Kadar pretirano škriplje v notranji politiki, se voditelji pogosto rešujejo z zunanjo. In francoskemu predsedniku doma glasno škriplje. Že dlje časa se sooča z veliko nepriljubljenostjo. V anketah lani jeseni so mu, denimo, namerili eno najnižjih ocen od vseh povojnih francoskih predsednikov - komaj vsak četrti vprašani je njegovemu delu prisodil pozitivno oceno. Odsev takšnega razpoloženja so bili rezultati nedavnih lokalnih volitev, ki so bili za Sarkozyja in njegovo Unijo za ljudsko gibanje milo rečeno slabi. Francozi so ga sodeč po anketah naveličani, imajo ga za nesposobnega in prevzetnega, Marine Le Pen, voditeljica Nacionalne fronte, pa medtem uspešno gradi kampanjo na strahu pred priseljenci in muslimani, ki jih država ni uspela vključiti v družbo, ter se zažira v desno volilno telo Sarkozyja. Slednjemu so podporo spodjedle tudi korupcijske afere o okoliščinah prodaje orožja Pakistanu še v devetdesetih letih, ko je bil minister za proračun, in o donacijah dedinje kozmetičnega giganta L'Oreal Sarkozyjevi predsedniški kampanji leta 2007, zaradi česar je odstopil minister za delo in nekdanji blagajnik kampanje Eric Woerth.

Sarkozy brez drugega kroga?

Ob naštetem je precejšen del njegove nepriljubljenosti mogoče pripisati ekonomskim razmeram. Finančna kriza, ki je izbruhnila jeseni 2008, je dve leti in pol kasneje omejena do te mere, da ne grozi več s takojšnim propadom globalnega finančnega sistema. Toda njene posledice so še vedno predmet praktično vsakega resnejšega globalnega sestanka. V Evropi se vlade na oblasti - nekatere sokrive za krizo, druge ne - soočajo z nujo sprejemanja nepriljubljenih varčevalnih ukrepov za ozdravitev javnih financ in za reševanje skupne valute evro, za to pa plačujejo politično ceno, ne glede na to, s katerega političnega pola prihajajo. Kjerkoli, še posebej pa v Evropski uniji, ki se rada ponaša kot največje združenje socialnih držav blaginje, je takšen družbeni odziv na ukrepe skorajda samoumeven.

Kljub perečim vprašanjem priseljencev, korupcije in drugim je kriza tako nedvomno neposredno in posredno pripomogla k Sarkozyjevim težavam. Pripisujejo mu denimo krivdo, da ni preprečil naraščanja brezposelnosti med najhujšim padcem produktivnosti v Franciji po drugi svetovni vojni. Sprejetje ne nujno s krizo pogojene pokojninske reforme, ki z letom 2018 dviga minimalno starost za upokojitev s 60 na 62 let, starost za polno pokojnino pa s 65 na 67 let, je sprožilo proteste milijonskih množic. Podobno ostre so bile reakcije na ukrepe za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja na manj kot tri odstotke do leta 2013. Da so nekatere reforme nujne in bi bile nujne tudi brez krize, je manj pomembno - Sarkozyju v isti sapi na levici očitajo, da jih sprejema na račun delavskega razreda, ne delodajalcev ali finančnega sektorja, ki je krizo tudi zakuhal, na desni pa, da je premalo naklonjen poslovnemu svetu. Njegova priljubljenost se tako trenutno giblje okoli tridesetih odstotkov, ankete pa mu napovedujejo celo izpad iz drugega kroga volitev, v katerega bi se v tem trenutku uvrstila predsedniški kandidat socialistov in Le Penova.

