In ta preteklost ima po njegovem le tri lepotne napake. Prva je bila ta, da so vsi sledili črednemu nagonu. Tako po domače se je temu reklo, dajmo se prigrebst h koritu, da tudi v naš želodec pade kakšen kos pogače. Druga je bila vesoljna bedarija, saj so odstotke podjetja kupovali po previsoki ceni. Namesto da bi počakali, da se vse sesuje, in bi kupovali zdaj, ko je cena mnogim podjetjem padla v brezno, so neučakani leteli za delnicami v trenutku, ko so bile vrednosti napihnjene. Ok, računali so pač na to, da ima napihljivi balon še dovolj prostora za kozmični polet v višave. Tako v hecu je gospod Kordež dodal, da so normalno hoteli nekaj zaslužiti. In tretja, najbolj v oči bijoča napaka je bilo dejstvo, da so vse banke po tekočem traku ponujale kredite. Skratka, če banke nekaj ponujajo, je logično, da tudi vzamemo. Izvirni greh je torej v najvišjih nadstropjih posameznih bank. Tam sedijo jastrebi, ki ščuvajo državljane, da jemljemo kredite, in nas na koncu primejo za vrat. Kakšna politika, kakšni sebični interesi, kakšen pohlep neki, le enostavna računica bankirjev, da nas dobijo na limanice.

Evo, to je preprosta resnica. Razumem, da smo nasedli običajni odjemalci električne energije. Ni pa mi razumljivo, kako so se lahko vsi ti mega podjetniški in menedžerski umi prilepili na to nastavljeno past. Vsi do zadnjega nedolžni so se izkazali za najbolj naivne žrtve, zdaj brez prebite pare in brez perspektiv.

In žrtev je tudi naš Karl Erjavec. Od prvega trenutka, ko se je pojavil na politični sceni. Vsi imajo nekaj proti njemu, še največ pa mediji in novinarji. Zato je logična njegova izjava, da zdaj, ko je sodišče ugotovilo, da ni delal nevestno, ne bo več dovolil, da bodo mediji še kar naprej pisali o tem. Gospod Erjavec je enostavno rekel, fantje, dost mam. Če me boste še naprej vlačili po svojih prispevkih, bom moral uporabiti drugo orožje. Upam, da tisto z nekompletnih patrij.

Skratka, nedolžni politik nam sporoča, da ga naj pustimo pri miru. Kul. Sem takoj za. Ne samo njega, ampak vse po vrsti. Mnogi se bodo oddahnili, še najbolj pa mi pred tv-zasloni. Si predstavljate teden, ko ne bo na ekranu nobenega Erjavca, Jelinčiča, Janše, Pahorja, Grimsa, Žerjava, Pukšiča, Golobiča, Kresalove, Irglove, Tanka, Černača in še vsaj sto drugih imen. Vem, da zelo težko. Težko predvsem zaradi televizij samih. Tako kot so banke potrebovale naivne menedžerje, televizije potrebujejo še bolj naivne politike. Preprosto zato, da iz normalnih stvari delajo nenormalne situacije.

To je bazični problem. Problem nenavadnosti. Nenormalnosti in blaznosti. Edino zveličavno za vse kreatorje televizijskih programov je simptom drugačnosti. Če je ni, se jo pa naredi. Lep primer je zgodba, ki jo je Petra Kerčmar mrcvarila v TV Klubu. Torej, zakaj je šel naš predsednik Danilo Türk na operacijo v tujino. Blazna zgodba. Tako kot je lahko zgodba, zakaj polovica Slovencev ne nosi Pekovih čevljev, ampak neke brezvezne šuhe iz Italije ali Kitajske. Oziroma zakaj večina otrok raje je milko kot gorenjko. Ali raje pije kokakolo kot kokto.

V istem registru je tudi zgodba, ki jo je Marcel Štefančič jr. v ponedeljek premetaval po Studiu City. Lobiranje kot nekaj samoumevnega je prestavljal v sfere mističnega in pokvarjenega. V trenutku, ko devetdeset odstotkov zijal pred ekrani meni, da je vsako lobiranje tudi podkupovanje, je jasno, da se ne sliši noben argument proti. Sumljiva je že sama rabota kot taka. Kot Türkov obisk pri tujih kirurgih.

Nezaupanje je postalo temeljna kategorija, ki se rola po vseh medijih. Nihče ne verjame drugemu, ali pa ga ne sliši. Kot ni slišal voditelj Odmevov Igor E. Bergant sogovornika Andreja Horvata, ki je razlagal dogajanje v Prekmurju. Iz kaotičnega dialoga smo izvedeli le to, da je sogovornik pod lupo protikorupcijske komisije. Da tam nekaj ne štima. Dovolj je nekaj podčrtanih cvetk iz dokumentov, kakšna strašljiva cifra in adijo pamet.

Tako kot je pamet zapustila tistega, ki je v torek urejal osrednji TV Dnevnik. Po prispevku, v katerem se je zvalilo kopico obtožb na račun kadrovanja piranskega župana Petra Bossmana, je sledil prispevek iz Afrike. Iz tiste prave črne, torej iz Slonokoščene obale. Za nekoga logično, za drugega zabavno, za mnoge pa žaljivo. Ampak na to smo se že navadili. Ker pač spada v kategorijo nenormalnega…