Več kot le premišljeno kompozicijo, tudi globoko intuitivnost in subtilnost prav vsakega kadra, bi prej pripisali izostrenemu očesu in osebnostno že izgrajenemu fotografu kot fantu - dijaku šubiške gimnazije -, ki je šele zadnji dan marca dopolnil osemnajst let. A ta fant, Jošt Franko, je morda eden tistih, ki jih življenje določi za fotografa, še preden so se srečali z zaslonko.
Pri svojih štirinajstih letih je vstajal pred soncem in čakal, da je pred njim začelo izrisovati svet. Kaj je fotografiral, kaj ga je gnalo ven, v za mnoge tako nečloveških urah, ga vprašam.
"Fotografiral sem naravo, svetlobo, čudovito svetlobo in ves ta mir. In ves ta mir," ponovi.
Mir in umirjenost sta karakteristiki, tako zelo Joštovi, da ga na daleč razlikujeta od mladostnikov, ki v negotovem beganju iščejo sami sebe. Prepoznavanje Frankovega miru je osupljivo zaradi njegove mladosti, saj je notranji mir človeka zagotovo konstrukt patine časa. Njegove fotografije govorijo o zunanjem svetu v jeziku njegovega notranjega sveta. Njegovo razmišljanje in razumevanje našega sveta je izjemno izrazito in pripovedno. Vsak fotograf skuša v svojem razvoju doseči, da v svoj vizualni način pripovedovanja vnese tudi sebe, a tako, da s tem ne zmoti zgodbe.
Jošt je potrditev, da to dosega, dobil, ko je s serijo Vdova zmagal na lanskoletnem natečaju Festivala novinarske in dokumentarne fotografije Slovenia Press Photo in sprožil val šokiranih obrazov in navdušenja eminentnih in svetovno priznanih fotografov žirije. Letos je na istem festivalu dobil prvo nagrado za najboljšo reportažno zgodbo Pastirji v kategoriji Narava in okolje in nagrado za najboljšo fotografijo v kategoriji Ljudje.
Vdova je pripoved o življenju njegove babice in čisto prva zgodba, ki se je je lotil z izdelanim konceptom. Pripeljala ga je do tega, da je digitalni aparat zamenjal za analognega. Kako to? "Sledil sem občutku, intuiciji, digital je preveč news, premalo energije in dela vložiš v to. Prehiter je. Rad si vzamem čas. Klasični fotografski film ima svoj čar, svojo energijo in predvsem zahteva drugačen pristop do akta fotografiranja, ki mi je veliko bližji." Saj, kot so mu, o čemer priča izbor njegovih tematik, bližje zgodbe, prvoosebne zgodbe, zgodbe iz domačega okolja, bolj kot druge, tuje. "Pri nas je ogromno fascinantnih stvari in težje je delati doma, zato je izziv."
Čeprav bi šel povsod in delal vse, samo studijske fotografije ne, hipoma doda: "V domačem okolju si slep. Ali pa vsaj zaslepljen." In kako si odpreš oči, vprašam. "Uh! Poskusiš drugače gledati, videti." In zakaj zgodbe malih ljudi bolj kot velike, aktualne teme? Je ugotovil, da so mali, brezimni ljudje in vsakdanje življenje vedno del velikih tem? "Na ta način dojemam teme. Tradicije, majhne zgodbe, stvari, ki v tem svetu izginjajo in so v tem pogledu spregledane. Smisel dokumentarne fotografije je, da poveš zgodbo in pomagaš ljudem."
Franko je z energijo mladosti napojen fant, hkrati pa inteligenten, občutljiv in zrel človek. Ko ga vprašam, kje bo čez deset let, za hip nastane premolk, kot da bi nekaj izračunaval, nato: "Hm... čez deset let… Ah! Povsod po svetu bom. Čez deset let bom še mlad!"