Merklova "brez vizije"

V Nemčiji so kanclerka Angela Merkel in njeni krščanski demokrati na več lokalnih volitvah vknjižili "zelo boleče poraze", kot je dejala sama. Zadnji v Baden-Württembergu, kjer so vladali šestdeset let, ima veliko opraviti z vzponom Zelenih, ki sta jim šli na roko zaskrbljenost zaradi dogodkov na Japonskem in nedorečena jedrska politika Merklove, ki je sprva premaknila rok za zaprtje vseh nukleark z leta 2020 na 2036, pa odločitev kasneje preklicala. Toda razlogi za padec priljubljenosti kanclerke so tudi drugje. Po osvojitvi drugega mandata jeseni 2009 je Merklova lani spomladi predstavila paket varčevalnih ukrepov v višini osemdeset milijard evrov v treh letih in pol, ki je šel z roko v roki z ustavnim dopolnilom o nujnosti uravnoteženega proračuna, kar je sprožilo val kritik sindikatov, industrije in medijev. Njeno zdravilo za krizo, ki je za razliko od denimo ameriškega pristopa vedno dajalo prednost varčevanju in uravnoteževanju proračuna namesto državnih finančnih injekcij gospodarstvu na račun javnega zadolževanja, je bilo doma deležno podobnih obtožb kot Sarkozyjeve poteze, češ da varčuje pri revnih. Njeno ravnanje ob reševanju Grčije iz krize je podobno kot ob vprašanju zapiranja jedrskih elektrarn ustvarjalo vtis nedorečenosti in omahljivosti - Merklova je bila zelo zadržana do reševanja Grčije, ker je enako menila nemška javnost. Slednja ni videla smisla v milijardah evrov pomoči Atenam, ker so se te z neodgovornim finančnim obnašanjem same zaplezale v katastrofalni primanjkljaj, večji od grškega letnega bruto domačega proizvoda. Toda na koncu je Merklova na pomoč pričakovano pristala (da Nemčija mora biti zraven, če naj se reši evro, je bilo tudi njej jasno od začetka). "Brez vizije," je takšno taktiko kanclerke kritično ocenjeval tisk. Ankete so sredi lanskega leta zabeležile, da je z Merklovo nezadovoljnih 85 odstotkov vprašanih. Sledil je pretiran populizem, ko je v nekem trenutku celo nagovorila protipriseljensko naravnane volilce in nemški projekt multikulturnosti in asimilacije priseljencev označila za "popoln polom", šestnajst milijonov priseljencev pa pozvala, naj sami storijo več za vključitev v nemško družbo.

Kanclerka, ki jo v tujini vse bolj ocenjujejo kot pretirano zaverovano v ožje državne interese, pa bo na oblasti skoraj zagotovo ostala do volilnega leta 2013 (nekaj potencialnih tekmecev znotraj stranke je doživelo neslaven konec kariere, denimo obrambni minister Karl-Theodor zu Guttenberg, ki je moral oditi zaradi obtožb o prepisovanju doktorske disertacije).

Varčevanje v zameno za ostrejšo politiko do priseljencev

Kriza je povzročila glavobole tudi v drugih evropskih vladah, saj je rezanje državnih stroškov postalo splošna (in nujna) praksa povsod na starem kontinentu. Britanska konservativno-liberalnodemokratska vlada denimo v teh dneh napoveduje 129 milijard evrov vredne varčevalne ukrepe na vseh področjih, od zdravstva in policije do kulture, pa država evra sploh nima in se tudi ni pridružila paktu za evro (kar je storilo šest nečlanic evroobmočja). 250.000 ljudi je pretekli teden protestiralo proti načrtovanim ukrepom, ki bodo po napovedih povzročili dodatnih 220.000 brezposelnih, a naj bi izničili državni primanjkljaj, ki znaša deset odstotkov BDP.

Medtem ko so v Italiji konec lanskega leta sprejeli krčenje proračuna za 25 milijard evrov v dveh letih, kriza zaenkrat ni v ospredju političnega dogajanja - to sta zdaj kriza z begunci na otoku Lampedusa in sojenje premierju Silviu Berlusconiju. Italijansko gospodarstvo, ki je konec leta 2010 zabeležilo celo nekoliko višjo rast od načrtovane, a ima enega najvišjih javnih dolgov v EU in celo na svetu (več kot 1800 milijard evrov ali 119 odstotkov BDP), trenutno ni najbolj na očeh Evrope, pač pa je to špansko. Državo najpogosteje omenjajo kot naslednjo, ki bi lahko šla po poti Grčije, Irske in verjetno Portugalske in bi jo morala reševati Evropska unija. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da gre za pavšalne ocene in da je takšen scenarij vendarle malo verjeten. Premier Jose Luis Zapatero je namreč izpeljal nekatere korenite reforme (v dogovoru s sindikati pokojninsko, pa reformo bank in načrt zmanjšanja primanjkljaja na pod tri odstotke do leta 2013). A je za to plačal tudi ceno v priljubljenosti, k čemur sicer še največ prispeva več kot dvajsetodstotna brezposelnost. Leto dni pred volitvami tako njegovi socialisti za opozicijsko Ljudsko stranko v anketah zaostajajo za deset odstotkov. Zaradi tega se Zapatero še ni izjasnil, ali se bo sploh potegoval za nov mandat, v vsakem primeru pa ga pred volitvami čaka še najmanj en zahteven zalogaj, sprejetje reforme trga dela, vključno s predvidenim zmanjševanjem pravic sindikatov pri kolektivnem pogajanju.

