Že ob prihodu na prizorišče glasbenega spektakla, ki ga je pričakoval vsak, ki se je znašel v dvorani ali le videl oglasne table ob cesti, je bilo mogoče videti, da je zanimanje zanj ogromno. Stožice in prometni režim tam okoli so malodane otrpnili. Zelene stole ogromne dvorane je popolnoma prekrilo občinstvo in razen redkih osamljenih sedežev bi se le s težavo še kam prerinila človeška noga.
V beli labodji obleki
V beli, lahko bi rekli labodji obleki se je na odru pojavila diva slovenske glasbe, če sklepamo po več kot milijonu prodanih plošč pri nas in po svetu - najuspešnejša slovenska glasbenica Helena Blagne. Vrhunskih tonov željnemu občinstvu je za začetek ponudila svojo pesem Navaden majski dan, sledile pa so ji dobro znane pesmi, kot so Bodi srečen bambino, Grenko vino in ena zadnjih uspešnic Reci mi.
Dama je nato na oder povabila skupinico mornarskih uniform z grbom, našitim nad srce, lepo počesane pričeske in prste, ki so, vsaj nekateri, živčno stiskali pesti. Kot da bodo zapeli koračnico, so se mednarodno priznani in verjetno najmlajši vrhunski glasbeniki sveta, Dunajski dečki, postavili v vrsto in skupaj s pevko oplemenitili Va, pensiero Verdijevega Nabucca.
Presenečeno občinstvo
Roko na srce, otroški obrazi, za katere se vprašaš, ali ni večerna ura odbila že krepko čez njihov čas, in med katerimi jih je nekaj povsem dekliških, so povsem presenetili občinstvo ali pa vsaj tisti del, ki ni vedel, kaj lahko pričakuje od komajda najstnikov, ki svoje otroške dni preživljajo v internatu, kjer živijo in se izpopolnjujejo v glasbenem ustvarjanju.
Po tistem, ko jim je glavna zvezda večera odstopila oder, smo lahko spremljali bleščeče oči in nasmehe na ustnicah v povprečju dvanajstletnikov, ki so z užitkom in prav toliko profesionalnosti postregli s Straussovo Pizzicato polko in še nekaj pesmimi.
Pravo presenečenje, ki že tako navdušenega občinstva in še tako zahtevnega ali skeptičnega poslušalca ne bi in ni pustilo hladnega, pa so Dunajski dečki pripravili na koncu prvega dela koncerta.
Kot v postroju so se postavili v ravno vrsto in čakali dirigentov zamah. Bobni so zarohneli in iz nedolžnih fantovskih podob se je gromko vsulo prvih nekaj tonov vsem znane O Fortune Carmine Burane. Občinstvo, ki koncerta ni le nemo opazovalo in je dalo nastopajočim vedeti, da jih vseskozi opazuje, in ki je vsakršen presežek med pesmimi pospremilo z bučnim aplavzom, je ob koncu deškega nastopa naravnost ponorelo.
Tenorji z Nessun dormo
V drugem delu so prišli na svoj račun tudi ljubitelji modernejše, popularnejše glasbe in njenih priredb. Ženski del občinstva si je lahko spočil oči na štirih tenorjih, ki so najprej sami osvojili oder s Puccinijevo Nessun dormo, nato pa skupaj z v črno elegantno obleko oblečeno Heleno Blagne zapeli najbolj poznano romantično italijansko kancono zadnjih 25 let, Caruso.
Na koncu so prva dama slovenske estrade in Dunajski dečki zapeli še pesem, s katero je Helena Blagne prvič javno nastopila pri rosnih 12 letih in uspeh katere je bil temeljni kamen njene kariere, Santa Lucia. Zadnjo besedo uspešnega večera je tokrat imelo šest postavnih mladeničev z globokim glasom v družbi enkratne pevke, ki ji je ponovno uspel veliki met.
Edina kritika, ki jo lahko postrežemo, je bila organizacija dogodka za tiste, ki ga ponesejo med ljudi - medije. Organizatorji so za sedmo silo v Stožicah precej slabo poskrbeli, kar je na koncu med njimi povzročilo precej nezadovoljstva.
Kar je bilo na prvi pogled videti kot dobro organiziran projekt, je na koncu izpadlo kot trpanje fotografov, novinarjev in snemalcev v sobo, zaklepanje opreme, dovoljeno snemanje s spremstvom na nekaj kvadratnih metrih pred odrom le nekaj minut med koncertom in sedeži na tribunah, s katerih se ni niti videlo odra in s katerih kljub zagotovilom ni nihče nikogar od novinarjev pozval, da prihaja njegova minuta. To in pa dejstvo, da stožiška dvorana ni akustični presežek moderne gradnje.
