Takšni trendi so po oceni vlade pripeljali do razpada trga in njegove vse večje segmentacije. Medtem ko imamo na eni strani armado mladih zaposlenih brez kakršnih koli socialnih pravic, naj bi bili zaposleni za nedoločen čas pretirano zaščiteni z odpovednimi roki in odpravninami ter nagrajeni z dodatki na delovno dobo.

Sindikati se s tem ne strinjajo in navajajo številne primere, ko delodajalcem ni bil noben problem "vreči na cesto" na stotine delavcev. Pri tem izpostavljajo Sepco Črnomelj (bivši Danfoss), ki načrtuje odpustitev kar 700 od 960 zaposlenih, Merkur, kjer je delo izgubilo več kot 800 delavcev, Mercator, ki je lani odpustil 317, in Gorenje, ki se je prav tako lani "skrčilo" za 257 zaposlenih. Protidokaz, da so najbolj zaščiteni starejši delavci, pa v sindikatih zavračajo s podatkom, da se je v zadnjem letu najbolj povečal prav delež brezposelnih, starih 50 let in več; od marca lani s 30 na 35 odstotkov.

Kapitalizem z relikti socializma

Delodajalske organizacije so prepričane, da je za probleme na trgu dela kriva predvsem preveč toga delovna zakonodaja, ki ne omogoča hitrejšega in lažjega odpuščanja, s tem pa tudi zaposlovanja, obenem pa jim z relikti socialistične zakonodaje (odmor za malico, dodatek za minulo delo ipd.) povzroča previsoke stroške dela.

"Evropska komisija, OECD, Mednarodni denarni sklad in tudi naši največji partnerji nas že leta opozarjajo na tog trg dela. Smo izvozno usmerjeno gospodarstvo in naša edina možnost za uspeh je povečevanje konkurenčnosti. Delodajalci želimo pogoje, ki so primerljivi z državami, ki so naše konkurentke. Gospodarstva ni prizadela le kriza, ta pride in se počasi umakne, gospodarstvo se že leta sooča z neizogibnim procesom globalizacije, ki je prve žrtve terjala v tekstilni in usnjarski dejavnosti, sedaj pa se s posledicami prestrukturiranja soočajo tudi ostale. Vprašanje je, ali se tega dovolj zavedamo," pravi Jože Smole, generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS). "Celoten trg dela je treba modernizirati. Ne le da ni več tujih vlaganj, še tisti, ki so zainteresirani, se umikajo. Če sindikati ne verjamejo tujcem in OECD, naj pogledajo številke, ki kažejo, da delovnih mest enostavno ni," dodaja generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Samo Hribar Milič.

Predsednik ZSSS Dušan Semolič poudarja, da ima zakon o delovnih razmerjih (ZDR) predvsem nalogo, da ščiti zaposlene. "Fleksibilnost je s svojimi močno prevladujočimi oblikami presegla vse razumne meje. Zaposleni potrebujejo več varnosti, kar je v času krize še bolj pomembno," pravi Semolič. "Koncept varne prožnosti je padel na izpitu ekonomske in socialne krize. Lažje in cenejše odpuščanje zaposlenih opogumlja delodajalce k bolj tveganim odločitvam, saj menijo, da bodo potencialne izgube lažje kompenzirali s cenenim odpuščanjem zaposlenih. Po drugi strani pa nizka stopnja fleksibilnosti omejuje tvegano obnašanje lastnikov, zato podjetja poslujejo na bolj stabilen in varen način," je prepričan Semolič.

Nov zakon prihodnje leto

Vlada se je na prenovo ZDR začela pripravljati konec leta 2009, v prvi fazi sprememb pa sta bila predvidena skrajšanje odpovednih rokov za delavce z več kot 15 oziroma več kot 25 leti delovne dobe s 75 na 60 oziroma s 150 na 90 dni in postopno znižanje odpravnine na eno petino osnove (povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu. Po sedanji ureditvi pripada delavcem, ki so bili zaposleni od 5 do 15 let, četrtina osnove, tistim z več kot 15 let delovne dobe pa tretjina osnove.

