Ker je izbira skopa, so ga podprli tudi nekateri člani skupščine, ki z njim niso preveč zadovoljni. Ljudi, ki so si v tem trenutku pripravljeni oprtati 2,3 milijarde evrov težko blagajno in jih ta ne bi prav hitro pokopala pod sabo, ni prav veliko. Fakinu uspeva tudi zato, ker je prilagodljiv. Sindikalistom je tokrat godilo opažanje, da košarica pravic ni potrebna krčenja, z delodajalci pa si deli skepso glede ukinjanja dopolnilnega zavarovanja. Z oceno, da so v zdravstvu še mnoge rezerve, se lahko strinjamo vsi.

Fakin, ki ga mora pred drugim mandatom potrditi še državni zbor, kot svojo poglavitno prednost vidi kilometrino, ki jo je nabral v zdravstvenem sistemu. "Ob 130 kilogramih in trboveljski govorici nisem tako butast, kot se morda komu zdi na prvi pogled," se pošali. Njegovi nekdanji sopotniki ga večinoma opišejo kot spretnega in ambicioznega človeka, ki ima široko znanje in dokaj prepričljivo načrtuje. Manj naj bi bil zagret za vsakdanje delo, ki je pri zdravstveni blagajni prav tako pomembno in s katerim se lahko velike ideje tudi uresničijo.

Ljudje, ki Fakinu v zadnjih štirih letih sicer ničesar posebej ne zamerijo, a imajo pomisleke do še enega mandata, mu očitajo tudi pomanjkanje samoiniciativnosti. Občasna opazka na njegov račun je še, da ima boljšo predstavo o tem, kako bi morala delovati bolnišnica, kot pa o samem sistemu zdravstvenega zavarovanja.

Od blizu je spoznal skoraj vse dele zdravstva. Kot mlad splošni zdravnik je desetletje delal v trboveljskem zdravstvenem domu, medtem pa dokončal podiplomski študij medicine dela. Eno leto je vodil trboveljski dispanzer za medicino dela, v začetku devetdesetih let pa je za slaba tri leta prevzel vodenje tamkajšnjega zdravstvenega doma. Sledil je prvi krog na zdravstveni blagajni, kjer je malo manj kot dve leti delal na področju zdravstvene ekonomike in analitike.

Ciljal je visoko

Ljudje, ki so sodelovali z njim, so že takrat opazili, da Fakin cilja zelo visoko. Direktorsko mesto v celjski splošni bolnišnici, ki jo je zatem vodil osem let, je potrdilo pričakovanja. Čeprav se je izvlekel cel in na koncu pristal na čelu zdravstvene blagajne, pa je bila celjska izkušnja v marsičem usodna. Fakin se je med drugim na smrt zameril zdravništvu, z direktorskega mesta pa ga je odnesla afera "eritropoetin". Celjska bolnišnica je z dvojnim zaračunavanjem tega zdravila oškodovala prav zdravstveno blagajno.

Druga afera, ki se je oprijela Fakinovega imena, so bili patohistološki zaostanki. V obeh primerih je zavrnil kakršnokoli odgovornost, kot osnovni razlog za razrešitev pa označil prenos dela dežurstev v redni delovni čas. S tem je bolnišnici Fakin prihranil denar, zdravnike pa spravil ob del zaslužka. Upor je bil zares množičen. Predstojniki so opozarjali, da bolnišnica ni tovarna, kot naj bi jo po njihovem razumel Fakin, spor pa je dobil celo pridih podzemlja. Skrajno napeto vzdušje se je namreč stopnjevalo do obtožbe, da je Fakin štirim predstojnikom grozil s pištolo. Kasneje je zdravnik, ki je o tem javno spregovoril, priznal, da se je skliceval na izjave iz druge roke. Fakin ga je tožil, na koncu pa sta se pogodila. Tožil je tudi celjsko bolnišnico, ki ji je očital nezakonito razrešitev, a je lani odnehal. Na račun eritropoetina so ga medtem kazensko preganjali, a je tožilstvo tožbo na koncu umaknilo.

Čeprav je od takrat minilo že skoraj desetletje, ga celjski dogodki še vedno spremljajo. Ob kandidaturi leta 2007 so jih na plano potegnile zdravniške organizacije, ki so zavzeto lobirale proti njegovemu imenovanju. Tokrat je na patohistološke zaostanke in eritropoetin v Dnevnikovem Objektivu opozoril nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, ki se mu zdi tragično, da se Fakinu obeta že drugi mandat na čelu zdravstvene blagajne. Ker je bil "sam tisti, ki je to zadevo odkril", Fakin Kebru še posebej zameri očitke glede patohistoliških zaostankov.

Ob tem pojasnjuje, da segajo njune zamere še v čase, ko je bil Keber strokovni direktor ljubljanskega Kliničnega centra. "Direktorji perifernih bolnišnic smo menili, da je v Kliničnem centru denarja preveč, sam pa sem bil pri tem še posebej glasen." Zanimivo je tudi Kebrovo pričevanje, da ga je Borut Miklavčič kot odhajajoči prvi mož zdravstvene blagajne zaprosil za podporo pri ustoličevanju naslednika Fakina, kot minister pa za pomoč pri njegovem odstavljanju.

