V odgovoru Denisa Bolčine, Toma Begoviča in Marjana Kolarja iz Keter Group (Dnevnik, 2. aprila 2011, stran 18) na moj članek "Bomo v Sloveniji jedli meso ali kurili koruzo" se je zgodilo vse troje: ni bistveno dopolnil navedb o dejstvih in podatkih v mojem članku, še več, sploh se ne nanaša nanj, za nameček je napisan skrajno žaljivo. Ta dejstva je vršilec dolžnosti odgovornega urednika časnika Dnevnik prezrl in odgovor, v katerem so me omenjeni gospodje javno diskreditirali, kljub temu objavil. V bran javnemu interesu zato po tej poti odločno zavračam vse njihove navedbe.

Bolčina, Begovič in Kolar oziroma tisti, ki jim je odgovor pomagal napisati, se v članku, na katerega se nanaša, obregnejo le ob poved "Bomo v Sloveniji jedli meso ali kurili koruzo". Na njeni podlagi polemizirajo z menoj in mi pripisujejo nevednost, čeprav je iz članka jasno razvidno, da to sploh niso bile moje besede, temveč besede sogovornika.

Za pisanjem Tatjane Pihlar možje iz Ketra slutijo tudi "črne lobiste" in namigujejo na mojo vpletenost "v velike borzno-žitne posle, ki jih v ozadju pripravlja peščica najbogatejših Slovencev". To so blodnje in popolna laž! V odgovoru, ki naj bi bil odziv na moj članek, trojica v največji meri obračunava s kmetijskim ministrom Dejanom Židanom, čigar "manevri naj bi bili pisani na kožo enemu samemu podjetju". In kaj ima to opraviti z mano in člankom, objavljenim v Dnevniku?

Denis Bolčina, Tom Begovič, Marjan Kolar in agencija Pristop, ki se vztrajno trudite preobrniti moje poročanje, povezano s problematiko bioplinarn, ne streljajte mimo tarče. Za mojim pisanjem ne stojijo ne bogati Slovenci, ne črni lobisti, ne minister Židan (vsi moji članki, v katerih nastopa Židan, so javno dostopni, zato se lahko o tem sami prepričate). Moje glavno vodilo je zastopanje javnega interesa, ne zasebnega kapitala, za katerega interese se, kar je sicer povsem legitimno, bojujete bioplinarji. Z eno samo napako: to počnete na skrajno nenavaden in agresiven način, z grožnjami in diskreditiranjem vsakogar (energetikov, ekonomistov, agronomov, okoljevarstvenikov, klimatologov, varuhov človekovih pravic, ministrov, poslancev, novinarjev...), ki ne deli vašega mnenja.

Zamerite mi tudi, ker sem "kategorično zavrnila" vaše povabilo, da bi si od blizu ogledala tehnologijo vaših bioplinarn. Žal nisem strokovnjakinja za tehnologijo, zato njene kakovosti ne bi mogla oceniti, vam pa verjamem na besedo, da je vrhunska. O njej sem se dodobra poučila tudi v domala vseh tiskanih medijih, ki izhajajo pri nas, saj vam prostor odmerjajo v izdatnih količinah. Sami sicer trdite, da doživljate medijsko blokado, toda podatki z vaše spletne strani govorijo nasprotno: samo v zadnjem letu imate navedenih 75 medijskih objav o uspehih vašega podjetja (zagotovo ste kakšno tudi spregledali), po številu intervjujev, ki so v tem času izšli v slovenskem tisku, pa gospoda Marjana Kolarja ne prekaša noben Slovenec.

Zagotovo bom v bližnji prihodnosti obiskala katero od bioplinarn, a ne tiste, v katero me skušate zriniti preko PR-agencije. Denar, ki ga v Ketru (in tudi konkurenčni Panviti) namenjate za to, raje preusmerite v dobrodelne namene. Še naprej se bom udeleževala tudi javnih dogodkov, na katerih bo govor o problematiki bioplinarn, poslanstvo novinarskega poklica pa, kot rečeno, vidim v prvi vrsti v zastopanju javnega interesa. Zato sem dolžna prisluhniti tudi tistim, ki opozarjajo na domnevno škodljive vplive bioplinarn na okolje, na preskrbo s hrano, na življenje in zdravje ljudi (nekatere so zgrajene sredi naselij, denimo Panvitina v Motvarjevcih in Ketrova v Pirničah), ter poiskati kompetentne sogovornike, ki to lahko potrdijo ali ovržejo. Teh pa mi - če vam je prav ali ne - ne boste določali vi.

Javnost si zasluži tudi odgovor na vprašanje, zakaj gradnja bioplinarne z močjo enega megavata v Nemčiji stane od dva do tri milijone evrov in zakaj je pri nas ta strošek tudi trikrat višji. So krediti, ki jih državni banki namenjata za gradnjo bioplinarn, ustrezno zavarovani, da ne bi njihovo morebitno neodplačevanje nekoč postalo breme vseh državljanov, kot se dogaja s tajkunskimi krediti? Je modro, da kmetje iz proračuna dobijo subvencije za pridelavo koruze, lastniki bioplinarn iz nje proizvajajo električno energijo, ki jo država odkupuje po subvencionirani ceni (trikrat višji od tržne cene elektrike), denar za to pa znova prispevamo davkoplačevalci? Si ob pomanjkanju kmetijskih zemljišč sploh lahko privoščimo, da bi na teh, ki so nam preostala, pridelovali surovino za bioplinarne in ne hrane za ljudi ter krme za živali?

Na vse te pomisleke, dileme in dvome naj odgovorijo neodvisni strokovnjaki. Državne institucije - ne Denis Bolčina, ne Tom Begovič in ne Marjan Kolar - pa naj glede proizvajanja elektrike iz kmetijskih rastlin naposled določijo pravila igre ter se po njih tudi same dosledno in odgovorno ravnajo.

Tatjana Pihlar