"O tem, kako je potekalo njeno popotovanje med založbami, bi lahko povedala zelo veliko," pravi kritičarka in literarna znanstvenica dr. Ignacija J. Fridl, ki je po avtoričini smrti leta 2008 zgodbe zbrala, jih odbrala in uredila ter napisala spremno besedo k zbirki. "Mihaela je namreč večino leta preživela na Švedskem, zato sem včasih igrala neke vrste vlogo njene literarne menedžerke v Sloveniji," pravi.

Zbirka je najprej romala do tedanjega urednika Mladinske knjige, ki "česa tako nagnusnega" pač ni hotel objaviti, zgodbe je Fridlova zatem objavljala v reviji Literatura, kjer je urejala prozno rubriko, soglasja za objavo zgodb v knjižni obliki pa v uredništvu niso našli. Rokopis je dlje časa ležal na založbi Goga, po zavrnitvi pa je romal še na Študentsko založbo, kjer "stvar" podobno ni bila primerna za objavo.

Da so slovenski uredniki zgodbe vsi po vrsti brali z želodcem, je bržkone pripomogla avtorica sama, ki je zgodbe sprva ponujala pod naslovom Gnusljivke. Odlike zbirke so prepoznali v drugem poskusu pri Mladinski knjigi, kjer je urednica Nela Malečkar avtorici razvedrila še zadnji mesec življenja z novico, da bodo "malo čudne" zgodbe nazadnje le dobile svoje platnice.

Portret avtorice smo pripravili iz pogovorov z nekaterimi njenimi znanci in najbližjimi, večji del informacij in vtisov o njej pa nam je posredovala Ignacija J. Fridl, ki je z avtorico ob literarnem druženju gojila tesen prijateljski odnos.

Klic po soncu in pomladi

Življenje Mihaele Hojnik je zaznamovala migracija na Švedsko, kamor je odšla leta 1978 in se sprva zaposlila kot učiteljica slovenskih zdomskih otrok. Še pred tem je po končanem mariborskem učiteljišču delala kot učiteljica na štajerskem podeželju, od Loč pri Poljčanah, Svete Ane v Slovenskih goricah do Zgornje Kungote pri Mariboru. Njeno odločitev za odhod v tujino je narekovala ljubezen, saj je spoznala moškega, ki je na Švedskem želel narediti poslovno kariero, zaradi česar sta se skupaj s hčerko Nino preselili v bližino Stockholma.

"Dokler se je na Švedskem vozila iz kraja v kraj med tamkaj živečimi otroki jugoslovanskih narodov, njeno hrepenenje po Sloveniji še ni bilo tako izrazito, čeravno so že v tem času nastale njene pesmi iz zbirke Slovenska kuharica na Švedskem, ki nakazujejo željo, da se vedno znova vrača k podobam domačije," pripoveduje Fridlova. Medtem je proti koncu devetdesetih let število zdomskih otrok upadalo, osamosvojena Slovenija pa v svoji samozavestni državniški drži tudi ni več potrebovala ambasadorjev slovenskega jezika po evropskih državah, zaradi česar se je v življenju Mihaele Hojnik prelomilo mnogo stvari.

Razmerje, ki jo je pripeljalo na Švedsko, se je iztekalo, pri starosti petdeset let pa si je morala znova utirati pedagoško kariero, najprej kot pomočnica v domu za otroke s posebnimi potrebami, nato pa v muslimanskih vrtcih. "Spominjam se, kako se je skoraj vsako dopisovanje iz Švedske začelo kot obupen klic po soncu in pomladi, ki ju imamo v Sloveniji. Čakala je na poletje, ko je prišla v domovino ogret svoje telo. Svojo razpetost med Švedsko in Slovenijo je doživljala kot boj med hladom, mrazom, hrepenenjem na eni ter poletjem, soncem in uživanjem v vsaki stopinji na domačih tleh na drugi strani."

Hojnikova si je vrnitve v Slovenijo silno želela, odštevala je leta, ko bi po švedski zakonodaji izpolnila pogoje za upokojitev, v Mariboru je že kupila stanovanje, kjer bi po vrnitvi zaživela na novo, načrte pa ji je leta 2008, dve leti pred upokojitvijo, prekrižala smrt.

Pisanje iz obupa, groze in stiske

Z literaturo je bila zaznamovana od otroštva, pripoveduje njena osem let starejša sestra Silva Belak, ki meni, da je ljubezen do knjig in branja na svojo precej bolehno hčer, rojeno v prvem povojnem letu, prenesla njuna mama. Družino sta zaznamovala tudi medvojna smrt brata in sestre, ki jima je zdravljenje med hudo vojno zimo krivično odrekel nemški zdravnik, in očetovo povojno delo v politiki, zaradi katerega je bil po sestrinih besedah pogosto odsoten.

