Kako je trenerju, ki končuje tako velik projekt, če lahko tako imenujemo konec tekmovalne kariere Petre Majdič?

Občutki so seveda različni. Odvisno od razpoloženja. Sem vesel, ker so nam uspele velike stvari. Potem pride tudi nekaj razočaranja, da je tako lepa epizoda končana, ki bi lahko še trajala. Vendar treba je gledati na stvari kot v življenju. Veseliti se doseženega in iti naprej drugo pot.

Kaj je po trenerski plati največji uspeh? Kako z očmi trenerja gledate na športnico, ki je pod vašo taktirko samo na 121 tekmah svetovnega pokala dosegla 23 zmag, torej na vsaki peti tekmi, 41 zmagovalnih stopničk, le na tretjini tekem pa je končala izven deseterice?

Odvisno od okoliščin. Odvisno od pričakovanj, ki so bila povezana z disciplino, tekmovalnimi pogoji. Vedno smo si želeli narediti največ, vendar smo bili včasih desetega mesta bolj veseli kot tretjega. Zmage pa so nekaj posebnega. Neprimerljive z vsem ostalim. Za trenerja tekmovalci ne morejo biti le številke. Vsak trener mora realno oceniti tekmovalca, njegove sposobnosti. Že posameznih detajlov je potem trener lahko vesel, ko dobiva potrditve svojega dela.

Pred prihodom v Slovenijo ste vodili slovaško moško reprezentanco in z Martinom Bajčičakom že slavili na tekmi svetovnega pokala, z Ivanom Batoryjem sta bila na zmagovalnih stopničkah, omenjena pa dosežkov nato nista več ponovila. Kakšen je bil potem ta preskok v Slovenijo?

Tako Martinu kot Ivanu je le malo spodletelo tudi do kolajne na svetovnem prvenstvu. Batory je v Val di Fiemmeju 2001 v prvi sezoni, v kateri sem sodeloval z njim, v zadnjem kilometru zdrsnil na šesto mesto, Bajčičak pa je v Oberstdorfu v finišu bron izgubil za štiri sekunde. Ko sem prihajal v Slovenijo, je bilo pri meni veliko dilem, saj nisem zamenjal le ekipe, pač pa tudi državo. Spraševal sem se, ali je to smiselno. Po eni plati so bila za mano izredno uspešna štiri leta. Mogoče bi v nadaljevanju osvojili še kakšno kolajno, vendar to ne bi bistveno obrnilo zgodbe. Preskok v tujino pa je vendarle nadgradnja kariere, potrditev, da dobro delaš.

Niste trenirali samo Petre Majdič, pač pa tudi Bajčičaka, Batoryja, Brodarja, Benedičičevo… Razlike?

Vedno je treba gledati iz dveh zornih kotov. V nekaterih stvareh so si vsi podobni, osebnostno pa so velike razlike. Verjetno sem bil tista oseba, ki sem jih v določenih obdobjih znal združiti, da smo z istim razmišljanjem šli za istim ciljem. Torej smo z danimi sposobnostmi naredili največ, kar se je dalo narediti. Razlike potem nastanejo, ko gre za motivacijo, odzive na tekmovalne okoliščine. Generalno sem se pred prihodom v Slovenijo najbolj bal, kakšne bodo razlike med moškimi in ženskami. Sedaj vem, da razlik praktično ni, če si le zaupajo.

Je zaupanje torej najbolj pomembno?

To je osnova. Če tekmovalec ne zaupa trenerju, če ga psiha žre, je živčen, je težko pri treningu osredotočen. In delo je težko narejeno popolno. Če pa trener ne zaupa tekmovalcu, se težko uskladita, mu ne daje prostora za lastne občutke, razmišljanja, ga morda tudi preveč kontrolira. Potem se iščejo nesoglasja, zamere, napake pri drugem, to pa ni produktivno.

Katere stvari so krasile Petro Majdič? Je delavna, ima boljše regeneracijske sposobnosti, fizična moč, dolge noge pri klasičnem koraku ali kombinacija vsega?

