Zakaj ste na upravnem odboru odstopili z mesta podpredsednika AZS?

Formalno sem res odstopil sam, toda zgodba je nekoliko drugačna. Pred sejo je prišel do mene Kukovica in mi rekel, da bo upravnemu odboru (Prezelj je še vedno član le tega - op. p.) predlagal mojo razrešitev z mesta podpredsednika. Obrazložil mi je, da navzven nisem zastopal sklepa upravnega odbora, temveč svojega. Morda se je odločil za to, ker pred odhodom na dvoransko evropsko prvenstvo v Pariz nisem glasoval za ekipo za na veliko tekmovanje, temveč sem se glasovanja vzdržal, morda vidi razlog za mojo razrešitev v tem, da atleti nočejo podpisati pogodbe z atletsko zvezo... Ne vem. Skratka, ko je predsednik to povedal upravnemu odboru, je nastala tišina. Da sem drugim olajšal zadrego, sem rekel, da tudi sam odstopam s tega položaja.

Ste razočarani?

Težko odgovorim na to vprašanje. Dejstvo je, da bom še naprej delal v dobrobit športa in atletike. Sem trener sina Rožleta, navsezadnje na prvenstvih v svoji kategoriji uspešno tekmujem tudi sam. Mineva 50 let, odkar sem se kot pionir začel ukvarjati z atletiko, tako da sem lahko vesel, da lahko življenje aktivno izkoristim. Ni pa mi vseeno, da se vse skupaj dogaja v mandatu Kukovice, ki sem ga na neki način angažiral, da je leta 2005 prišel na Atletsko zvezo Slovenije. Veliko sem storil pri tem, da sva obiskovala klube po Sloveniji in jih prepričevala, naj glasujejo zanj. Zdelo se mi je prav, da na atletsko zvezo pride mlad in ambiciozen človek.

Kdaj so se med vami in Kukovico pojavila prva nesoglasja?

Kmalu po njegovem prihodu. Že leta 2006, ko me je prosil, naj lobiram zanj, da postane predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Moje takratno stališče je bilo, da bi lahko več naredil za slovensko atletiko, kot da bi jo zapustil po enem letu.

Pa ste zanj lobirali?

Ne. Rekel sem mu, naj gre sam do Janeza Kocijančiča in se zmeni z njim.

Po zaslugi Petra Kukovice je na Atletski zvezi Slovenije toliko denarja, kot ga ni bilo še nikoli...

Dejstvo je, da je Atletska zveza Slovenije uspešna organizacija. Denarja je toliko, kot še nikoli. Del tega denarja sem pripeljal tudi sam. Dogovoril sem se s Telekomom, ki je dal 150.000 evrov, pripeljal sem proizvajalca športne opreme Asics, ki je vsako leto namenil po 62.000 evrov, skupaj torej 250.000 evrov. Zelo sem se angažiral tudi pri nakupu prostorov atletske zveze na Leskovškovi ulici, ko sem tudi našel sponzorja za opremo, januarja 2008 pa sem od Gradisa dobil ponudbo za odkup prostorov po 1250 evrov na kvadratni meter. Menim, da smo lahko ponosni na to, kakšne prostore imamo, in predvsem na to, da so naši lastni. Na zvezo sem dal tudi predlog za trženje vrhunske selekcije atletov, ki bi ga nekdo opravljal z 20-odstotno provizijo. Predlagal sem, da bi prvo leto nekdo iz tega naslova pripeljal na zvezo 125.000 evrov, kasneje pa od 250.000 do 300.000 evrov na leto. Na koncu sem dobil občutek, da tega nismo organizirali, ker je šlo pač za Prezljev projekt.

Imate kaj prstov vmes pri tem, da atleti ne podpišejo pogodbe z AZS?

Le Rožletu sem rekel, naj se atleti organizirajo, če želijo doseči kaj skupnega. In so tudi se. Vse skupaj se je dogajalo sočasno, ko je v Parizu potekalo evropsko dvoransko prvenstvo. Martin Steiner (predsednik strokovnega sveta AZS - op. p.) mi je teden dni pred odhodom v Pariz rekel, da sem v igri za odhod kot Rožletov trener, kasneje pa me ni bilo več v nobeni kombinaciji.