Namiznoteniška zveza Slovenije je solidno organizirana inštitucija z dvema redno zaposlenima v pisarni v Tivoliju. To sta Dane Šarlah in Sajda Slatinšek. Odkar je lani postal predsednik Marjan Hribar, je dal Novomeščan velik poudarek mladim selekcijam. To je vsekakor dobra naložba v prihodnost, saj je v Sloveniji precej okrožij, kjer dobro delajo z mladimi, vsak osmi teden pa se mladinska in pionirska reprezentanca združita na skupnih pripravah. Pri delu z mladimi gre pohvaliti prekmursko regijo, zasavsko, primorsko, najmanj pa imajo pokazati v Ljubljani, kjer je sicer kar pet profesionalnih trenerjev, ki jih sofinancira ministrstvo za šolstvo in šport ali Mestna občina Ljubljana. To so Bojan Rak (Olimpija), Miloš Peperko Živkovič, Špela Polončič (Kajuh Slovan), Bojan Pavič (Vesna) in Borut Veren (Ilirija).

O namiznoteniškem centru, ki je nekoč v Ljubljani že živel (najprej je bil na Galjevici, kasneje pa se je preselil na Ilirijo), se je v namiznoteniških krogih znova začelo govoriti na glas. Dejstvo je namreč, da leta minevajo, brez dobrega dela v centru pa bodo slovenski uspehi le lep spomin. Še posebno v sedanjem času, ko je v Sloveniji znova generacija mladih igralcev, ki bi nekoč lahko uspela v izrazito individualnem športu.

Če velja mnenje najboljšega slovenskega igralca Bojana Tokiča, potem je resnost projekta res nujna. Tokič se je denimo v minulih dneh mudil v Zagrebu, kjer je vadil s hrvaško reprezentanco. V Sloveniji nima ustreznih pogojev, ki bi mu zagotavljali kvaliteten trening. "V preteklih letih je bilo veliko izgubljenega. A vendarle imamo trenutno v Sloveniji dovolj kakovostnih igralcev in tudi kadra, ki bi lahko uspešno delal v centru in vzgajal mlade igralce. Imamo zelo obetavno mladino. Tu mislim predvsem na Jana Žibrata, Ludvika Peršolja, Toma Šfiligoja, Darka Jorgiča, odlično mlado generacijo imajo pod vodstvom Mirka Ungerja tudi Puconci. Če bi te igralce zbral na treningu skupaj, jim dodal še nekaj kvalitetnih igralcev za trening, se za prihodnost slovenskega namiznega tenisa ni bati," pravi Bojan Tokič, ki kot najboljšega slovenskega strokovnjaka na tem mestu vidi Jožeta Urha.

"Pogled v preteklost, ko smo imeli tako imenovani center na Iliriji, razkriva rezultate. Bojan Tokič je tedaj na svetovni lestvici napredoval do 38. mesta, članice so na evropskem prvenstvu v ekipni konkurenci osvojile kolajno, bile enkrat devete brez poraza. To so za slovenski namizni tenis veliki uspehi," se je dni, ko je sam vodil center na Iliriji, spomnil Jože Urh ter zatrdil: "Danes se nam lahko vsi smejijo, ko slišijo, da v Sloveniji nimamo centra. Pri članih imamo Tokiča in Žibrata, ki bi jima morali zagotoviti čimboljše pogoje. Žibrat doživlja težke čase in bi potreboval domače okolje, iz katerega bi se prebil na vrh. Tudi Tokič v Sloveniji potrebuje dober trening in strokovnjaka, ki bi mu občasno več ur na dan stal ob strani, ko bi ga potreboval. Najpomembnejša pa je seveda mlada generacija. Poudariti je treba, da se v Sloveniji očitno dobro dela, saj mladi igralci niso sami od sebe postali obetavni. To pomeni, da imamo nekaj uspešnih mladih trenerjev, ki imajo kaj pokazati. Zato bi bilo zelo pomembno, da bi center vodil nekdo, ki mu klubi zaupajo. Navsezadnje so oni vzgojili igralca. V tej zgodbi je zaupanje ključnega pomena."

"Kako vidim delovanje namiznoteniškega centra? Po mojem mnenju bi morala biti dva. Eden bi zajemal prekmurski del, kjer odlično delajo z mladimi. Ta bi lahko pokril tudi ptujski in mariborski konec, če se bo kdaj od tu pojavil kakšen talent. Drugi, morda večji center, bi bil v Ljubljani. Ta bi pokril Novo mesto, Hrastnik, Logatec in primorski konec," je svoje videnje predstavil 50-letni Hrastničan ter odgovoril: "Seveda bi se rad vrnil v Slovenijo. Raje bi s svojim znanjem pomagal doma kot v tujini. A treba bi se bilo dogovoriti čimprej. Zavedam se, da bi takšen projekt stal precej denarja. Zato je pomembna dolgoročna strategija. Nima namreč smisla, da bi imeli v Sloveniji dobro organizirano pisarno, predsednika, vodjo centra, potem pa bi zmanjkalo denarja za turnirje. Če delaš, moraš imeti možnost to tudi pokazati, saj so rezultati merilo uspešnosti."