Potem ko sta spremembe lani poleti zavrnila tako ekonomsko-socialni svet (ESS) kot državni zbor, so se socialni partnerji dogovorili, da bodo vsi ukrepi zajeti v celoviti sistemski prenovi ZDR. Čeprav je bil po prvotnih načrtih sprejem novele ZDR predviden še pred poletjem, pa je do novega zapleta prišlo že pred začetkom pogajanj. Delodajalske organizacije so sredi januarja bojkotirale prvi sestanek delovne skupine, saj so od ministrstva za delo namesto meglenih izhodišč zahtevale konkreten predlog sprememb ZDR. Bojkot pogajanj je bil prekinjen šele sredi preteklega meseca, ko je ministrstvo za delo pripravilo osnutek konkretnih sprememb. Socialni partnerji so se konec marca poenotili glede splošnih ciljev sprememb ZDR, ki med drugim zajemajo večjo prožnost na trgu dela, bolj učinkovite in pregledne postopke, upoštevanje staranja prebivalstva na delovnih mestih ter zmanjšanje segmentacije na trgu dela. Obenem so se dogovorili, da bo ministrstvo za delo konkretne spremembe pripravilo v dveh do treh tednih. Prenovljeni zakon naj bi po novih načrtih stopil v veljavo s 1. januarjem 2012.

Predstavniki vseh treh socialnih partnerjev priznavajo, da bodo pogajanja izjemno zahtevna, zlasti zato, ker so stališča delodajalcev in sindikatov povsem nasprotna. Delodajalci med drugim predlagajo znižanje odpravnin in skrajšanje odpovednih rokov na enotnih 30 dni, odpravo dodatka za delovno dobo, izločitev odmora iz vštevanja v delovni čas, znižanje nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe na 70 odstotkov osnovne plače. Poleg tega predlagajo skrajšanje izplačevanja nadomestil v primeru bolezni in poškodbe s sedanjih 30 delovnih dni na 20 koledarskih dni.

V Gorenju pravijo, da je sedanji ZDR zapleten predvsem z vidika odpuščanja večjega števila zaposlenih. "Postopki so znatno predolgi. Potrebna so posvetovanja s socialnimi partnerji o vsaki fazi odločitve vodstva, na primer o razlogih za prenehanje potreb po delu, o številu presežnih delavcev, kriterijih za njihovo določitev, programu razreševanja presežnih delavcev in podobno. Od odločitve do izvedbe postopka tako mine več kot pol leta, po vročitvi odpovedi pa pričnejo teči še odpovedni roki, ki so vezani na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Najdaljši odpovedni rok znaša 120 dni, kar pomeni, da preteče leto dni, da se pri delodajalcu postopek v celoti zaključi. Ker gre družba v postopek razreševanja večjega števila presežnih delavcev takrat, ko ima večje težave v poslovanju, pomeni dolgotrajnost teh postopkov kakor tudi izplačevanje odpravnin večje finančno breme, ki še dodatno poslabša položaj družbe in njeno zmožnost za nadaljnje uspešno poslovanje."

Na GZS na naša konkretna vprašanja zaradi bližajočih se pogajanj niso želeli odgovarjati, redkobeseden pa je bil tudi Smole, ki je povedal le, da želijo s svojimi predlogi zagotoviti večjo prožnost delovnih razmerij, pri čemer bi hkrati z aktivno politiko zaposlovanja in ustreznim sistemom socialne varnosti skrbeli tudi za varnost. "Ni enega vogala trikotnika, če ni drugih dveh, in obratno," je pojasnil Smole. Glede predloga o skrajšanju izplačevanja nadomestil v primeru bolezni in poškodbe pa je dejal: "V Sloveniji je zelo veliko kratkotrajnih odsotnosti do 30 dni, ki jih mora plačati delodajalec in niso breme zdravstvene blagajne, kamor vplačujemo tako delodajalci kot zaposleni. Že to, da je ta segment urejen v zakonu o delovnih razmerjih, je napačno; moral bi biti urejen z zakonom o zdravstvenem varstvu in zavarovanju."

Bolj zgovoren je bil Igor Antauer, generalni sekretar Združenja delodajalcev obrtnih dejavnosti Slovenije (ZDODS). Po njegovih besedah podjetja najbolj ovirajo predolgi postopki odpuščanj, ki, kot pravi, obenem povzročajo, da takšni presežni delavci tudi niso motivirani. Antauer je manj naklonjen znižanju odpravnin, saj so te na primer na Danskem, kjer so izumili varno prožnost, precej višje in se izplačujejo precej dlje kot pri nas.

