Za te vrste selektivnost spomina in vrednotenja zagotovo obstaja kak strokoven izraz, v izhodišču pa gre bržkone za vprašanje identifikacije. Kdo ti jo nudi oziroma komu dovoliš, da jo črpaš od njega. Zato nemara tudi obstajajo zvezdniki in vzorniki. In zato na sedanjo nogometno reprezentanco bržkone obstajata vsaj dva kolektivna pogleda. Pogled tistih (in sam spadam mednje), ki so doživeli in se morda celo izživeli skozi reprezentanco, ki jo je vodil Srečko Katanec, in pogled tistih, ki tiste zgodbe niti niso doživeli ali pač razumeli. Recimo zaradi mladosti. Zaradi pomanjkanja predispozicije. Ker se, preden se je zgodil slovenski reprezentančni nogomet, niso dolga leta polnili s frustracijami in kompleksi zaradi občutka nemoči, ker Olimpija nikdar ni bila niti blizu naslovu državnega prvaka Jugoslavije, Maribor pa je bil na primer pretežno drugoligaš.
Zato je bil izraz "pravljica" za tiste dogodke točen. Kajti to, da je Mladen Rudonja igral na evropskem in svetovnem nogometnem prvenstvu, je primerljivo s tem, da bi imel Zlatko Dobrič koncert na Wembleyju ali da bi Franc Pukšič postal šef OZN. Precej nemogoče. No, Rudonji se je to zgodilo. Prišel je tja. In kar je najpomembnejše, igral je. Ni se prestrašil. Vedel je, da je v primerjavi z veliko večino ostalih sodelujočih nogometni levak, vendar pa ga to zavedanje ni hromilo. Na koncu je dal celo odločilen gol.
Mladen Rudonja je krovna metafora za Katančeve čase. Katančeva ekipa je navkljub prisotnosti vsaj treh svetovnih kalibrov, kakršnih sedanja rezprezentančna vrsta nima - Zahovića, Novaka in Ačimovića -, izhajala iz outsiderskih pozicij. Zavedali so se svojih slabosti. Vedeli so, kdo so. Ves čas. Navkljub temu, da so imeli obilo sreče. Verjetno celo več kot sedanja vrsta. Vendar pa ni bilo opaziti, da bi jih to zamotilo.
Če se torej preselimo v sedanjost. Pri Katančevih izbrancih se nikdar ni govorilo, da imajo problem v glavi. Problemi, ki so jih imeli, so bili svetovno znani. Po principu vrednotenja glede na najšibkejši člen (da si skupinsko hiter toliko, kot je hiter tvoj najpočasnejši člen) so veljali za outsiderje. Levake. In vse, kar so storili in je od tega odstopalo, je bil že uspeh. V tem smislu so tudi koncipirali igro. Ta je premogla neko logiko, ki si jo razumel. Razumel si, da je vsak prekršek, ki ga je nad seboj na sredini terena uspel izsiliti Pavlin, pomenil, da smo premagali prvih 40 metrov terena in da sledi napadalna akcija.
Kot se da zaznati v teh dneh, po tekmah z Italijo in Severno Irsko, v katerih se slovenska nogometna reprezentanca ni pretirano izkazala, je v slovenski nogomet vstopila psihologija. Strokovnjaki so si namreč edini, da gre za problem v glavi. Da fantje sicer znajo, da naj bi bili tehnično celo boljši od Katančeve ekipe, da pa imajo psihološki problem, ki jih bojda blokira, da ne pokažejo vsega. Človek zna, pa ne pokaže?! Seveda je vprašanje, zakaj problema v glavi nima Bačinović, ki se je na tekmi s Severnimi Irci edini drznil preigravati. Morda zato, ker ne zna? Ker je prostodušen kot Rudonja?
No, morda pa je ta problem v igralskih glavah bolj preproste narave. Morda izhaja iz tega, da tehnične primerjave niti niso točne? Da Aleš Čeh ni znal prav nič manj od Roberta Korena ali Radosavljevića, da Milinović in Knaus nista bila nič slabša od Cesarja ali Mavriča, da sta bila Udović in Šiljak vsaj približno enako kvalitetna, kot so danes Dedić, Ljubijankić in Novaković? Da je problem dejansko v tem, da je nekdo najprej napačno ovrednotil dejanske kvalitete Katančevih izbrancev, potem pa iz potrebe po nujni diferenciaciji s Katančevimi časi igro nove ekipe oklical "za korak naprej" oziroma za dvig nad outsidersko paradigmo.
Kdo bi to bil, ni težko ugotoviti. Razlaga o gradaciji in napredku je godila in koristila predvsem vedno bolj razvejani nogometni birokraciji oziroma nogometnoreprezentančnemu sistemu. Sistemu je imanentno, da hoče čutiti napredek. Ga prikazovati. Potrebuje to. Sploh danes, ko "šteje vsak klik". No, žal gre za ustroj, katerega vidni predstavniki so še ne tako davno nazaj preprodajali zastonjske vstopnice pred stadionom, sedaj pa so se pogospodili, čeravno je njihova ambicioznost ostala enako filozofsko prazna, kot je bila.
Kajti to, kar pripadajoči strokovnjaki v teh dneh prepoznavajo kot težavo v glavi, je predvsem pomanjkanje primernih filozofskih osnov: kdo sem, kaj sem, kam grem. V tranziciji iz katanecizma v kekovstvo so ti filozofski natavki obstali nekje vmes. Naši nogometaši se ne počutijo več outsiderji, vendar pa tudi verodostojni prepotentneži niso. Namesto da bi igrali igro, jo kvečjemu simulirajo. Ker ne smejo biti več levaki in rovokopači. Ker to pritiče samopodobi širšega nogometnega ustroja v Deželi.
Komu se igra morda zdi celo lepa in po "reglcih", vendar pa je bila njihova terenska premoč nad Severnimi Irci smešno jalova. Maniristična in predvidljiva, kot je zgolj manirističen in predvidljiv sodoben alter pop. To, da so tudi zgledni za v učbenike in neincidentni kot kaki birokrati, je zgolj logično pripadajoč pojav. Nobena informacija o pobegih v času karantene ne pride iz njihovih vrst. Vendar je v nogometu žalibog tako, da je igralec, ki krši pravila karantene, prej ko slej tudi igralec, ki si upa driblati, oni si pa upajo driblati manj od Rudonje, pa je bil nekoč domnevno najšibkejši člen.
Takšna igra nudi približno toliko identifikacijskega potenciala, kot ga premore bančni uslužbenec. Vsaj za tiste, ki se spomnimo, kako je znal s prodorom navdušiti Džoni Novak. Prav tako brez problema v glavi.