Dobili ste že kar nekaj nagrad za svoje zgodbe; bi rekli, da te dejansko vplivajo na to, da ste se lahko uveljavili kot znana in brana pisateljica?

"Znana pisateljica". Sploh se ne počutim tako. Je pa res, da so gotovo nagrade tiste, ki te naredijo vidnega. Druge poti ni, čeprav sem zelo zadovoljna tudi z bralskim odzivom. Za to so ogromno naredili knjižničarji, ki so Sobotne zgodbe uvrstili na seznam Primorci beremo, jih priporočali bralcem in me začeli klicati od vsepovsod, naj pridem in se predstavim. Ljudje mi na takih srečanjih tudi sami od sebe povedo, da so se nekako prepoznali, ogromno jih je prepričanih, da sem opisala prav njihovo zgodbo ali zgodbo nekoga, ki ga poznajo. Ko se o knjigi začne pisati po medijih, postaneš bolj viden za neko drugo publiko. Kot bi imeli dve javnosti: strokovno in bralsko.

To sprašujem tudi zato, ker ste se na slovenski literarni sceni pojavili tako rekoč čez noč in se precej hitro dokazali s svojimi zgodbami.

Zdi se mi, da se stvari zgodijo točno takrat, ko se morajo. In jaz se jim prepuščam. Sicer sem študirala slovenščino, potem pa še bibliotekarstvo in sem bila tako ves čas povezana z literaturo, ogromno tudi berem, a se mi ni zdelo, da bi pisala. Ko pa sem pomislila, da bi začela pisati - sem začela pisati. In to je to. Najbrž vsak deluje drugače, sama sem potrebovala tako pot in določeno pisateljsko zrelost. V življenju delam stvar za stvarjo. Ko sta bila otroka mlajša, je bilo družinsko življenje prvo, zraven pa še služba in študij, saj sem diplomirala nekaj kasneje. Stvari moram imeti za narejene, zaključene, da lahko naredim naslednji korak. Zdaj, ko sta otroka šla že kar svojo pot, imam spet čas zase. Zato sem knjigo posvetila svoji družini: "Da bomo lažje odhajali, prihajali in prehajali."

Ob Vesni Lemaić, ki je lani dobila nagrado fabula, ste že druga udeleženka delavnice kreativnega pisanja pod vodstvom Andreja Blatnika, ki se je uvrstila med štiri nominirance za nagrado fabula. Kakšne so vaše izkušnje?

Za razliko od nekaterih menim, da te delavnice pisanja ne morejo naučiti, lahko pa na njih prepoznajo talent, ga spodbudijo in usmerijo na pravo pot. Naučijo te tudi, kako lahko kritično pogledaš na lastno zgodbo, soočijo te z odzivi drugih in seznanijo s pišočimi. Če tja prideš kot gospodinja iz Šmartnega, ki nikogar ne pozna, in te sprejmejo samo na podlagi tvojih zgodb, je to zelo spodbudno. Mojim začetkom so bile delavnice neprecenljiv sopotnik.

V neki recenziji sem prebrala, da ste prvo zgodbo v zbirki napisali kot posvetilo mentorju Andreju Blatniku, in sem se hitro strinjala, saj gre za izbrušene dialoge, moško-ženske odnose, zelo kratko formo...

Ne, ne in ne! (smeh) Prav je, da kritiki opazijo več kot mi, a tega nikakor nisem naredila po Blatnikovem vzoru, vsaj zavestno ne. Pišem po nareku svojega notranjega glasu in se ne zavedam kakršne koli teorije. Imam samo eno vodilo: povedati zgodbo. In to počnem instinktivno.

Instinktivno? A najbrž morate tudi raziskovati, saj v Sobotnih zgodbah pišete o različnih časih in prostorih, od Avstro-Ogrske, prve Jugoslavije in Vojvodine iz tistega časa do sodobne Slovenije...

