Ob tako uspešnem prvencu skoraj težko verjamemo, da se s pisanjem niste nikoli ukvarjali, morda vsaj za lasten predal.

Ne, prav nič. Pri svojem delu sem bil obkrožen z ljudmi, ki so se istočasno ukvarjali s teorijo in literaturo: Miha Pintarič, Boris A. Novak, Vid Snoj, še Anton Ocvirk je, preden se je lotil literarne znanosti, pisal pesmi. Toda sebe sem razumel kot takega, ki mu je to blizu, ki rad bere, a pač tega ne počne.

In kako potem pride do odločitve - če sploh gre za zavestno odločitev -, da se boste ukvarjali s pisanjem?

Morda je bila prva spodbuda socialnega sočutja. Nekoč sem se znašel pri Andreju Inkretu v komisiji za magistrski izpit in ugotovil, da sedimo v neznanem prostoru. Povedal mi je, da smo v sobici, kjer je nekdo živel, država pa je čakala, da bo umrl, in nato dodelila sobico AGRFT. Bil je to zelo majhen prostor, brez vode, stranišča in kuhinje. In to me je prizadelo, nisem mogel razumeti, kako je lahko star človek živel brez vode, ne da bi si lahko karkoli skuhal, pa še precej daleč je moral hoditi na stranišče. Tako je nastala prva zgodba Pojedina pri Druškoviču, o junaku, ki živi v takšnih pogojih. Nekaj takega je seveda v vsaki zgodbi, ampak nočem moralizirati in zato to dopolnim z grotesknim, absurdnim, burkaštvom. Tako dobim drugi zorni kot, ki ni moralističen ali pridigajoč.

Vsaka izmed petih zgodb iz zbirke se dogaja v drugem desetletju, začenši s sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja do danes. Opazovanja družbe lahko vedno grobo razvrstimo v dve skupini: eni trdijo, da se "vse spreminja", drugi prisegajo, da "vse ostaja isto". Katera paradigma vam je bliže?

Vse se spreminja in nič se ne spreminja... Seveda je oboje res. Spreminjajo se navade, okolje, okoliščine. Po samoupravljanju pridejo novosti, kot sta outsourcing in performans. Zunanja dekoracija se spreminja tako zelo, da zaslepi oči.

Kaj pa želje, hotenja?

Te ostanejo iste. Bistvo moje knjige je, da želja po uspehu danes ni bistveno drugačna od tiste v socializmu. Junaki ne čutijo, da bi jim bilo okolje naklonjeno - ne tam ne tu. Vedno nekaj ustavlja njihova prizadevanja po osebni sreči, kakor koli si jo predstavljajo. Junakinja prve zgodbe, igralka, si jo predstavlja tako, da dobi dobro vlogo, hazarder pa tako, da povzroči bankrot banke. Slovenska performerja, ki gresta s svojim projektom na Dunaj, imata občutek, da živita v popolnoma novem svetu, a tudi tam naletita na zavrnitev. Bistvo knjige je, da noben sistem ne omogoča sreče, ne glede na to, kakšen je.

Opazila sem, da so vsi vaši junaki umetniki: igralca, hazarder, ki je neuresničeni filmar, osamljeni prebivalec sobice, ki piše sonete, performerja. Edino zadnji, sodobni junak ni umetnik...

... je pa umetnik goljufanja. Pomembno je predvsem to, da so moji junaki voluntaristi. Imajo zelo močno voljo in življenjski nagon, ne vdajo se pesimizmu in obupu. Teh romanesknih prvin, ki ju pozna evropski roman, pri meni ni. So nepopustljivi ljudje, ki rinejo z glavo skozi zid.

In zakaj so ravno takšni?

Zna biti, da je to duh moje generacije. Morda je bila malo umetniška, en del pa je bil tudi kriminalno naravnan ali se je predal goljufiji. Ampak nikoli se niso vdali. Imeli so zelo močno voljo in vedno rinili naprej, čeprav je to, kamor so šli, znalo biti zelo sumljivo.

Posebnost vaše knjige je tudi jezik, ki ste ga z izrazoslovjem posebej prilagodili vsakemu desetletju, o katerem pišete. Prisotni so izrazi iz angleške popkulture, srbohrvaščina, francoščina, slengizmi... Je na vaš odnos do jezika vplivalo delo v gledališču?

To imam verjetno res od tam. V teatru smo se vedno dogovorili, kakšen jezik bomo uporabljali. Preveč nizko ga nismo spustili, ker bi preveč pritegoval pozornost nase, in enako je v knjigi: če imaš preveč slenga, ta postane sam sebi namen. Mora ga biti malo, za okus, tako kot rozine v potici. Nada Šumi, lektorica, ki sem jo zelo spoštoval, je temu rekla zvrstnost jezika, kar pomeni, da ne obstaja en sam pogovorni jezik, kot je zagovarjala starejša gledališka doktrina, temveč jih je več. Tudi sam uporabljam več jezikov, po starših sem Štajerec, zrasel sem v Ljubljani, oplazila me je amerikanščina, kjer sem študiral, v vojski sem bil "ćato", pisar, in vse, kar sem tako pridobil, uporabljam v pogovoru.

