REPUBLIKA SLOVENIJAMINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVEUprava kriminalistične službe

Številka: 0221-7

Datum: 07.04.1995

URADNI ZAZNAMEK

sestavljen po opravljenem razgovoru z VUKINA Josipom, sinom [...], roj. [...] v [...], stanuje [...], začasno [...], ki je kot brigadir zaposlen v MO Hrvaške, državljanom Hrvaške, kateri je bil opravljen na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP dne 03.04.1995 v Dobovi.

VUKINA Josip ke bil tega dne ob 13.15 uri prijet na mejnem prehodu Rižance, na podlagi razpisane tiralice, da se ga zadrži in obvesti UKS MNZ. Ob 14.45 uri je bil z njim opravljen razgovor, katerega sta opravila pooblaščeni uradni osebi UKS MNZ, nato pa je bil po opravljenem razgovoru ob 17.00 uri odpeljan do zgoraj omenjenega mejnega prehoda in izpuščen. Razen začasnega zadržanja in opravljenega razgovora, zoper omenjeno osebo niso bili uporabljeni drugi ukrepi.

V začetku razgovora najprej pove, da živi ib meji in da večkrat prihaja v Slovenijo. Pred leti je v Slovenijo prihajal še večkrat in sicer predvsem zaradi službenih potreb.Bil je zadolžen za kontakte med Ministrstvi za obrambo Republike Hrvaše in Slovenije. Bilč je pomočnik oz. svetovalec hrvaškega obrambnega ministra, sedaj pa je poveljnik urada " Zapovedništva stana". Gre za veliko enoto in je še vedno v rangu pomočnika ministra in je zadolžen za celo Hrvaško. To je delo na liniji.

Nato se mu pojasni, da gre za razgovor v smislu zbiranja obvestil. Pove še, da je imel včasih diplomatski potni list, katerega pa nima več, ker za to ni posebnih razlogov.

Nadalje pove, da mu je bilo takrat, v letu 1991 vlomljeno v avto. To je bil osebni avto, znamke Golf, bele barve. Takrat je podal tudi prijavo. Iz avtomobila so bili ukradeni določeni dokumenti. Sam je o tem takoj obvestil pristojne in sicer policijo in dežurnega na obrambnem ministrstvu. To se je zgodilo na območju Ljubljane. Datuma se točna ne spominja, bilo pa je enkrat v večernih urah.

Med drugim so bile iz avtomonila odvzeti neki zapisi. To so bili tehnični zapiski in o tehničnih stvareh, za kar je imel nalog na osnovi dogovora med obema ministroma ( Hrvaške in Slovenije). Sam je bil čisto tehnični človek, ki je moral te zadeve obdelati. Bil je tudi nek tak dokument, nadalje je bila ukradena tudi biljardna palica. Bila je odvzeta pogodba med MO Hrvaške,katerega je predstavljal on sam in MO Slovenije, katerega zastopnik je bil Andrej LOVŠIN. Bila je podpisana od obeh omenjenih predstavnikov. Misli, da je bilo na pogodbi napisano tudi, da je stvar že plačana. Nato pove, da ima vse kopije o svojih posli, katere ima shranjene na najmanj treh krajih. Z njegove strani je bilo to popolnoma čisto delo.

Pogodba se je nanašala na nakup orožja, zdi se mu, da je bil naveden celo popust 25%, zaradi Karla GORINŠKA, ki je bil takrat poveljnik obrambe Vukovarja oz. Osijeka. Ko že omenjeno je bila pogodba sestavljena na podlagi dogovora oz. pogodbe sestavljene med obema ministroma za obrambo.

Ve tudi, da so pri teh poslih sodelovali tudi osebe, ki so delale mimo njih, torej mimo MO RH. To so bili razni predstavniki Občin iz Hravaške. Te ljudi je sam videval tudi na slovenskem obrambnem ministrstvu. O teh ugotovitvah je poročal ministru. Težnja takrat je bila, da bi se orožje uvažalo preko njihovega MO, da bi bilo tako evidentirano. Sam pa je imel o vseh poslih izredno urejeno dokumentacijo. Poročila je pošiljal tudi ministrstvu za finance RH, skupaj z tečajnimi listami, razlikami v tečaju. Samo z obračunavanjem razlik med tečajnimi listami je sam osebno Hrvaški prihranil 400 do 500.000 DEM. To gre za približno oceno.