Nekaj tega časa in prostora je v meni, ker sem živela z ljudmi, ki so bili rojeni še v 19. stoletju, skozi njihove zgodbe sem pila tako Avstro-Ogrsko kot kraljevino Jugoslavijo. Imela sem veliko sorodnikov, prihajali so izjemni ljudje, in pri nas doma se je vedno pripovedovalo zgodbe. Vsakič znova se pozanimam o stvareh, če o čem nisem gotova. Če bom napisala, da so v neki makedonski vojni imeli tako in tako puško, bom o tej puški na koncu vedela vse: šla bom na internet, v knjižnico, poznavalce bom spraševala, kako je streljala, celo v muzej jo bom šla pogledat. Če mi nekaj ni jasno, o tem ne morem pisati. Lani poleti sem prebrala tri knjige o soški fronti, pa se je tam dogajal samo delček ene izmed novih zgodb.

V vaših zgodbah nastopajo tudi Madžari, Bruseljčani, Romuni... Kako pa se z njimi seznanite?

Poznam veliko ljudi, tudi v tujini, nasploh me ljudje zelo zanimajo, rada govorim z njimi in mi veliko stvari povedo. Nekoč sem v Tuniziji v hotelu skušala urediti otroški nastop, kabarejsko točko, in ob tem sem spoznala romunskega telovadca, ki je delal kot animator, plesalec, igralec, nastopač. Dve uri sva govorila, povedal mi je, kako z njim ravnajo v "all-inclusive" hotelih. In iz tega in neke druge plovbe in nekega drugega strežaja je potem čez čas nastala zgodba.

Čeprav vaš vsevedni pripovedovalec obvlada celotno življenjsko pot junakov, se zdi, da je za zgodbo najbolj pomemben prav določen trenutek, v katerega se vse zlije, tako preteklost kot prihodnost junakovega življenja. Morda zato zgodbe delujejo, kot bi bile povedane na dušek. Ali tako tudi nastanejo?

Da, to res nastane naenkrat. S tem da kakšen teden nenehno premišljujem o zgodbi, peljem se z njo v službo, ob njej si umivam zobe, z mano je, ko grabim na vrtu, smučam ali se sprehajam s psom... Potem pa pride trenutek iluminacije, ko rečem: "Da, to je ta točka!", zagledam celoten dramaturški lok, dobim neki občutek v trebuhu in vem, da točno tako mora biti.

In to je to?

Da, usedem se, napišem, in ne popravljam skoraj nič, razen drobnih slogovnih napak.

Zanimivo je, da vsi pravijo, da gre za zelo kratkočasne, zabavne, barvite zgodbe, ki "potegnejo", a vaši junaki nimajo tako zelo nenavadnih usod, prav nasprotno...

Menim, da je vsako življenje posebno, a se tega sploh ne zavedamo. Zgodbe se nam nenehno dogajajo, samo preskakujemo jih, zdi se, da se ravno nam nič ne zgodi, a je prav nasprotno. Meni se iz ure v uro strašno veliko dogaja in sem kar osupla, kako so stvari prepletene.

Kljub temu, da se v Sobotnih zgodbah pojavlja skoraj enako število ženskih in moških usod, se mi zdi, da o svojih ženskih vrstnicah pišete s posebno senzibilnostjo. Tedaj pišete tudi v prvi osebi množine, z odtenki otožnosti ali melanholije.

To je način, da se avtor malo skrije, ko zaplahutajo čustva... Vse, kar napišem, mislim in čutim, hrabrim pa se s tem, da tako mislijo tudi moje vrstnice, s katerimi delim prostor in čas, zato uporabljam prvo osebo množine. Ko prideš v določena leta in imaš malo pameti, se namreč zaveš, da vse poti vendarle niso odprte, da vsega nisi doživel in tudi ne boš. Ni več veliko časa, šel si čez polovico življenja in dejstvo je, da boš ta svet zapustil. Ne nekoč, ampak kmalu. Toda meni se svet zdi... tako čaroben. In to je to, kar nas najbolj zaznamuje. Ne to, da obvladamo naravo oziroma si to domišljamo ali si izmišljujemo in izumljamo stvari, temveč to, da smo smrtni.

Kam pa vas bo pisateljsko življenje peljalo naprej?

Imam že dovolj zgodb za novo knjigo, potem pa bi si rada naredila prostor za roman. Imam dovolj idej za vsaj tri romane! Pišem pa neprestano, ves čas. To je zdaj postal moj način življenja. Kam pa bova z življenjem šla v resnici, je tudi zame še skrivnost.

Pišete vsak dan, tudi ko vam ne gre?

Meni zmeraj gre! (smeh)