Dodatek na minulo delo je po njegovem mnenju ostanek socialistične preteklosti, ki bi ga bilo, kot pravi, treba zamenjati z dodatkom na stalnost. "Zaradi dodatka na minulo delo so pri nas starejši delavci predragi, to pa je tudi razlog, zakaj jih ne zaposlujejo," pravi Antauer.

Sindikati: NE!

Semolič vse navedene predloge delodajalcev ostro zavrača. Čeprav smo, kot je dejal, v Sloveniji že večkrat zniževali višino odpravnine, se ni zaposlenost v Sloveniji zaradi tega prav nič dvignila. "Odpravnine so civilizacijska pridobitev," trdi Semolič, ki je prepričan, da "dostojne odpravnine preprečujejo delodajalcem, da bi ob prvih resnih problemih zaposlene metali na cesto".

"Prav tako ni tehtnega razloga za takšno skrajšanje odpovednih rokov," trdi Semolič. "Odpovedni rok je namenjen temu, da poskuša odpuščeni delavec medtem najti drugo delo. Sedanja ureditev je pravična, saj tisti, ki so dlje časa delali pri delodajalcu, težje najdejo drugo zaposlitev," ocenjuje Semolič.

Po Semoličevih besedah mora v zakonodaji ostati tudi dodatek na delovno dobo. "Gre za plačilo, ki je posledica večjega prispevka zaposlenega zaradi delovnih izkušenj, ki jih prinaša delovna doba. Odprava tega dodatka bi marsikateremu delavcu ali delavki znižala plačo do 20 odstotkov," meni Semolič. Sindikati prav tako ne dovolijo odprave odmora, ki mora po njegovi oceni ostati del delovnega časa, ki se prizna v višino plače. "Bilo bi nehumano in nečloveško v 21. stoletju kratiti delavcem in delavkam to pravico," pravi Semolič. Ostro se nameravajo upreti tudi zniževanju nadomestila plače za čas nezagotavljanja dela in v primeru bolniške odsotnosti. "Taki predlogi bi sicer res povečevali dobičke, to pa še ne pomeni, da bi zato prišlo do odpiranja novih delovnih mest," ocenjuje Semolič, ki prav tako nasprotuje skrajšanju izplačil nadomestila v primeru bolniške odsotnosti s 30 na 20 dni. "Zaradi tega ne bo med zaposlenimi nič manj bolniških odsotnosti. Tak ukrep bi pomenil zgolj dvig prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje, saj bi dodatno obremenili sredstva javne zdravstvene blagajne," je prepričan Semolič.

Po njegovem mnenju bi morali v zakonu predvsem povečati pravno zaščito delavskih pravic. "Okrepiti bi morali pristojnosti in delovanje inšpekcijskih služb, zagotoviti učinkovitost sodnih postopkov, povečati pravice delavcev, ki delajo preko agencij za posredovanje zaposlitev, ter omejiti število agencijskih delavcev pri posameznem delodajalcu, povečati pravice tistih, ki ne delajo v delovnih razmerjih za nedoločen čas, okrepiti pravice invalidov in podobno," pravi Semolič.

Še trši spopad kot pri pokojninah

Peter Pogačar, ki je po pripravi pokojninske reforme prevzel vodenje aktivnosti tudi pri prenovi "delavske ustave", je na naša vprašanja odgovoril, da bo ministrstvo konkretne predloge najprej predstavilo socialnim partnerjem, zato do takrat o njih ne bodo razpravljali v javnosti. Med našim zadnjim pogovorom, ki smo ga imeli ob zapletu z začetkom pogajanj, pa je zatrdil, da ministrstvo "fleksibilnosti ne vidi v zmanjševanju materialnih pravic delavcev". Izjema bi bila, kot je dejal, le pri ukinitvi dodatka za minulo delo, ki bi ga nadomestili z dodatkom za stalnost pri istem delodajalcu.

Po Pogačarjevi oceni so ključni problem trga dela v Sloveniji zapletenost, dolgotrajnost in visoki stroški postopkov pri zaposlovanju in odpuščanju, to pa naj bi bil tudi glavni razlog, da si delodajalci ne upajo zaposlovati za nedoločen čas. Ob tem je ocenil, da bo ZDR "še trši oreh" kot pokojninska reforma. "Izkušnja iz lanskega leta, ko je predlog o znižanju odpravnin in skrajšanju odpovednih rokov padel, je pokazala, da se sprememb ZDR brez soglasja socialnih partnerjev ne da izvesti," je dejal Pogačar.