Sam je denar dobil direktno od svoje vlade oz. iz " Privredne banke Zagreb".Največji del pretoka denarja se je delalo na podlagi pogodbe. Večje število poslov je bilo izpeljano preko računov. V tem konkretnem primeru, pa je šlo za gotovino, naveden pa je bil tudi popust. Gotovine naj bi bilo za 321.000 DEM in še nekaj " drobiža". Takrat je bilso predmet te pogodbe rakete 128,nadalje so bile še neke druge rakere, neke mine, največ je bilo granat 105 mm, 130 mm itd. Nato pripomni, da " mi" imamo pogodbo, kjer se to točno vidi.

Isti dan, ko je sklenil posel je" robo". tudi prepeljal preko meje. Seveda ne sam, temveč je bilo to storjeno s pomočjo tovornjakov. Samo enkrat v vseh obiskih in sklenjenih poslih je nekaj časa čakal, da so se zadeve uredile v zvezi meje.

Za točnejše informacije, o vsebini tovora, bi moral pogledati v svoje zapiske in pogodbe. Ima tudi vse ostale dokumente in podatke o voznikih, tovornjakih, itd.

Samo sporno pogodbo, ki mu je bila ukradena opiše, da je na levi strani spodaj podpisan on osebno, na desni pa je podpisan Lovšin, vsak kot predstavnik svojega MO.

Navedeno je tudi, da je" roba" dana na osnovi pogodbe med ministrstvi, ter da je poleg tega še 25% " robe " dano zastonj, ker je bilo dobro sodelovanje med ministrstvi ter zato, ker je borbe vodil GORINŠEK. Ne ve točno iz katerega skladišča je bilo to vzeto. Zdi se mu da v Kranju in še v Ljubljani. Točno se ne spominja.Natovarjali so na več krajih. Obveščena je bila policija, VIS, vse je bilo v redu. Ničesar ni bilo posebej tajno. Izročil bo dokumente o teh poslih.

Nadalje pove, da je delal skupaj še z dvema inšpektorjema iz MUP-a r Hrvaške in sicer Staničen, ki je bil sicer zadolžen za mamila in Novakom, ki je bil zadolžen za kriminal. Sam je bil šef te skupine. Denar - gotovina je bil v rokah obeh. Denar je bil komisijsko prevzet in izročen.

Nadalje je je VUKINI predočena izjava, ki jo je podal ob prijavi samega vloma v avto in sicer, da mu je bilo ukradeno tudi potrdilo, da je plačal 321.000 DEM, da mu je bilo to ukradeno. tudi nekaj vizitkah. Te navedbe VUKINA potrdi. Veliko plačil za orožje je bilo izpeljano z raznimi oblikami kompenzacij, kot so nafta itd.Na ta način je bilo plačanih okoli 80% vseh poslov. Pogodbe so bile sklenjene že v naprej.

Nadalje pove, da če je takrat izjavil, da je plačal ta denar, torej spornih 321.000 DEM, potem je to že moralo biti tako. Ni pomembno ali je denar dejansko izročil on Stanič ali Novak sploh ni pomembno, ker je on kot šef skupine plačal ta znesek.Moral pa bi pogledati v svoje zabeležbe.

Nato ga opozoriva, da mu to sporno potrdilo manjka, ker je bilo ukradeno ob vlomu v avto. VUKINA odgovori, da ne more tega tako reči, ker ima vse kopije. Ukraden je bil original, vendar pa je še pred tem naredil kopije. Bili so trije. Takoj po sklenjenem poslu si je dal narediti kopije. Bal se je, da se mu ne bi kaj takega zgodilo. Na ta način se je ščitil oz. varoval. Res je, da je bil volunter, vendar pa je poiskušal delati profesionalno. Bil je tudi dobrovoljec v času vojne za Slovenijo. Sam je imel takrat samo en cilj, to je obramba pred sovražnikom, to je JLA. Že takrat je iz Hrvaške ustavljal enote, ki so bile namenjene v Slovenijo.

Nadalje pove, da je bila njegova vloga v tem, da priskrbi orožje za Hrvaško. Kako je delala oz. se takrat obnašala Slovenija se tudi ve. Ali je MO R Slovenije delalo pošteno za Slovenijo je odgovornost na njem.