V kakšnem jeziku pa so verzi, ki jih najdemo na koncu vaše knjige, v naslovni zgodbi, za katero so recenzenti že ugotavljali, da gre za priredbo najbolj znane srednjeveške moralitete Slehernik, kjer je glavni junak, tako kot pri vas, alegorija sodobnega goljufivca, ki zasluži kazen najvišjega sodnika?

To je pa moja najdba z Dunaja, kjer sem poslušal predavanje Jakoba Rieglerja o tako imenovanih mrtvečnih pesmih, ki so jih peli v nočeh, ko se bedi nad mrtvecem. Ugotovil je, da so na področju madžarske cerkvene uprave - se pravi severne Hrvaške in severne Slovenije, delu Slovaške in na Madžarskem - mrtvečne pesmi drugačne, in to tako, da o mrliču ne govorijo prisotni, temveč mrlič sam! To pa počne skozi kantorja, katerega poklic je, da v imenu mrtveca v prvi osebi oslovi prisotne. Podobnost teh pesmi z anglosaško moraliteto Slehernik me je presenetila in sem zato na koncu zgodbe vključil nekaj verzov v prekmurščini s konca 18. stoletja.

Zdi se mi zanimivo, in tudi legitimno, da ste pred bralca postavili uganko in tako zahtevali, da vloži nekaj truda za razumevanje besedila.

Namenoma nisem dodal nobenih opozoril ali fusnot. Nekdo se bo potrudil in sam našel, kdo bo koga vprašal, nekdo pa ne bo naredil ničesar. Po želji. Nikakor nočem vsega razkriti in veliko reči je v besedilu napol skritih, ker se vseskozi igram z realnostjo in fikcijo... To govori tudi o tem, da sem zelo spremenil svoje mnenje o razmerju med literaturo in literarno vedo. Včasih sem se zgledoval po profesorju Antonu Ocvirku, po katerem sta bili popolnoma ločeni: znanost o literaturi naj bi se ukvarjala z dokumentarnim raziskovanjem in bila resnicoljubna, v literaturi pa naj bi bilo dovoljeno, da se malo zlažeš.

Pred časom sem se ukvarjal z žanrom fiktivnega dnevnika in ugotovil, da ni čisto tako. Tudi literatura uporablja znanstvene postopke in literarna znanost literarne. Lahko si sposodi kaj iz filozofije, sociologije, teologije, pa to še malo po svoje obrne in je zelo blizu tistemu, kar ni čisto dokumentarno. V zgodbi Pojedina pri Druškoviču se vidi, da sem tedaj raziskoval fiktivni dnevnik, saj sem tudi zgodbo napisal v tej obliki, in me pri tem nič ni oviralo, da ne bi svoje raziskave prenesel v pisanje.

Kot mladi ste bili izjemno aktiven član umetniških gibanj, kot profesor pa ste imeli nenehen stik z današnjo mladino. Danes pravijo, da je razlika med dvema generacijama ta, da se je vaša upirala, naša pa je podobna svojim staršem.

Da, moja generacija se je upirala, a ne vedno izrecno proti partiji ali komunizmu. Vse se nam je zdelo dolgočasno, starčevsko, brezdušno in z umetnostjo smo iskali nove prostore. S tem pa smo seveda dregnili tudi v partijsko ureditev, ne da bi to zmeraj vedeli. To je bila igra mačke z mišjo, saj partija ni preveč preganjala umetnosti, ker je poskušala pred zahodnim svetom dajati vtis odprtosti.

So pa bili posamični dogodki, ki so udarili kot strela: zaplemba Kocbekove knjige Strah in pogum, prepoved Rožančeve predstave Topla greda, izid Šalamunovega Pokra. Potem je bil nekaj časa mir in nisi mogel vedeti, kje bo spet treščilo. Pa to ni peljalo k temu, da bomo pridni in ugajali oblastem, kje pa!

Mi pa smo pridni?

Vi ste kaznovani s šibo odsotnosti denarja. Verjetno je posebnost vaše generacije strah, da ne bi zašli v situacijo, ko bi ostali popolnoma brez denarja. Moja generacija tega ni poznala. To pa zato, ker je bilo v socializmu služb vedno dovolj, tudi za umetnike. Po drugi strani pa ni bilo strahu, ker tudi denarja ni bilo. Ta občutek, da si varen v mačjih šapicah socializma... bil je varljiv, ampak zelo močan. In zato se je vse dalo speljati - in Pekarno in Glej in še kaj.