Hojnikova je začela pisati, objavljati v šolskem glasilu in prirejati literarne večere že na učiteljišču. "Takrat je bilo moderno oboževanje Cankarja, močno jo je zanimala socialna literatura, obsojala je krivice, ki jih morajo prenašati mali ljudje, morda tudi zato, ker je bil njen oče partizan," razmišlja Ignacija J. Fridl. Za njeno literarno kariero pa je zelo pomembno tudi tesno prijateljevanje z Berto Bojetu, ki je trajalo še iz mladosti, ko sta skupaj učiteljevali. "Zelo je trpela ob Bertini bolezni in njeni smrti," pravi Fridlova, v trajen spomin ji je tako namenila cikel Berta v svoji drugi pesniški zbirki Suha usta.

Maločudnice pa niso plod želje narediti literarno kariero. "Pisala je iz obupa, iz groze, iz stiske, kakršne je doživljala ob opazovanju in doživljanju narave, sveta, družbe in človeka," je prepričana Fridlova. V svojih pismih iz Švedske je pogosto pisala, da jo spet "vleče v črno luknjo". "To me je vedno znova presenečalo, saj je bila navzven vesel, nasmejan človek, imela je polno prijateljev in oboževalcev, s svojimi opaznimi svetlimi lasmi in privzdignjenim nasmehom je bila pravi sonček." Ob problemih je znala zgolj zamahniti z roko v prepričanju, da se z jezo, sovraštvom in prepiri ne gre obtežiti.

"Po drugi strani pa je bila kot pisateljica skrajno subtilna, skoraj preobčutljiva, da bi lahko v vsakdanjem svetu preživela." V zadnjem desetletju je po besedah Fridlove napovedovala, kako bo narava usekala po človeku, ker z njo ravna kot s svojo sužnjo in lastnino, velik del skrbi za usodo našega okolja pa je prelila tudi v zgodbe.

Branja za slovensko publiko je pričela prirejati ob koncu devetdesetih v mariborskih literarnih krogih. "V poročni dvorani je bilo avgusta 1998 zelo veselo in na publiko je napravila trajen vtis," se spominja Marjan Pungartnik, pesnik in organizator mariborskega literarnega dogajanja. "Vedno je imela publiko, tudi če je bilo ljudi malo groza morbidnih zgodb. Zanimivo pa je, da so vsi rekli: 'Kako grozne zgodbe! Kakšne težave pa ima, da jih piše?'"

Pungartnik vidi njen najbolj izvirni prispevek k slovenski literaturi v "gnusnicah" kot podžanru fantastične in grozljive literature. V zgodbi o odsekani roki, ki poišče drugo roko in jo odseka zase, je pravzaprav skrivnost njene želje po globlji komunikaciji, ki je sicer ni našla. Ta zgodba spada v sam vrh slovenske (neo)ekspresionistične kratke zgodbe, je prepričan.

Več maločudnic?

Avtoričin opus poleg nominirane zbirke sestavljajo obe omenjeni pesniški zbirki in revialne objave, velik del teh je dostopen v spletni literarni reviji Locutio. Ignaciji J. Fridl je v rokopisih ostalo še nekaj njenih pesmi, tako imenovane kratkovrstičnice, cikel o mačkah, nekaj priložnostnih pesmi ter njena zadnja pesem, spisana kot nagovor materi. V prozi je ohranjenih rokopisnih besedil še manj, vsega skupaj nekaj zgodb, ki jih je urednica iz zbirke izločila, med njimi nekaj precej gnusnih in nekaj takih, katerih osrednja tema je narava. Morda se skriva še kaj na računalniku in v tipkopisih, ki naj bi jih zase po avtoričini smrti vzel njen mož, ugiba Fridlova.

Sicer pa ima literarna znanstvenica na zalogi še mnogo zgodb za tiste, ki jih utegne v prihodnje zanimati življenje Mihaele Hojnik. "Prebijala sem se skozi njene zgodbe, jih urejala, včasih še kakšno malenkost popravila in se pri tem nenehno spraševala, ali bi bilo Mihaeli to všeč. Ko sem svoji mami neke noči po večmesečnem delu pokazala odtis celotne knjige, sem se spraševala, ali bi bilo Mihaeli tako prav. V tistem trenutku je na okensko polico sobe skočila čisto bela mačka in naju pogledala skozi šipo s svojimi čudovitimi modrikastimi očmi. Ne prej ne kasneje je nisem več videla na našem vrtu. Pogledala sem mamo, ki je takoj dojela in rekla: 'Neverjetno! Bela muca je prišla povedat, da je prav!'"

Mačke je avtorica naravnost oboževala, sama je imela najprej tri, potem dve, nazadnje eno muco, vse pa so poginile za rakom in ni presenetljivo, da jim je posvetila poseben pesemski cikel, pomembno vlogo pa imajo tudi v kratkih zgodbah. Drobna bela muca, tista, ki je urednici sporočila, da je zbirka primerno urejena za objavo, je lično natisnjena na notranjih straneh nominirane knjige.