Ponovno poudarja, da ima vse podatke o svojih poslih, ki so z njegove strani popolnoma čisti. Zavaroval se je z več kopijami in to mu varuje glavo tako na Hrvaškem kot v Sloveniji.

Ima vse dokumente o svojih poslih. Ali bi lahko te dokumente izročil ne ve, ker se mora o tem pozanimati pri ministru. Vendar dvomi, da bi mu le ta to dovolil.

Nadalje ga vprašamo, ali je pripravljen odstopiti te dokumente, se takoj vpraša ali bi imelo to kakšne posledice za Hrvaško. Pojasnjeno mu je, da bi bila stvar namenjena strogo razčiščevanju določenih negativnih pojavov znotraj Slovenije.

Za polkovnika Miloševiča je slišal da dela tudi postrani. CIGUTA pozna, saj je bil pri njem. Ta je delal z vsemi.

ZVONARJA pozna in se je z njim srečeval na začetku. To je bil posel o 470 lanserjev, okoli 200 raket STG-9. To je šlo za Rijeko.Župan Rijeke se je sam dogovarjal z Zvonarjem v začetku, kasneje pa se je vključil še sam. Ta župan je rekel, da bo tožil Slovenijo, ker mu tega niso dobavili. Ima vse te račune. Orožje je potem iz Rijeke preko Slovenije pripeljal Stanič.

V tistem času so se pojavile v javnosti obtožbe, da Slovenija trguje z orožjem, da se ne drži embarga. Takrat je nastala panika, tako da je enkrat Zvonar vprašal kaj naj sedaj naredi. Sam mu je svetoval, da naj pač ministrstvo da denar državi

O vseh poslih pove, da se je delalo na osnovi pogodb med ministri. Sam je bil večkrat v vlogi, da so se pogajali za ceno.

Janša je obljubljal in zagotavljal, da je vse v redu, sam pa je te njegove navedbe spodbijal s točnimi podatki, kdaj in od kod so odpeljali kakšne stvari.Navedel mu je tudi, kakšna je dejanska cena teh artiklov, ter kakšna je bila cena za Hrvaško, kljub 20% popustu. Na osnovi tega naj bi bila Slovenija dolžna še okoli 3,7 milj. DEM. Ima vse te zapisnike. Takrat je bil prisoten tudi LOVŠIN, katerega je Janša vprašal če je to res. Ta mu je potrdil.

Včasih je res dobil kakšno puško več in sicer od skladiščnikov, vendar pa je večino poslov speljal tako, da je najperj uredil stvari pri LOVŠINU, nato pa ga je ta poslal na določeno lokacijo, kjer so naložili orožje. Res pa je, da je veliko število ljudi prodajalo in kupovalo orožje mimo te ustaljene poti, kot jo je sam že predstavil. To so bili razni Bosanci in predstavniki raznih kriznih štabov. Take osebe je srečeval v vojašnicah, kakor tudi drugih objektih.

Sam ima shranjene vse originalne dokumente in sicer popolne v smislu vseh podatkov kdaj, od kod, iz katerega skladišča, kakšna količina, za koga itd. To je dopolnjeno tudi s posameznimi pogodbami takimi, kot je bila ta, ki mu je bila ukradena. Sam predvideva, da immmmamo mi, torej policija pogodbo, ki mu je bila ukradena. Ko mu pojasnimo, da tega nimamo izrazi pomislek, da jo ima potem VIS.

Nadalje pove, da se mu je zdelo kljub vsemu nekaj zelo čudno. Sam ni profesionalec. Niti ni policaj niti vojak. Na žalost je zaradi razmer prerastel oz. se preoblikoval v osebo, ki mora delati profesionalno. Tudi čin generala ni dobil kar tako, če ne bi dobro delal. Ni " Hercegovec", da bi napredoval po liniji, temveč se je moral dokazovati in izkazati s svojim delom. Takrat pa se mu je zdelo nekaj zelo čudno. Potem, ko mu je bilo vlomljeno v avto je takoj obvestil policijo in Ministrstvo za obrambo.Na MO je o tej zadevi obvestil dežurnega iz VI. Uprave, ta pa je verjetno naprej Lovšina. Takrat je policija takoj reagirala, iz Ministrstva za obrambo pa ni bilo nikogar. Naslednji dan so se pogovarjali, pri čener so se ljudje iz MO razburjali, sam pa jim je očital, zakaj se niso oglasili takrat, torej ponoči, ko se je to zgodilo.

