnimi nalogami v mislih. Je masivnejši, veliko težji, bolj kompliciran in tudi veliko manj zanesljiv. Naslednja stopnja bo zlata sredina med obema. Vsako kompliciranje in povečevanje prinese kopico problemov, zaradi katerih postane polet dražji in bolj nevaren. V Bajkonurju sem gledal, kako so sestavljali raketo, s katero sem poletel. Prizor je fantastičen. V zelo kratkem času iz modulov sestavijo raketo, jo pripeljejo iz hangarja in odleti. Sojuza so si zamislili zares talentirani ljudje. To je prekrasna raketa.

Princip pa je isti kot pri vostoku, s katerim je letel Gagarin?

Princip dostave ladje v vesolje je popolnoma enak. Izpeljanih je bilo veliko modernizacij, ideja pa je ista. Ladja pa se modernizira. Sedaj prihaja nova serija ladij, ki je prelepa.

Ko se usedete na vrh in vžgete motorje, se počutite varno?

Počutim se sijajno. Polet je izjemen dogodek v življenju. Ko se pelješ z dvigalom na vrh in se usedeš na pilotski sedež, se počutiš enkratno. V dveh urah se vžgejo motorji in po osmih minutah si v vesolju.

To je vse, kar mi vidimo. Vemo, da krožite v vesoljski postaji in nekaj delate. Ampak kaj tam delate pol leta?

Vsaka skupina ima svoj program dela. Vesoljsko postajo šele gradimo. Vsaka ekipa izvaja veliko gradbenih del. Med enim od mojih postankov na vesoljski postaji, ki je trajal šest mesecev, so pri nas pristali trije shuttli. Vsak je pripeljal en modul, ki smo ga morali postaviti na njegovo mesto in spojiti s postajo. Ogromno časa smo delali zunaj, da smo module integrirali v enoten sistem.

Imate televizijo, radio in internet?

Televizije in radia ni. Ne lovi. Internet imamo. Vendar je to interna zaprta povezava s komandnim centrom. In tudi nobenega časa ni. Čas je v vesolju zelo dragocena dobrina. Teoretično imamo en dela prost dan v tednu. Živimo po času v Greenwichu. Zjutraj začnemo delati in zvečer ugotoviš, da imaš še za dve uri dela, potem pa padeš od utrujenosti tudi v breztežnostnem stanju. Po treh, štirih mesecih se utrujenost začne kopičiti. To je naporno življenje. Imamo knjige in videoteko, časa za brezdelje pa ni.

Gagarin nam je zbudil domišljijo, živimo pa v Einsteinovem svetu, kjer ni mogoče potovati hitreje od svetlobe. Potovanja v vesolje so omejena na majhen prostor. Kako daleč lahko sploh gremo?

Z današnjo tehnologijo se danes lahko pogovarjamo o potovanju na Mars. S pogledom na vesolje to ni nič in se nikamor ne premaknemo. Že to pa pomeni nepredstavljivo veliko dela. Petdeset let se nam lahko zdi veliko, za razvoj vesoljskih poletov pa je to v resnici malo. Aplikativna kozmonavtika je mlada znanost.

Kaj je večja ovira? Razvoj znanosti ali denar?

Oboje. Brez denarja ni znanosti. Danes uporabljamo stare tehnologije, ker so preverjene. Z motorji, ki jih imamo, na Mars ne moremo. Potrebujemo nove motorje. Razvoj vesoljskih motorjev je zares draga stvar. Potrebujejo pa kakovostni preskok. Teh petdeset let ni minilo zaman. Razvilo se je veliko stvari. Temelji za preskok so tukaj. Priti mora do sozvočja znanosti in tehnike, ki pripelje do popolnoma novega motorja. Potrebujemo tehniko, ki nam bo omogočila, da med poletom spremenimo smer. Za to potrebujemo znanje, o katerem se nam danes niti ne sanja.

Kdo ima med Ameriko, Rusijo in Kitajsko največ idej?

Z idejami smo vsi bogati. Vprašanje je realizacija. Brez ideje se seveda ne premaknemo nikamor. Že idejo pa imajo izjemni posamezniki. Realizacija zahteva izobrazbo in talent, zahteva pa tudi izdelan filozofski pogled na svet. Vseeno je, v kateri državi se človek rodi in kje dela. Ideje so pomembne za vse. Vaš Herman Potočnik je imel ideje, ki so jih desetletja za njim realizirali ruski in ameriški znanstveniki in konstruktorji.

Kaj bi vzeli s sabo na Mars? Potovanje bi trajalo leto in pol.

Problem na dolgih potovanjih v vesolju je izolacija. Ljudje smo navajeni komunicirati. Problem, ki ga jaz vidim, je nezadostna komunikacija. To ni preprost pogovor, ampak izmenjava emocij, misli, idej. To ti daje energijo. Psihološki problemi so težji od fizičnih.

Rusi in Američani ste vse stvari delali drugače. Vi ste leteli na ruski raketi z Američani in z njimi na ameriški raketi. Gledate na vesolje enako?

Ko smo začeli delati skupaj, smo se pogosto spričkali. Imeli smo različne ideje in o mnogočem se nismo strinjali. Več deset komisij je porabilo na stotine ur, da so uskladili postopke. Tehnologijo smo povezovali na zelo različne načine in uporabljali smo tudi različne mere. O vsem smo razmišljali drugače. Izšli smo iz zelo različnih tradicij in opazili smo predvsem posebnosti. Oboji pa smo imeli tudi tradicijo sodelovanja z drugimi narodi. Našli smo stična področja in se naučili delati skupaj. Predvsem smo morali drug drugemu priznati, da gledamo na stvari drugače, ker imamo za to oboji dobre razloge. Razlogi za drugačne poglede pa so običajno racionalni. To je lahko težava, lahko pa je tudi priložnost, da spoznaš drugo kulturo in se vzajemno učiš.

Praznujemo petdeseto obletnico poleta prvega človeka v vesolje, zdaj pa se govori predvsem o avtomatskih sondah, ki potujejo na Mars in Venero. Je kakšen dober argument, da gre v vesolje človek, ne pa sonda?

Človek vidi celotno sliko in iz nje izlušči najpomembnejše. Stroj deluje po programu in teče po tirnicah, ki jih program določa. To so lahko zelo razvejane tirnice in kompleksni programi, ki se sami razvijajo. Vendar človek hitreje najde izhod iz krizne situacije od stroja. Debate so vroče predvsem zaradi interesa industrije satelitov. Ladje brez pilota so zanimive za komercialno eksploatacijo vesolja. Izgradnja satelitov in njihova dostava v orbito je donosna komercialna operacija. Ampak, si predstavljate razvoj, v katerem bi bilo vsakemu od nas poleteti v vesolje tako enostavno, kot je danes potovati z letali? To je izvedljivo. V perspektivi imajo plovila s piloti večje možnosti od plovil brez pilotov. Ampak seveda govorim kot kozmonavt.

Ali ni privlačnost predvsem v avanturi, ki jo predstavlja polet v vesolje?

Pogovor sva začela s predpostavko, da sva človeka, ki bi rada bila tam, kjer še nisva bila, in videla, kaj je tam. Polete v vesolje bi lahko popolnoma prepovedali, pa si bova še vedno želela tja.