Dajmo jih v geto, da bo mir

Kadar državniki na koncu obiskov na tiskovnih konferencah spregovorijo tudi o manjšinah, meni osebno najbolj sede izjava, da so "manjšine most med državama"! Toliko simbolike s področja nizkih gradenj težko najdeš v katerikoli izjavi iz klasičnega repertoarja državniških nagovorov sedmi sili. Morda bi bil še najboljši približek "državi skupaj gradita hišo medsebojnega zaupanja"! Včasih se sicer v praksi izkaže, da predsednika nimata gradbenega dovoljenja, a to je potem že drug problem. Priljubljena izjava je tudi "manjšine s svojo raznovrstnostjo bogatijo naše narode in jih je zato treba zaščititi", a mi je ta manj všeč, saj me zelo spominja na "biotska raznovrstnost nas bogati in treba je narediti vse, da redke primerke obvarujemo". Potem mimogrede dobiš občutek, da so manjšine redka vrsta žab, ki jih je treba vsako pomlad in jesen ročno prenašati preko ceste, da jih divjaki za volanom ne speštajo. Tudi madžarski predsednik Pal Schmitt je na jesenskem obisku v prijateljski Sloveniji manjšine omenjal v mostograditeljskem kontekstu in trdil, da vprašanja Slovencev v Porabju niso velika in nerešljiva in da si bo po svojih najboljših močeh prizadeval ustrezno urediti njihov položaj. In možak je bil mož beseda. Z vsem srcem se je pridružil spreminjanju madžarske ustave, s čimer bo med drugim uresničena dana obljuba. Kot najboljšo rešitev je z obema rokama objel predlog, da manjšine na Madžarskem razglasijo kar za del madžarskega naroda. Pa ni minilo pol ure, kar je bil obelodanjen ta fantastičen načrt ohranjanja in celo razcveta slovenske manjšine na Madžarskem, že se je po slovenskih travnikih in vršacih razlegalo cmihanje naših strank, da je to začetek konca obstoja slovenske avtohtone manjšine v Porabju in podiranje manjšinskih mostov. Jok in stok namesto globoke hvaležnosti madžarskemu predsedniku in vladi. V Budimpešti so namreč imeli na voljo vrsto drugih načinov ohranjanja slovenske manjšine. Lahko bi porabske Slovence razglasili za Madžare, ki pač govorijo neki čuden arhaični, nikomur razumljiv jezik. Lahko bi jih zaprli v rezervat, kamor bi vodili turiste na etno safari. Stlačili v geto, kjer bi bili varni pred raznarodovalnimi vplivi. Jih naložili na vlake in jih razselili po širni madžarski pusti in tako dosegli, da manjšina prestopi ozke zadušljive manjšinske meje in se uveljavi v celotni državi. Pa niso. Kot večinski narod bodo na ustavnih temeljih priželi Slovence na svoje tople široke domoljubne prsi. Tam bodo Slovenci kot del madžarskega naroda najbolj varni. Če bi se kdo drznil ogroziti porabske Slovence, bi s tem namreč ogrozil celoten madžarski narod, s tem pa ni heca. Madžari že ne bodo dovolili, da kot narod izginejo. Tega se zavedajo tudi v Bruslju. Kljub tamkajšnjemu prislovično kislemu vremenu se jim možgani niso skisali in so na pozive iz Ljubljane, naj EU nemudoma ukrepa in reši manjšinsko raznovrstnost na Madžarskem (o posredovanju vojaških sil sicer še ni govora), odgovorili, da EU nima mehanizmov za ukrepanje v takšnih primerih. So tam neki členi v lizbonski pogodbi, pa v koebenhavnskem sporazumu, pa v konvenciji Sveta Evrope o manjšinah, pa v dokumentih OVSE, ki vsi po vrsti govorijo o visokih standardih zaščite manjšin in jih je tudi Madžarska podpisala, pa naj se Ljubljana sama zmeni z Madžari. Bruselj se že ne bo vtikal. Madžari so, ne pozabimo, potomci Hunov, sinovi Atile, biča božjega in z njimi res ni češenj zobati. Dovolj je bila Bruslju štala, ki je nastala, ko je sramežljivo omenil, da je madžarski medijski zakon evropsko nesprejemljiv. Že je grozilo, da bodo horde Hunov spet krenile proti zahodu. V redu, če bi bila s strani Madžarske ogrožena biotska raznovrstnost, denimo, kakšni pajki ali močeradi, bi morda še ukrepali, a zaradi tam neke manjšine, ki jo je večinski narod objel kot najljubše svoje dete, pa že ne bodo drezali v osir.

Najnovejša filozofija

Eno najbolj propulzivnih znanstvenih področij v Evropi je nedvomno filozofija varčevanja. Priznati je treba, da so Britanci, ki so ravno včeraj vstopili v obdobje največjega kleščenja državnega proračuna v zgodovini države, na tem področju največ naredili. Potem ko se bankirji, šefi zavarovalnic in lastniki firm niso želeli odreči niti peniju svojih plač, bonusov, dividend ter odpravnin, je vlada z logičnim sklepanjem ugotovila, da je treba vzeti tam, kjer je in kjer so voljni dati. Najbolj pogumno in odmevno varčevalno dejanje je pošiljanje na cesto 15 tisoč uslužbencev policije. Preveč je pisarniških voluharjev, ki za varnost državljanov ne naredijo nič. A je stroka rekla, da pa je vendarle ta pisarniški aparat nujna podpora fantom v uniformah na ulici, in so modreci z Downing Streeta 10 takoj ukrepali. V pisarne bodo poslali 15 tisoč policistov z ulice. Učinek je večkraten. Privarčevanih je 15 tisoč plač. 15 tisoč policistov bo poslej na toplem, zato bo manj bolezni, povezanih z delom na nevarnih britanskih ulicah, kot so prehlad, stres, ulkus in buške, dobljene v obračunu s kriminalci. Pisarniško delo ne bo trpelo in mesečna poročila o delu policijskih postaj ter stopnji kriminalitete v njihovih četrtih bodo kljub varčevanju narejena kakovostno in bodo pravočasno romala na ministrstvo. Odslej detektiva Frost in Barnaby iz Midsomerja ne bosta preganjala barabinov, ampak bosta lepo ob čaju in trikotnih sendvičih v pisarni tipkala poročila. Urejena statistika je osnova za varnost državljanov. Ker bo na ulicah manj policistov, bo tam več kriminalcev. Več kriminala bo prisililo Britance, da se bodo bolj držali doma, to pa je ceneje kot zapravljanje v pubih. Tudi otrok zaradi kriminala ne bodo spuščali zvečer ven, kar pomeni oživitev tradicionalnih vrednot, kot je družinski čaj ob petih in zgodnje leganje v posteljo z molitvijo. Vlada pa se prav gotovo ne bo ustavila zgolj pri tem. Zmanjšala bo tudi število birokratov in snažilk v parlamentu. Njih bodo zamenjali poslanci in jih ne bo več 659, ampak samo še 329, to pa je prihranek pri poslanskih plačah v višini 33 milijonov evrov letno. Odpuščene birokrate z ministrstev bodo nadomestili ministri, administrativne delavce v bolnišnicah bodo zamenjali kirurgi, pisarniško delo v teatrih pa bodo opravili operni pevci, igralci in baletke. No ja, mogoče ta filozofija le ni dozorela do te stopnje, a je vredno razmisleka.