Tudi Marjeta Cotman, ministrica za delo v Janševi vladi, ki pokriva ta resor tudi v SDS, ocenjuje, da bi morale biti v noveli ZDR rešitve, ki bodo uravnoteženo zagotavljale varnost zaposlitve in obenem spodbujale prožnost in prilagodljivost na trgu dela ter delodajalcu zagotavljale hitrejše odzive na potrebe po novem zaposlovanju. "Slovenija v času velike brezposelnosti nujno potrebuje nova delovna mesta. Zato mora vlada spoštovati socialni dialog in upoštevati pripombe socialnih partnerjev ter poiskati rešitve, ki bodo omogočile večje zaposlovanje," opozarja Cotmanova. Obenem predlaga, da se vzporedno s spremembo delovne zakonodaje pripravi tudi sprememba finančne zakonodaje, ki bi omogočila delodajalcem davčne olajšave pri odpiranju novih delovnih mest.

Za Slovenijo je značilna velika segmentacija trga dela

Kot merilo fleksibilnosti trga dela se običajno upoštevajo delež zaposlitev za določen čas, delež zaposlitev s krajšim delovnim časom, indeks varovanja zaposlitve ter odzivnost zaposlenosti na stroške dela in prihodke podjetij. Delež vseh zaposlitev za določen čas v Sloveniji je s 16,4 odstotka sicer le za tri odstotne točke višji od povprečja EU, vendar pa je v starostni skupini od 15 do 24 let takšnih kar 67 odstotkov zaposlitev ali 27 odstotnih točk več kot v EU, od tega med mladimi ženskami celo 77 odstotkov. Podobno segmentacijo trga dela je opaziti tudi pri zaposlitvah s krajšim delovnim časom, kjer je naš delež z 10,6 odstotka skoraj za polovico nižji od povprečja EU (18,8 odstotka), pri čemer pa je delež mladih (od 15 do 24 let) s 37 odstotki za devet odstotnih točk višji od evropskega povprečja.

Z indeksom varovanja zaposlitve se merijo postopkovne ovire in stroški, povezani z zaposlovanjem in odpuščanjem. Glede na ta indeks je stopnja varovanja zaposlitve v Sloveniji z oceno 2,51 višja od povprečja držav OECD (1,94). V Sloveniji je visok predvsem indeks varovanja pri stalnih zaposlitvah, ki znaša 3,15 (v OECD 2,11), med državami EU pa ima višjega le Portugalska. Precej nižji je indeks za začasne zaposlitve, ki je z oceno 1,88 na podobni ravni, kot je povprečje OECD (1,77).

Čeprav se zlasti delodajalci pogosto pritožujejo nad davčnim primežem v Sloveniji, raziskave kažejo, da to ne drži povsem. Obdavčitev dela pri povprečni plači je z 42,5 odstotka sicer za 5 odstotnih točk višja od povprečja OECD, vendar pa na povsem enaki ravni kot v najbolj razviti evropski petnajsterici. Prav tako ne zdržijo ocene OECD, da naj bi bili v Sloveniji previsoki socialni prispevki delodajalcev. Ti so s 14 odstotki med najnižjimi v EU, nižje imajo le na Danskem in Malti.

Slovenija ima tudi eno najnižjih stopenj brezposelnosti v EU, nekoliko nad evropskim povprečjem pa je tudi skupna stopnja delovne aktivnosti. Problem je predvsem stopnja delovne aktivnosti starejših, ki je predvsem zaradi nizke upokojitvene starosti s 35,6 odstotka za dobrih 10 odstotnih točk nižja od povprečja EU. Stopnja delovne aktivnosti mladih (35,3 odstotka) je v zadnjem desetletju sicer dosegla povprečje EU, še vedno pa za 3 odstotne točke zaostaja za najrazvitejšo evropsko petnajsterico. Po ocenah OECD je to predvsem posledica visoke vključenosti mladih v izobraževanje (70,1 odstotka; v povprečju EU 59,5 odstotka) ter dolgotrajnosti študija.