Na posebno vprašanje, ali je imel osebno z LOVŠINOM še kakšne druge kontakte, je odgovoril, da je bil LOVŠIN pri njem približno dvakrat, da je ponujal neko robo, torej prodajal je neka živila, vendar kakšnega posla z njim ni sklepal. Sam pri svojem delu ne upošteva nobenih poznanstev, temveč deluje izključno po principih konkurenčnosti. Lovšin je prišel in pustil listo s ponudbo. Ni bil konkurenten, zato z njim ni posloval.

Pred kakšnimi dvema mesecema je prišel nazadnje in sicer s z navedbo, da prodaja avtomobile. Enkrat mu je LOVŠIN tudi dejal, da so se sedaj spravili nanj, da je JANŠA vso krivdo zvalil nanj. Sam mu je dejal, da je bil takrat toliko samostojen, da je lahko odločal. Sicer pa je vedno za vsako stvar iskal soglasje in nasvete pri Janši.

Tudi na hrvaškem je minister zahteval uničenje vse dokumentacije, vendar pa je sam zase naredil kopije, da mu ne bi mogel kdo kaj očitati zaradi poslovanja z denarjem.

Nadalje pove, da bo pregledal svojo dokumentacijo in da bo naredil kopijo za robo, ki jo je pripeljal iz Slovenije v tem primeru.

V zvezi z zadevo, torej vlomom v avto pove še, da so mu takrat na Ministrstvu za Obrambo dejali, da so vlom izvršili predstavniki VIS-a. Njemu osebno je bilo sumljivo, da ljudje iz 6.uprave MO takrat niso pravočasno reagirali.

Že takrat so ga Lovšin in njegovi ljudje spraševali ali ima kakšno kopijo. Rekel je da nima,čeprav je imel kopijo narejeno. Bilo mu je sumljivo, ker se takoj ni nihče odzval.

Pove tudi, da so mu na ministrstvu za obrambo dejali, da je to naredila policija oz. VIS-a.

Nadalje pove še, da je delal v Sloveniji z Lovšinom, Peinkiherjem, Zimerman Franca, Maurerja, ki je sedaj pri policiji.

Sam z Ministrstvom za notranje zadeve ni sodeloval. Te zveze je imel ZAGOREC. Slišal je, da je bil to(sodelovanje z MNZ, oz. nakupi pri MNZ) takorekoč gosposki posel, saj ni bilo tako kot pri njih, ko so morali večkrat dlje časa čakati. Vendar pa so marsikaj morali potrpeti, ker se je šlo pač za Hrvaško.

Spominja se, da se jim je enkrat izgubil nek tovornjak. Takrat so tudi v zvezi tega obvestili policijo, ki so ga iskali. Tovornjak je bil že naložen z orožjem in strelivom. Šofer je imel neko punco, pri kateri je prenočil. Imeli so sicer urejene papirje, vendar pa je kljub temu nastal problem, ki so ga potem uredili.

Njega osebno ni zanimalo od koga kupuje, zanj je bilo pomembno, da najde orožje in poskrbi da po primerni ceni pride na Hrvaško. Ve, da se je poiskušalo razkrinkati določene stvaru-nepravilnosti v zvezi z orožjem že v času, ko je bil minister še Bavčar. Šlo je za razčiščevanje nelegalnih poslov. Tudi njega so prišli spraševat o teh stvareh. Vendar pa gre za stvar Slovenije, v katero se ni mogel utikati. Sicer pa ni imel nobenega interesa, saj so dobivali orožje le iz Slovenije.

Na koncu pove še, da da so k njemu hodili različni ljudje iz Slovenije. Nekateri so bili pri njihovem ministru za obrambo ali drugih pomembnih osebah. Vsi so hoteli dobiti dokumentacijo, ki jo je sam shranjeval. Ve, da so se nekateri predstavljali tudi kot predstavniki ali pa do so poslani od samega predsednika države Kučana. Teh tako izraženih interesov z različnih strani je bilo zelo veliko, vendar ni nikomur do sedaj te dokumentacije tudi odstopil.

Na koncu se dogovorimo, da ga pokličemo, ter se dogovorimo za naslednji sestanek.

PUO: Ljubo Pirkovič Ljubo Jovanovič