Čeprav njihov izjemen volilni uspeh tudi v sosednji deželi Porenje-Pfalško večina pripisuje jedrski katastrofi na Japonskem in okrepljenemu nasprotovanju Nemcev jedrski energiji, Zelenih v višave ni pognalo le njihovo konsistentno zavračanje nukleark. Prav tako njihovega uspeha ni mogoče pojasniti le s političnimi razmerami v omenjenih deželah. Mnenjske raziskave namreč že vse od parlamentarnih volitev leta 2009 po vsej državi beležijo naraščajočo volilno podporo tej sicer nišni stranki. Na državni ravni so Zeleni prvič presegli deset odstotkov glasov šele na zadnjih volitvah, bistveno bolje se v preteklosti niso odrezali niti na deželni ravni. Po zadnjih nacionalnih javnomnenjskih anketah pa bi jim glasove namenilo skoraj podvojeno število, torej okoli 20 odstotkov volilcev.

Politični analitiki se večinoma strinjajo, da tako dobre rezultate dosegajo na račun razprtij med vladajočima koalicijskima partnericama, konservativno krščanskodemokratsko unijo CDU/CSU in liberalno FDP. Stranki že vse od volitev leta 2009 ne najdeta skupnega jezika, edini večji projekt, okoli katerega sta se zedinili in na njem zgradili predvolilno kampanjo - zmanjševanje davkov -, pa je zaradi finančne in ekonomske krize obležal v predalu.

Nezadovoljni volilci prehajajo k Zelenim tudi z levice, saj se je socialdemokratska SPD v času "velike koalicije" s CDU/CSU v preteklem mandatu popolnoma izgubila in še vedno ne najde prepoznavne in prepričljive politične linije, ki bi ji povrnila, kaj šele povečala zaupanje volilcev. Zaupanje, ki ga je v pretežno delavski volilni bazi izgubila tudi zaradi liberalizacije trga dela pod kanclerjem Gerhardom Schröderjem.

Ko sopredsednica Zelenih Claudia Roth govori o začetku nove ere, torej ne misli le na nedeljske deželne volitve. Tudi med političnimi analitiki se pojavlja vprašanje, ali Zeleni preraščajo svojo osnovno volilno bazo in postajajo ljudska stranka.

Tradicionalno Zelene volijo dobro izobraženi prebivalci mest. Stranka je izšla iz novih družbenih gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih (najbolj prepoznavno je gibanje '68), ki so nasprotovala vietnamski vojni oziroma vojaškim intervencijam nasploh, se borila proti jedrski energiji in odpirala okoljevarstveno problematiko ter zavračala rigidno seksualno moralo.

Gibanja, v katerih so sodelovali pretežno mladi oziroma študentje, so nastopila proti neonacizmu in zahtevala primerno soočenje z nacistično zgodovino ter se zavzemala za pravice manjšin in drugih diskriminiranih skupin, med njimi žensk in naraščajočega števila imigrantov.

Še danes politika Zelenih svojo prepoznavnost črpa predvsem iz teh tem in se zavzema za socialno pravično družbo. Vendar je za volilce stranke značilna tudi dobra ekonomska preskrbljenost. Politolog dr. Ferdinand Müller-Rommel opozarja, da volilci Zelenih službujejo v poklicih, kjer tradicionalni razredni konflikt ni več prisoten. Stranka se zavzema za družbeno zapostavljene skupine, volijo pa jo zmagovalci modernizacije, ki si socialno politiko lahko privoščijo. Cinični komentatorji govorijo o "latte macchiato" volilcih - takšno kavo v Nemčiji pijejo tisti, ki želijo slediti trendom -, konservativni nemški časnik Die Welt pa jih predstavlja kot hedoniste, ki ljubijo ekološke tržnice, a hkrati kupujejo švedske dizelske terenske avtomobile. Nižji davki, ki jih zagovarjajo konservativne in liberalne stranke, bi jim koristili.

Da je volilna baza Zelenih vse bolj raznolika, kažejo tudi nedeljske volitve, saj stranka ni pritegnila k sebi le volilcev z levega strankarskega spektra, ampak so ji svoj glas oddali tudi konservativni državljani. Na splošno je opaziti, da se Zeleni, ki so se v preteklosti povezovali predvsem s socialdemokratsko SPD, vse bolj odpirajo v vse politične smeri. Dokaz za to so uspešne črno-zelene (CDU-Zeleni) koalicije na občinski ravni, lani pa je bila oblikovana tudi prva tako imenovana jamajška deželna vlada iz CDU, Zelenih in FDP v Posarju.

Kljub temu člani Zelenih nimajo enotnega mnenja o sklepanju raznobarvnih koalicij. Znotraj stranke sta se oblikovali dve liniji, od katerih ena zagovarja pragmatično izbiranje strankarskih partnerjev, druga pa bi se držala leve politične smeri. Tudi na splošno v stranki nastajajo trenja med v stališčih bolj prožnimi, tako imenovanimi kariernimi politiki, in tistimi, ki so v stranko presedlali iz civilnodružbenih gibanj.

Da bi Zeleni resnično lahko postali ljudska stranka, bodo morali razrešiti notranje konflikte, pri tem pa se dogovoriti, v kolikšni meri so pripravljeni popuščati pri svojih tradicionalno ostrih stališčih. Del volilcev bi jim v drugih strankah lahko odtegnili tudi z bolj taktnim vključevanjem zelenih tem v svoje programe, kar je z nedavno spremembo jedrske politike Merklova že nakazala. Nenazadnje pa mora stranka, ki je doslej v najboljšem primeru sodelovala pri sprejemanju političnih odločitev (kot manjši koalicijski partner), dokazati, da je sposobna tudi vladati.