Kljub temu neomajno menim, da je Fakin odgovoren za dvojno zaračunavanje eritropoetina. Ni namreč mogoče, da za to početje kot direktor ni vedel. Fakin bi moral predpisovanje vsaj ustaviti, če ga že ni odredil. Seveda pa je bolj verjetno, da ga je odredil, saj je povsem nelogično, da bi se zdravniki odločili za sporno ravnanje, ne da bi prej dobili navodilo. Če pa je to res storil vsak zdravnik zase, je imel tožilec priliko, da obtoži nove osumljence.

Pa še nekaj: Fakin je bil obtožen za dejanje, za katero je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora. Ko so vse priče razen ene, ki jo je tožilec razglasil za neverodostojno, izgubile spomin, bi jih Fakin, če je res nedolžen, moral tožiti; verjetno bi jih moral tožiti tudi tožilec po uradni dolžnosti. Če bi jaz trpel lažnive obdolžitve osem let, bi zahteval zadoščenje za krivico, ki se mi je zgodila.

Fakin prav tako ni bil nič kriv ob največji aferi v zgodovini slovenskega zdravstva: več kot 2000 vzorcih tkiv, ki so nepregledani ležali več let v laboratoriju njegove bolnišnice, kljub temu da so zdravniki vodstvo bolnišnice pisno opozarjali na ta problem. Kar pri enaindevetdesetih bolnikih so analize po izbruhu afere pokazale, da je šlo za rakavo obolenje. Skrivnost ostaja, zakaj nihče tega podatka ni uporabil, da bi terjal odgovornost vodstva ustanove. Morda zato, ker takrat Fakin ni bil več direktor?

Fakin pravi, da sem imel vso možnost, da bi v sodnem postopku predložil dokaze zoper njega. Fakin ni razumel mojega sporočila. Ne gre mi za to, da bi dokazoval, da je tožilstvo ravnalo napak, ker ga je oprostilo kaznivega dejanja. Trdim samo, da odločitev tožilca ne more vplivati na moje mnenje (in upam, da ne le na moje), da Fakin še naprej ostaja enako odgovoren za dve od najbolj zavrženih dejanj v zgodovini slovenskega zdravstva - prvo na finančnem in drugo na strokovno etičnem področju. Ta dejanja namreč niso izmišljena, temveč so se v resnici zgodila in na čelu ustanove je takrat bil Fakin. Da je taka oseba izbrana za vodenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje in da se ji obeta drugi mandat, kaže mizerno stanje duha ljudi, ki v zvezi z njim vlečejo odločitve, in na njihovo popolno nerazumevanja pojma moralne odgovornosti.

Fakin me tudi poziva, naj raje govorim o rezultatih njegovega štiriletnega mandata. Ko bom imel njegovo poročilo, mu bom prav rad ustregel. Vsekakor me bo zanimal njegov osebni prispevek k strategiji zavoda. Poznam namreč veliko stvari, ki bi jih Fakin mogel in moral storiti, pa jih ni. Predvsem tudi na tem položaju ostaja zvest samemu sebi, da s prstom kaže na krivdo drugih: v času, ko je direktor, je znan predvsem po izjavah, da so vsega krivi zdravniki in direktorji zdravstvenih ustanov. Celo tistega, kar so storili njegovi predhodniki na ZZZS, ne razume. Na primer velike koristi spremenjenega modela financiranja bolnišnic, ki so danes plačane po vsakem zdravljenem bolniku in ne več po bolniških dnevih, točkah itd.

Sam učinek novega modela pogosto razlagam s primerom operacij sive mrene pred desetimi leti in danes. Danes namesto 3000 operiramo 17.000 bolnikov letno, namesto 7 dni ležanja pa traja bivanje v bolnišnici dve uri. Namesto triletne čakalne dobe le-te danes ni. Ko sem o tem uspehu pripovedoval na nedavni okrogli mizi v Cankarjevem domu, je Fakin to cinično komentiral, da zaradi tega ni niti enega zdravnika in niti ene medicinske sestre manj. S tem je pred dvesto poslušalci dokazal, da niti malo ne razume vloge ZZZS kot plačnika in regulatorja zdravstvenih storitev.

Danes zaradi skoraj razpolovljene ležalne dobe zdravimo mnogo več bolnikov, ne da bi nam bilo treba graditi nove bolnišnice, sproščene sestre in zdravnike lahko z oddelkov razporejamo na druga delovna mesta, stroški kljub naraščajočim potrebam rastejo počasneje, kot bi sicer, itd. Da pri sivi mreni ne omenjam nekdanjega trpljenja bolnikov, ki so napol slepi po tri leta čakali, da bi spet spregledali. Ob vsem tem Fakin zamahne z roko. Tudi zato Fakin ne zasluži, da bi bil direktor še en mandat.

Dušan Keber