Predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič je pač na Jurijevo veliko žalost pozabil, da je le-ta doma z Obale in da je tam pitje macchiata v družbi znancev povsem običajno družbeno vedenje (skoraj tako zelo kot osamljeno zvračanje nekaj takratkih vsako jutro drugod po Sloveniji). Pozabil je, da se v takšnem sproščenem primorskem okolju komunikativen in socialno angažiran človek, kakršen Luka Juri nedvomno je, res težko izogne situaciji, da se ne bi v času obravnave zakona o malem delu znašel za isto mizo z lastnikom malega študentskega servisa (če verjamete ali ne, pravijo, da ima na Obali vsakdo kakšnega znanca, ki ima v lasti dva ali tri študentske servise, ob tem pa še dovolj časa za posedanje na kavi). Predvsem pa je Klemenčič pozabil, da je Luka Juri javnosti pojasnil, da se njegov znanec rad šali, vsi mi pa zelo dobro vemo, da je z ljudmi, ki se radi šalijo, pitje kave še posebno prijetno in zabavno opravilo.

Naročiš macchiato in espresso in že se valjaš od smeha. Šala, ki je predsedniku protikorupcijske komisije tako zelo privzdignila obrvi, je bila namreč, to morate priznati, res vrhunska, in če bi Luka Juri vedel, da ima strogi protikoruptivni Goran vsaj kanček smisla za humor, bi ga, v to sem prepričan, nemudoma poklical in mu jo povedal. In potem bi se smejala skupaj: "Kaj praviš, da je rekel, Luka? Da bi on plačal, da zakon o malem delu pade? Ha, ha, ha! Ne morem verjet! Ha, ha, ha." "In to še ni vse, Goran! Človek živi od študentskih napotnic! Ha, ha, ha." "A res? Študentski servis ima? Ha, ha, ha." "Res noro, a ne? Kakšen dober štos! Ha, ha, ha. Tip se res rad šali. Ha, ha, ha."

Primerjava Luka Jurija z Zoranom Thalerjem, ki so jo naši mediji tako bulmastično pograbili, tako, kot lahko sami vidite, sploh ni na mestu. Thaler, denimo, sploh ni vedel, kakšne vrste servis imata v lasti človeka, ki tako rada posedata z evropskimi poslanci na večerjah v dragih francoskih restavracijah. Predvsem pa se temu resnemu in predanemu Zoranu sploh ni sanjalo, kakšna šaljivca sta njegova znanca iz Strasbourga, in jima je, namesto da bi se kot Juri do solz nasmejal njuni šali, potem pa ta vic povedal za govorniškim odrom v parlamentu, v svoji nerodnosti po pomoti izstavil račun za svoje usluge (in, ubožec, vse do danes ostal nerazumljen).

Za razliko od Zorana Thalerja je imel Luka Juri situacijo ves čas pod nadzorom. On se je od vsega začetka zavedal, da gre na kavo z nekom, ki se rad šali in ima v lasti mali študentski servis (čisto mali, tak žepni, za otroke, res). Vedel je verjetno tudi to, da bi znancu zakon o malem delu uničil dobro utečen biznis, a vendar, ko mu je ta omenil denar, Juri ni začel recitirati številke svojega tekočega računa, ampak se je raje krohotal in pokal po kolenu. Še več, dejal mu je, da se mu zdi ta šala tako dobra, da jo bo ob priliki povedal svojim kolegom, ki jo bodo zagotovo razumeli in se ji smejali enako kot on.

Res ne razumem, zakaj so se zdaj vsi spravili na tega Luka Jurija in zakaj ga dajejo v isti koš s Thalerjem in Jelinčičem. Ali poslanec v slovenskem državnem zboru res ne sme imeti znancev, ki imajo v lasti študentske servise, gradbena podjetja, nepremičninske agencije, delniške družbe, trgovske verige, termoelektrarne, časopisne hiše ali tovarne orožja? Res ne more s temi svojimi znanci posedati ob kavi in se zabavati ob njihovih dobrih šalah, ne da bi se mu takoj za vrat usedel Goran Klemenčič ali katera druga družbeno odgovorna pijavka?

Včasih bi morali biti človeški, četudi gre za politike. Če bomo namreč slepo sledili strogi logiki protikorupcijske komisije, bodo naši poslanci kmalu ostali brez svojih najboljših prijateljev, nihče izmed njihovih številnih znancev se ne bo več hotel družiti z njimi in postali bodo osamljeni, zagrenjeni in nesrečni, asocialna bitja, odrinjena na skrajni rob družbe, popolnoma odrezana od sveta in njegove realnosti. Postali bodo živčne razvaline, neprespani bodo v večnem strahu blodili po parlamentarnih hodnikih in se skrivali pred Igorjem Šoltesom, Natašo Pirc Musar in Zdenko Čebašek Travnik.

Zaupanje je dobro, kontrola je še boljša, je nekoč dejal Lenin, mi pa si, kot to vemo že dvajset let, ne želimo živeti v leninovski družbi. Našim politikom moramo zato demokratično zaupati, ne pa da jim neprestano gledamo pod prste kot kakšnim prevarantom, ki se borijo le za osebne interese svojih znancev in prijateljev. Morda ne bi bilo slabo, če bi protikorupcijsko komisijo preprosto ukinili, da se ne bi naši poslanci v svoji poslanski koži počutili utesnjene in nesvobodne. Primer Luka Jurija namreč nazorno kaže, da so se tudi politiki še kako zelo sposobni upreti skušnjavi in da so vredni našega zaupanja, človeku pa ni treba biti ravno dr. Zoran Milivojević, da ve, da je zaupanje, zaupanje in samo zaupanje osnovni temelj vsake uspešne zveze.

Vsi mi pa si, to ni nobena skrivnost, od vsega najbolj želimo prav dolgoletne in uspešne ljubezenske zveze z našimi politiki.