V preteklosti je bil v ekipah, ki sta jih vodila Bojan Prašnikar in Brane Oblak, več let standardni član prve postave. Preden se je začela nova slovenska nogometna pravljica, ga je usoda usmerila na drugo, manj prijetno pot. Zato ga po porazu z Italijo navijači niso omenjali kot enega tistih, ki bi lahko prinesel preobrat na stožiški zelenici niti ga ne omenjajo pred tekmo v Belfastu. A to še ne pomeni, da je Koprčan slabe volje. Nasprotno, srečen je, ker se je po dolgem premoru vrnil v staro jato, med kolege, s katerimi je različne slačilnice delil več let.

Od 22. avgusta 2007, ko je igral v Črni gori, do letošnjega februarskega gostovanja v Albaniji je trajal njegov reprezentančni premor. Razlog? Poškodbe. "Preživljal sem hude čase. Po številnih negativnih izkušnjah se je še posebno lepo vrniti v reprezentanco. Verjel sem, da se lahko vrnem, čeprav je bilo na trenutke zelo težko. Včasih so me spreletavale črne misli, tudi o tem, da ne bom mogel več igrati na najvišji ravni, a sem imel dovolj pozitivne energije, ki je prevladala in pregnala zle misli," se je med klepetom v reprezentančnem hotelu na Ptuju spominjal Goran Šukalo. Od reprezentance se je za daljše obdobje poslovil ob najbolj neprimernem času - ko je nov zmagoviti rod zorel in kmalu dozorel za največje dosežke. Tako je o dogodkih v Bratislavi, Moskvi, Mariboru, Johannesburgu, Polokwaneju in Port Elisabethu zgolj poslušal ali jih opazoval od zunaj, s sedeža na stadionu oziroma pred televizijskim sprejemnikom. Precej boleče za fanta, ki je v obdobju nogometne apatije z vrstniki doživel marsikaj trpkega.

"Še posebno težko je bilo v prvih mesecih. Vseskozi sem bil del reprezentance, kar naenkrat pa me ni bilo več. Vesel sem bil za fante, po drugi strani pa mi je bilo težko, ker me ni bilo zraven," se je z grenko-sladkim okusom spomnil na kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2010 in dodal, da se je kljub vsemu počutil kot del ekipe. "Pred tekmo z Rusijo v Mariboru sem jim zaželel srečo, po njej pa se veselil z njimi, kot bi bil del ekipe."

O vzdušju v slovenski nogometni reprezentanci je bilo veliko povedanega. Tudi Šukalo ni mogel mimo odnosov, ki vladajo med fanti v zeleno-beli športni opravi. Ker je bil član reprezentance vse od "pojužnokorejskih časov" - debitiral je leta avgusta leta 2002 na znameniti prijateljski tekmi proti Italiji v Trstu -, ve, kakšna je razlika v odnosih med nogometaši takrat in danes. "V reprezentanci je bilo vzdušje vedno dobro. Toda sedaj je še boljše, kot je bilo včasih. V preteklosti je bilo več manjših skupinic, delili smo se na mlajše in starejše. Sedaj pa vsi dihajo kot eden. V druženju med manj in bolj pomembnimi igralci ni razlike. V preteklosti so se več družili tisti, ki so igrali. Sedaj prosti čas vsi preživljamo skupaj. Strokovno vodstvo je pozorno na to. Izbirajo igralce, ki tudi po značaju sodijo v ekipo, da lahko ohranjamo pozitivno vzdušje," je dejal nogometaš Duisburga (pred leti je tam igral Klemen Lavrič), ki je bil pred tem član Kopra, Unterhachinga, Aachna, Koblenza in Duisburga. Med reprezentanti ima nekaj še posebno dobrih znancev. Z Boštjanom Cesarjem je prijatelj še iz časov mlade reprezentance, z Matejem Mavričem, s katerim je igral v Koblenzu, je družinski prijatelj, pred leti je igral skupaj z Robertom Korenom in Aleksandrom Radosavljevičem, Zlatko Dedič pa v Kopru živi v istem bloku.