Keber je opozoril tudi, da je bil sedanji minister za zdravje Dorijan Marušič član ekipe, ki je razkrila dvojno zaračunavanje eritropoetina, kasneje pa je pričal v Fakinov prid in postal celo Fakinov svetovalec na ZZZS. Pred tem je Marušič kot državni sekretar v mandatu Andreja Bručana s Fakinom sodeloval, ko ga je takratni minister za zdravje imenoval v svoj strokovni svet, sodelovala pa sta tudi pri finančnem reševanju izolske bolnišnice.

V letih po odstavitvi z direktorskega mesta in pred naskokom na zdravstveno blagajno je Fakin kot svetovalec pri sanaciji reševal tudi jeseniško bolnišnico, osem ur tedensko je delal kot sekretar v službi vlade za razvoj, zaposlen pa je bil kot svetovalec direktorja celjske bolnišnice.

Politično Fakina ne moremo jasno umestiti. Podpornike in nasprotnike ima na obeh političnih polih: enkrat so mu višje pomagali eni, drugič drugi. Sprva je bil član LDS, na državnozborskih volitvah leta 2004 pa je kandidiral na trboveljski listi SLS. "Moja politična kariera je bila izrazito lokalno obarvana. Bil sem član odbora za zdravstvo pri LDS, kasneje pa so me v SLS v Trbovljah prosili, da bi sodeloval na njihovi listi. Posodil sem ime, nisem pa bil na takšnem mestu, da bi bil lahko izvoljen v državni zbor," pravi Fakin. Danes ni član nobene politične stranke, je pa včlanjen v Zvezo veteranov vojne za Slovenijo.

Verjame v male zgodbe

Nov preobrat na liniji Marušič-Fakin, ki spominja na buren odnos s prejšnjim ministrom Miklavčičem, se je zgodil ta teden. Še sredi marca je ob glasovanju na upravnem odboru ZZZS ministrstvo Fakina podprlo, ob glasovanju na skupščini pa nenadoma ni več ustrezal. Marušiča je ujezilo Fakinovo spodkopavanje zdravstvene reforme, usklajevala pa se bosta prihodnji teden. "Kot generalni direktor ZZZS ne nameravam sprožati nobenih konfliktov z ministrstvom za zdravje, saj se mi zdi to kontraproduktivno," je zatrdil Fakin.

Medtem ko si Marušič prizadeva za velike premike, Fakin verjame v male zgodbe. "Problem slovenskega zdravstva so majhne odločitve: kdaj kdo pride v ambulanto, kaj zna in česa ne, koliko je prijazen, kako izpolni kartoteko, ali ga skrbi za paciente in jih po telefonu naroči na kotrolo... Na makroravni je v zdravstvu vse v redu," je prepričan. Kot najšibkejši člen slovenskega zdravstva vidi premalo usposobljene direktorje bolnišnic in zdravstvenih domov.

Ko je dobil prvi mandat na čelu ZZZS, je velikopotezno napovedoval skrajšanje čakalnih vrst. Te so marsikje še vedno nesprejemljivo dolge. Fakin delni neuspeh pripisuje pretiranemu povečanju plač v zdravstvu, saj je zato ostalo manj denarja za krajšanje čakalnih dob. Vzroke išče še v krizi, zaradi katere je v zdravstvenem sistemu manj denarja, pa tudi v pomanjkanju posluha bolnišnic za boljšo organizacijo. V času dežurne službe bi lahko timi v zdravstvu pregledali tudi kakšnega bolnika, namesto da skrbijo le za nujne primere, predlaga Fakin.

Po novem pa priznava, da bi morala biti zdravstvena blagajna bolj aktiven kupec zdravstvenih storitev, kar sta mu očitala tako Miklavčič kot Marušič. V drugem mandatu namerava to popraviti: "V minulih štirih letih nisem dovolj dobro preučil izvajalcev. Cilj bo, da ZZZS kot profesionalni kupec pove, kakšno zdravstveno službo lahko zavarovanci pričakujejo."

Ko je šlo za zdravnike, je Fakin v zadnjih štirih letih hodil po robu populizma, kar je njegove stanovske kolege redno razburjalo. "Za enako plačilo je treba enako delati, v sistemu pa žal ni tako. Nekateri delajo več, pa za to niso plačani, drugi pa delajo premalo, pa so vseeno plačani enako. To je temeljni konflikt med mano in zdravniki," zatrjuje. Kot pove, pa sta celo z ženo Cvetko Skušek Fakin, direktorico trboveljskega zdravstvenega doma in zdravnico ginekologinjo, pri vprašanjih zdravstva pogosto na različnih bregovih.

Od zdravstva si lahko Fakin oddahne ob konjičkih: zanima ga hortikultura, najbolj pa se sprosti ob delu v velikem sadovnjaku in vinogradu s petsto trsi. Za slednjega ne skrbi v Trbovljah, kjer živi, ampak v okolici Maribora. Ima pa tudi nekoliko bolj nenavadno zasebno veselje: ve, kako naciljati in ustreliti. Ukvarja se s športnim streljanjem s pištolo, udeležuje pa se tudi tekmovanj. "Če duh, oči in telo niso v harmoniji, se to takoj pozna na tarči. Tarčo seveda zadeneš, v primerjavi z ostalimi pa vidiš tudi, kako dobro ali slabo si streljal," pojasni čar tega športa. Član Strelske zveze Slovenije med osebnimi predmeti v svoji pisarni hrani tudi večkrat prestreljeno tarčo.