Najpogostejši način izvršitve smrtne kazni je ustrelitev, ki je praksa v Bahrajnu, Belorusiji, na Kitajskem, v Ekvatorialni Gvineji, Severni Koreji, Palestini, Somaliji, Tajvanu, ZDA, Vietnamu in Jemnu. Na Kitajskem in v ZDA obsojence usmrčujejo tudi s smrtonosnimi injekcijami, v ZDA tudi z električnim tokom, medtem ko je v Bangladešu, Bocvani, Egiptu, Iranu, Iraku, Japonskem, Maleziji, Severni Koreji, Singapurju, Sudanu in Siriji najpogostejše obešanje. V Savdski Arabiji uporabljajo metodo obglavljenja, niso pa pri Amnesty International zabeležili nobenega primera izvršitve smrtne kazni s kamenjanjem, čeprav se ta metoda v nekaterih islamskih državah še vedno uporablja. Kot ugotavlja Amnesty International, so na takšno kazen lani obsodili obsojence v Iranu, Nigeriji in Pakistanu. Iran je tudi ena izmed držav, kjer so nekatere usmrtitve obsojencev javne, po podatkih Amnesty International pa so lani smrtne kazni javno izvrševali tudi v Severni Koreji in Savdski Arabiji.

Uradni podatki o dejanski uporabi in izvrševanju smrtne kazni v letu 2010 so dostopni za redke države. V Belorusiji, na Kitajskem in v Mongoliji namreč ti podatki veljajo za državno skrivnost, v Vietnamu pa je njihovo razkrivanje zakonsko prepovedano. Tudi večina drugih držav je zelo skopa z informacijami o tem skrajnem načinu kaznovanja. Veseli pa dejstvo, da se število držav, ki izvršujejo smrtno kazen, zmanjšuje, saj je v zadnjem desetletju več kot trideset držav smrtno kazen odstranilo iz zakonodaje ali pa je vsaj ne prakticirajo.

Dragana Petrovca z inštituta za kriminologijo ta podatek sam po sebi ne navdaja z optimizmom. Nenazadnje po podatkih Amnesty International na izvršitev smrtne kazni čaka vsaj 17.833 obsojencev po vsem svetu. "Če je vsak leto po svetu nekaj tisoč usmrtitev in jih v naslednjem letu naštejemo recimo sto manj, ni to na žalost nič posebnega," meni slovenski strokovnjak in s prstom kaže na ZDA. "ZDA so glavna demokratična sila, pa jim niti na misel ne pride, da bi smrtno kazen ukinile."

Petrovec je sicer prepričan, da je smrtna kazen bolj simbolnega kot praktičnega pomena, še posebej če upoštevamo, koliko ljudi po svetu vsak dan umre zaradi lakote, revščine ali vojn. Poudarja pa, da po vsem svetu prevladuje nasprotovanje takšni obliki kaznovanja, kar potrjujejo tudi omenjeni podatki Amnesty International.

V obdobju nekdanje Jugoslavije je smrtna kazen grozila tudi slovenskim zločincem. Uzakonjena je ostala skorajda do razpada skupne države oziroma do leta 1989, ko je še veljala zvezna zakonodaja, a je Slovenija smrtno kazen nato ukinila. Dokončno je smrtna kazen izginila iz slovenske zakonodaje z novo ustavo, njeno odpravo pa je potrdil novi kazenski zakonik iz leta 1994. Sicer pa je izvrševanje smrtne kazni v Sloveniji svoj konec dočakalo že mnogo prej. Zadnji, ki ga je doletela tovrstna usoda, je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Franc Rihtarič, kriminalec in morilec, ki so ga pravosodni organi obsodili na smrt z ustrelitvijo, oblasti pa so kazen izvršile v gramozni jami blizu Hoč. Zadnji, ki si je prislužil izrek smrtne obsodbe, pa je bil razvpiti morilec Metod Trobec, a so mu kazen kasneje omilili in mu prisodili dvajset let zapora.