Toda slovenski film se praviloma ne ukvarja s tako banalnimi zadevami, razen tega in predvsem pa je ta »banalnost« tudi edina skupna točka, ki bi si jo Serge Pilardosse lahko delil s potencialnimi delavskimi junaki slovenskega filma. Kdo je torej ta Serge Pilardosse? To je francoski mesar, klavniški delavec, ki mu na pokojninskem uradu povedo, da si mora v podjetjih, v katerih je delal, pridobiti potrdila o zaposlitvi, predvsem pa o njihovih plačilih pokojninskih prispevkov, če hoče uživati pokojnino. Ampak ta opis glavnega lika v filmu Mammuth Benoîta Delépina in Gustava Kerverna je daleč od popolnosti, če ne omenimo vsaj še njegovega fizičnega videza.
Potovanje po preživetem
Ta sicer povsem ustreza videzu Gérarda Depardieuja, francoskega zvezdniškega monstruma, ampak tudi ta je videti kot mešanica Obeliksa, masivnega orjaka z žensko dolgimi in kodrastimi lasmi, robatega klavniškega delavca, ki bi se v supermarketu stepel s prodajalcem mesnih izdelkov, ker ta ne ve vsega o pripravi šunke, motorista in ne nazadnje umetniške duše, ki se dobro razume z mentalno bolno oziroma art brut pesnico in kiparko. A naj bo ta Pilardosse še tako bizaren človeški »kompost«, se vendarle znajde v čisto tradicionalni vlogi filmskega junaka, ki mora »na pot« in opraviti neko nalogo, pa čeprav ga na takšno »junaško pot« pošilja neka birokratska ustanova.
Ker pa se še vedno malo obira (oziroma prestaja krizo svežega upokojenca, ki ne ve dobro, kaj bi počel), ga mora spodbosti njegova žena – njo pa igra Yolande Moreau ali Louise v prejšnjem filmu tandema Delépine-Kervern, Louise-Michel, zato je tudi Depardieujevemu Sergeu jasno, da jo je že bolje ubogati. In iz garaže privleče star motor – a to je nič manj kot legendarni »mammuth« (čeprav je tudi sam Pilardosse še večji oziroma človeški mamut) – in se odpelje iskat tista pokojninska potrdila. Kar se seveda izkaže za vse prej kot enostavno zadevo. Včasih se zgodi, da tiste firme, pri kateri je nekoč delal, enostavno več ni, in je tam neka druga, ki o prvi seveda ničesar ne ve (in kot »digitalna« firma še posebej ne more ničesar vedeti o neki »analogni«, ki je edina lahko kdaj zaposlovala takšnega delavskega mamuta, kot je Pilardosse). Ali pa firma na srečo še obstaja, vendar ni doma njenega šefa, ki bi Pilardossu lahko izdal potrebna potrdila, tako da si jih ta »mora« kar sam vzeti (iz skladišča odnese celo škatlo dokumentov). In tako naprej, vse dokler mu neki vinogradnik s tako rekoč sokratovsko majevtiko (»vidiš, sam si ugotovil, da si tepec«) ne dokaže, zakaj mu ni plačeval pokojninskih prispevkov.
Ta vinogradnik seveda ne zadostuje za posplošitev, da vsi podjetniki delavcem ne plačujejo pokojninskih prispevkov, ker jih imajo za tepce ali ker so ti sami res tepci, toda po tem »spoznanju« Pilardosse ne išče več pokojninskih potrdil in se odpelje v svojo rojstno hišo, kjer je res videti, kot da so tam doma sami »norci«. Toda v osupljivem liku njegove nečakinje tudi »nora« pesnica. To Sergeovo nečakinjo igra Miss Ming, ki je v Louise-Michel poskrbela za vrhunec črnega humorja in že skoraj mučne burleskne komike, ko se je v vlogi napol živega in groteskno kostumiranega dekleta komaj privlekla do neke graščine in sredi tam zbrane elitne družbe kot lutka-avtomat po naročilu ustrelila nekega direktorja in nato še sebe. V Mammuthu pa ima art brut umetnica Miss Ming prej to vlogo, da v robatem Sergeu predrami neko milino in mehkobo, verjetno pa tudi mentalno stanje, v katerem lahko komunicira s fantomom svoje mrtve ljubice (kajpada, ko pa jo igra sama Isabelle Adjani).
Kritičnost posebne vrste
Vse je torej tako videti, kot da je Mammuth opustil ambicijo družbene kritičnosti in »zaplaval« v bolj intimne in pesniške sfere, ko bi ne bila že sama »družbena kritičnost« pri Delépinu in Kervernu prav posebne vrste (in to ne le v Mammuthu, ampak v vseh štirih njunih filmih). »Nedvomno, Ken Loach bi iz tega naredil čisto pravi in še kako zaresen družbenokritičen film,« pravi Benoît Delépine, ki se je pred dnevi udeležil ljubljanske premiere Mammutha. Delépine je sicer tudi pripadnik gibanja ATTAC, »altermondialistične« in »anti-neoliberalistične« organizacije, vendar je predvsem dolgoletni ustvarjalec (pisec in igralec) satirične televizijske oddaje Guignols de l'info, v kateri so aktualni politični in družbeni dogodki predelani v anarho-absurdistične, obešenjaško-ludistične in sarkastično-nadrealistične skeče (včasih uprizorjene tudi s pomočjo animiranih figur, kot v Hri-baru).
Pri kreiranju te oddaje se je Delépine spoznal z Gustavom Kervernom, s katerim sta potem napisala in režirala filmski prvenec Aaltra (2004). V tem filmu sta tudi nastopila v vlogah sprtih podeželskih sosedov, ki postaneta invalida, ko ju med pretepom poškoduje kmetijski stroj. Ta stroj je naredila finska Aaltra in tako se na invalidskih vozičkih iz Francije odpravita na Finsko, da bi od tovarne zahtevala milijonsko odškodnino za njune pohabljene noge. V tako »norem« filmu ceste so seveda prekoračene vse meje, kakor tudi ni človeka, ki ju ta tipa ne bi spravila v obup (če ne ob pamet); z izjemo Akija Kaurismäkija, slavnega finskega režiserja, ki nastopi v vlogi šefa Aaltre. »Sicer pa sva ta film tudi naredila zato, da bi se srečala z Akijem in bi skupaj popili kakšen kozarček,« pravi Delépine.
Tako pri Aaltri kot pri ostalih treh filmih (Avida, 2008, Louise-Michel, 2008, Mammuth, 2010) je bil bodisi glavni producent ali pa eden izmed koproducentov Canal+, komercialna televizija, kjer ima Delépine svojo oddajo. »Seveda, povsod razlagam, da imamo v Franciji najbolje urejen sistem subvencioniranja filmske produkcije: ta sistem temelji na zakonu, ki komercialnim televizijam nalaga vlaganje v domačo filmsko produkcijo, in obenem na obdavčenju kinovstopnice, kar pomeni, da francoski film živi tudi na račun Hollywooda – pa naj je to Američanom všeč ali ne –, ko pa ta prevladuje v naših kinematografih. In ne morem razumeti, zakaj še drugod, denimo pri vas, ne prevzamete tega sistema.«
