V letu, ko si je Ljubljana ponosno nadela naziv svetovne prestolnice knjige, sem, priznam, ničkolikokrat pomislil na te njegove iskrene besede. Tudi pri nas je namreč ravno v času, ko je sveža nobelovka Herta Müller spravila v Dramo več navdušencev kot Slovenija ima talent in je Jonathan Franzen od gneče (in tudi pomotoma ugasnjene klime, če smo pošteni) na svojem literarnem večeru komajda dihal, med tukajšnjimi "taksisti" vseh zvrsti zavladalo prepričanje, da naša država trohni in razpada, da kolapsira pred našimi očmi. Ja, v času, ko so ljudje kupovali knjige za tri evre, kot bi šlo za akcijsko ponudbo sadnih jogurtov v najbližjem supermarketu, smo nezadržno mleli o krizi vrednot, o pogromu kulture in se poglobljeno, analitično, profesionalno in družbeno odgovorno ukvarjali le še z bulmastifi in patriami.

Bilo je torej nadvse simpatično in bolj ali manj vase zagledano knjižno leto, ki se je pred dnevi slovesno zaključilo s Svetovnim vrhom knjige, na in ob katerem so strokovnjaki kramljajoč o e-knjigah vendarle presegli dosedanjo prazno navdušenost "gedžet frikov" (nedavno TV-omizje na temo knjige pa je bilo sploh ena boljših pogovornih oddaj v zadnjem času). Za grande finale svojega knjižnega prestolovanja je tako Ljubljana prišla do zaključka, da se knjiga, kot jo poznamo, neizogibno umika e-knjigi in da naj se vsi e-skeptiki s tem dokončno digitalno sprijaznimo in nehamo analogno žnedrati o vonju papirja, knjižnih policah in posvetilih avtorjev na prvi strani.

E-knjiga nam namreč v prvi vrsti, tako strokovnjaki, obljublja priložnost, da končno razbijemo dano nam stanje stvari v slovenskem knjižnem prostoru, kjer so založniki v vse bolj podrejenem odnosu do knjigarnarjev in so tudi zato pisatelji, pesniki, prevajalci, uredniki, lektorji, ilustratorji in vsi drugi avtorji v vse bolj podrejenem odnosu do založnikov. Z drugimi besedami, e-knjiga odpira možnost, da se vsaka, tudi najmanjša založba izogne pastem knjigarniškega monopola Mladinske knjige, hkrati pa avtorjem zagotavlja alternativni distribucijski kanal, po katerem lahko pridejo do bralcev tudi brez posredovanja kakšne odveč pogoltne založbe.

Kot avtorju se mi je v želodcu sicer zataknilo novo Amazonovo spoznanje, da e-bralci nad tekstom že skoraj redno obupajo po samo tridesetih straneh. Ko ti namreč tak podatek servirajo v času, ko že nekaj dni obupano iščeš ustrezno jezikovno rešitev na sedeminosemdeseti strani svojega novega besedila, si seveda temu primerno demoraliziran in moram reči, da sem bil na robu resne ustvarjalne krize.

A ta podatek, ki je Amazon pripravil do tega, da je začel razmišljati in baje tudi že naročati knjige, dolge največ trideset strani, je po prespani noči le dodatno utrdil moje dosedanje prepričanje, da bo v svetu e-knjige vse bolj primanjkovalo razmisleka o tem, kaj brati. Navdušenje nad tem, da lahko ob nizkih cenah elektronskih knjižnih izdaj bereš kar vse po vrsti in vse naenkrat, neizbežno pripelje tudi do tega, da ljudje, namesto da bi dobro premislili in se na različne načine pozanimali o tem, ali je določen naslov vredno prebrati, raje knjigo kar kupijo. In se seveda največkrat zataknejo nekje na prvih tridesetih straneh, knjigo razočarani odložijo in si kupijo novo.

Visoke cene tiskanih knjig, stroga uredniška politika posameznih založb, omejeno število izdaj in vse, kar je marsikateremu e-verniku trn v peti na tradicionalnem okorelem knjižnem trgu, se je namreč med drugim odražalo tudi v tem, da sam v vsej svoji petnajstletni knjižno-nakupovalni karieri še nisem obžaloval niti enega samega nakupa (še enkrat sem to preveril na svoji knjižni polici posebej za potrebe te kolumne!) in da sem skoraj vse kupljene knjige v celoti prebral ali jih še nameravam ter da knjige, ki jih vzamem v roke, v devetindevetdesetih odstotkih primerov preberem od začetka do konca (če samo pomislim, kakšna literarna čarodejstva bi v življenju zamudil, če bi neprepričan odnehal po tridesetih straneh in ne dal avtorjem priložnosti, da me prepričajo v nadaljevanju teksta, me kar stisne pri srcu).

Dejstvo je, da se nam z e-knjigo obetajo številne nove možnosti in predvsem nove bralne izkušnje, ki so morda danes marsikomu med nami še povsem nepredstavljive, in nikakor vanj ne gre dvomiti. A najsi nam bodo nekoč ob e-knjigah prodajali še e-kavo in e-rogljiček, bo pri knjigah še vedno pomembno zgolj in samo to, kaj v njih piše. Že moj lucidni beograjski taksist je namreč ugotovil, da to, da ljudje preberejo veliko knjig, samo po sebi še ni dovolj, da bi jim "država na nešto ličila", in brez dvoma bo zato tudi v tem novem e-svetu veliko bolj kot to, kako beremo, pomembno, kaj beremo. Kljub neštetim poceni e-knjigam, ki naj bi kmalu preplavile splet, bo namreč osnovna težava sodobnega bralca še vedno ostala ista. Še vedno bo vztrajno poskušal med milijoni dobrih knjig najti tistih nekaj odličnih.

Odlične knjige pa bo tudi v prihodnje pripravljen plačati.