Tudi manjše države niso izjema. Evropski voditelji so zaradi Finske denimo preložili nekatere odločitve o evropskem mehanizmu za stabilnost, iz katerega bodo črpali sredstva za pomoč državam članicam, ki se bodo znašle v finančni stiski. Razlog so volitve, saj se finska premierka Mari Kiviniemi sooča z resnim izzivom evroskeptičnih nacionalistov, zato pred volitvami ne želi pristajati na pretirane finančne zaveze Uniji. Kriza kaže svoje zobe tudi posredno, s porastom nestrpnosti do priseljencev in s podporo desničarskim strankam, kar se, razen v Franciji, dogaja denimo tudi na Švedskem in Nizozemskem. Slednja, ki je peto največje gospodarstvo evroobmočja, ima manjšinsko vlado. Premier Mark Rutte je bil izvoljen oktobra lani in ga čaka sprejem varčevalnih ukrepov v višini osemnajst milijard evrov do leta 2015, vendar bo za to moral ugoditi zahtevam svobodnjaške stranke Geerta Wildersa, s katero ima sklenjen sporazum o sodelovanju, kar bo od premierja zahtevalo sprejem ostrejše politike do priseljencev.

Irski padec v brezno

Najširše politične posledice je kriza pustila v državah, ki jih je najbolj udarila. V Grčiji se je vlada sicer zamenjala leta 2009, nekaj mesecev pred zlomom, ko je morala država Evropsko unijo in Mednarodni denarni sklad prositi za finančni rešilni pas. Zdaj vladajočim socialistom volilci tako (še) niso izstavili računa in v anketah ti še tesno vodijo pred opozicijo, a se prednost opazno manjša. Vlada je namreč sprejela vrsto nepriljubljenih ukrepov, da bi zadostila pogojem za 110 milijard dolarjev vreden reševalni paket.

Irska je najlepši primer popolnega političnega zloma zaradi krize. Na letošnjih predčasnih volitvah je od leta 1997 vladajoča stranka Fianna Fail doživela katastrofo in v primerjavi z zadnjimi volitvami dobila 24 odstotkov manj glasov. Volilci so ji izstavili račun tako za njeno politiko pred krizo, ko je bankam dovolila neodgovorno posojanje denarja in s tem postavila gnile temelje, ki so se ob krizi hitro sesuli, kot za ukrepe po krizi, ko je država od bank odkupila propadle terjatve, državljane pa udarila po žepu z varčevalnimi ukrepi.

Na Portugalskem pa je zaradi krize oziroma pomanjkanja podpore varčevalnim ukrepom pretekli mesec odstopil premier Jose Socrates. Volitve bodo 5. junija, Socrates, ki je zdaj vršilec dolžnosti premierja, pa vztraja, da država ne bo prosila tujine za pomoč pred bankrotom (vlada, ki je vršilka dolžnosti, za to niti nima ustreznih pooblastil). Po mnenju opazovalcev bo po prihodu nove vlade verjetno drugače in se bo Portugalska vendarle pridružila Irski in Grčiji na seznamu držav, ki jih bo reševala tujina. Kakršna koli že bo, se novi vladi ne obetajo lepi časi, ampak jo čaka nehvaležna vloga, saj bo v vsakem primeru morala zadostiti zahtevam po varčevalnih ukrepih in ureditvi javnih financ, kar bo pogoj za pridobitev reševalnega paketa. Za to pa bo, če gre soditi po drugih državah, slej ko prej dobila izstavljen račun volilcev.