Na vsaki tekmi so prevladovale druge finese. Generalno je zagotovo njena velika prednost, da je zelo pridna, marljiva. S pridnostjo je nadomestila nekatere pomanjkljivosti. Regeneracija je bila tudi njena prednost, vsaj pri nizu tekem. Tudi po fizični moči je bila na visoki ravni za žensko, kar je pomembno predvsem v sprintu. In zaupala je v trenerja. Tudi takrat, ko dosežki niso bili po željah. Petra je bila dovolj sproščena, da analiz ni delala vsak dan. Delala je analize na koncu, ni iskala vzrokov vmes. Mnoge, ki začnejo dvomiti, jih strah odnese z direktne poti. Če pa potem slučajno pride do slabih dosežkov, ni mogoče več ugotoviti, katere spremembe so bile napačne.

Je s tem število neznank in možnost napak pri vadbi zmanjšala na minimalno?

Ja. Delo je tudi lažje, osredotočiti se je možno na pomembne stvari. Martin Bajčičak se denimo preveč poglobi v obrobne detajle, preveč želi delati vse programirano, kar pa ni potrebno. To lahko preveč psihično utruja, posebno z leti, in se zamegli razlika med pomembnimi treningi.

Je bilo v zadnji sezoni manj treninga v razmerah velikih nadmorskih višin?

Ne. Le malo drugače je bilo izpeljano, zaradi snežnih razmer smo zamenjali Roglo za Saiser Alm. To je bila novost, za katero sem bil kar malce v dilemi. Tudi sprememba okolja prinese drugačne odzive. Če so tereni navdušujoči, sonce, idila, je podzavestno lahko narejenega preveč dela. Če je okolje turobno, je lahko tudi nasprotno. Bilo je optimalno narejeno. Ko smo izpuščali tekme za višinski trening, se nismo pripravili le za Oslo, pač pa za vse tekme do konca sezone. Če bi se pripravili za Oslo, bi bilo za Petro deset dni dovolj, da se spočije, si nabere novih moči, izpili hitrost. Tako pa je lažje osvojila mali kristalni globus.

Ste na vložen trud pri izboljšavi drsalne tehnike zadovoljni? Ste ponosni na to?

Vsak trener želi narediti šampiona, da zmaguje. Če mu uspe, je kar v redu. Zato sem zelo vesel izboljšave drsalne tehnike. Pomembno je bilo tudi to, da smo bili lahko že dovolj sproščeni. Na koncu pa se je v najuspešnejši sezoni 2009 celo izkazalo, da je bil odstotek zmag v drsalni tehniki izredno visok. Drsalna tehnika je bila tudi merilo. Če je bila pri vrhu drsalno, je v klasiki zmagala z odskokom. Tako kot v Stockholmu.

Je bila najbolj stresna tekma za trenerja olimpijski sprint v Vancouvru ali katera druga tekma?

Zagotovo. Po svoje. A so bili nekateri drugi sprinti tudi blizu. Večina vseh v drsalni tehniki. Zaradi napačnih reakcij pri tehniki teka in taktike. Ne da bi bil zaradi tega živčen, vendar sem vedno razmišljal, kako kot trener reagirati. Zavpiti, biti tiho, kako svetovati... Trenerji smo po svoje napeti, ker ob obrobju smučine ne moremo več vplivati na dogajanje.

V dolgoletni zgodovini slovenskega smučarskega teka imate s petimi leti najdaljši staž izmed tujih strokovnjakov na čelu slovenskega teka.

Eni me že imajo za domačega, za druge bom celo življenje tujec, ki je prišel delat kot plačanec, kot hlapec. Doslej sem spoznal veliko stvari, veliko ljudi. Poskušam narediti prave korake in trudim se, da puščam za sabo pozitiven pečat.

Domala celotni projekt spremljevalne ekipe za svetovni pokal je vaš projekt. Imate občutek, da se vsi vpleteni tega zavedajo?

Ne vem. Na ta način nisem nikoli razmišljal. Poskušal sem na pošten in pravi način narediti vse, da s tekmovalcem ali tekmovalko dosežemo največ glede na sposobnosti. Nikoli ena osebnost ne bo naredila vsega, niti miselno niti fizično. Zato sem vedno iskal sodelavce, strokovnjake na svojem področju, da naredimo korak naprej. Že prej na Slovaškem, ko sva najprej sama začela s Štefanom Lichonom (serviser slovenske ekipe, op. a.), potem je bil vsako leto kdo več. Zdravnika, maser, dva serviserja. Ne samo da smo s tem izboljševali pogoje in širili znanje, pač pa je bilo pomembno tudi vzdušje. Če se način vadbe, kraji in okoliščine preveč ponavljajo, kot se iz leta v leto, lahko prav prisotnost nove osebnosti poskrbi za psihično razbremenitev.

Kakšno je sodelovaje z Vladimirjem Korolkevičem, trenerjem ostalih deklet?

Upoštevam druge ideje in mišljenje, da lahko vsak dela na svoj način. Če ima trener svojo odgovornost, potem mora imeti prostor za svoje manevre, da lahko to uresniči. Svojo pot v življenju ima pravico vsak sam izbrati.

Kakšen bo naslednji trenerski izziv? Petra Majdič je verjetno bolj v šali že obljubila, da vam bo pomagala pri kakšnem treningu z mladinci?

Imam določene dogovore, pravimo džentelmenske. Upam, da se ga bodo držali. Sam sem se odločil, da bom še ostal v tem poslu. Zagotovo bi bil zame izziv fante spraviti na raven, da bi bili dostojen zgled in fantje po končani zgodbi ponosni, da so vzdržali in da je bila to dobra odločitev v življenju in ne stran vržena čas in trud. Tu se morajo zavedati, da je ta pot težka, dolga in nobene garancije ni, da bo uspešna. Da talentirani morda ne bodo našli pravega načina, manj talentirani pa z več želje in odločnosti dosegli več.

Ali dolgotrajna skupna prisotnost in napetost velikih tekem prinaša več napetosti znotraj ekip?

Do tega zaradi teh vzrokov ne bi smelo prihajati. Težava je samo v tem, da del odgovornost za uspehe lahko nosijo tudi ljudje, ki jim ne zaupajo. V taki situaciji pa lahko pride do okoliščin, ko niso istega mnenja, in to se prenese v druge sfere. Ko so cilji skupni, to ni nikoli težava. Denimo v štafeti.

Se Petra kot tekmovalka ne bo vrnila?

Mislim, da ne. To bo njena odločitev. Čez dve, tri, pet let. Veliko je bilo primerov, ko so se ženske vrnile. Vprašanje pa je, če bi jo zanimale uvrstitve na robu trideseterice, da bi bila zraven. Raje bo v istem poslu, le v drugi vlogi, kjer bo zraven uspešnih. Vsak tekač je s srcem tekač. Vsak, ki je končal, se slej kot prej vrne. Srce ga vleče nazaj. Najkasneje čez mnogo let, prek svojih otrok. Tudi meni se je to zgodilo. Naj odidejo zaradi izpolnjenih ciljev ali z grenkobo, jih želje potegnejo nazaj. Za vse je prostor, kot demonstrator, trener, serviser. Ljudi z ulice v te vloge ni mogoče potegniti.

Vsa ta leta ste imeli glavnega partnerja pri dogovarjanju na SZS Primoža Ulago? Je prednost, ker ste se pogovarjali z bivšim vrhunskim športnikom?

Na veliko funkcijah je prednost, da je bil vsaj športnik. Vrhunski je posebno merilo. Pomembno je, da je doživel dogajanje, situacije. Z druge plati se stvari, denimo glede denarja, vidijo drugače. Da se ve, kako se denar troši, da ima pogled v šport.

Kako bi opisali pet let v Sloveniji?

(Dolg razmislek.) Prihod je bil z veliko vprašaji. Veliko navdušenje, velika želja pokazati, da sem upravičeno tukaj. Zelo pozitivno ocenjujem vse skupaj. Vse težave so izziv. Celotni adrenalin tega posla, ki sem ga doživljal z ljudmi s slovensko mentaliteto, mi ugaja. Vam je bolj skupna tista, da se hočete dokazati vsakemu sosedu, znancu. Ker se vsi poznate med sabo v mali državi. Slovaki in Slovenci imamo sicer veliko skupnega. Nevoščljivost nam je skupna. Le več južnjaškega temperamenta imate, torej hitrejše in bolj agresivne reakcije.

Tudi to Slovenkam pomaga, da nekaj tega uveljavijo v sprintu proti Skandinavkam?

Nekaj bo na tem. Zagotovo.