Asistenti in drugo strokovno osebje so govorili predvsem o podvigu nepridipravov, ki so pred tedni izvedli oborožen rop pošte v prostorih sicer strogo varovanega parlamenta. Šlo je za že tretji podoben primer. Najprej sta bili tarči ropa banka in restavracija, roparjev pa do danes kljub videonadzoru še niso odkrili. Šlo naj bi za tehnično osebje, zaposleno v ugledni evropski instituciji.

Povsem drugačno vzdušje je v sredo vladalo za zaprtimi vrati poslanskih skupin evropskega parlamenta. Politične nepridiprave so namreč konec lanskega leta posnele tudi kamere. Če jih ne bi, bi se zgodba o treh poslancih, ki so domnevno hoteli poleg poslanske plače pokasirati še dober honorar, najverjetneje izgubila v poplavi dnevnih novic, politiki pa bi se kot že ničkolikokrat doslej izgovarjali, da novinarji lažejo in da za takšne zgodbe sploh nimajo dokazov. Tokrat je drugače, saj se strah pred novimi razkritji britanskega časopisa Sunday Times v evropskem parlamentu še ni polegel.

V poslanski skupini socialistov in demokratov (S&D), od koder prihajata tudi Zoran Thaler in njegov romunski kolega Adrian Severin, so o domnevnih novih razkritjih v sredo debatirali dve uri. Severina so kritizirali, ker noče odstopiti, medtem ko naj Thalerja ne bi bilo na dnevnem redu. Dan pred tem je namreč pripotoval v Bruselj, da bi lastnoročno podpisal odstop. Na sestanku naj bi prišlo tudi do pozivov, naj člani stranke, ki bi se lahko znašli na seznamu britanskega časopisa, nemudoma odstopijo, s čimer bi povrnili ugled evropskemu parlamentu, ki je v preteklih letih že večkrat padel na izpitu iz etike in morale. Nedolžnost so mu najprej vzeli angleški poslanci, ki so v parlamentu zaposlovali svoje družinske člane, nadaljevalo se je z nizkocenovnimi leti, ki so jih poslanci obračunavali kot visokocenovne (in razliko pospravili v žep), končalo pa s preventivno postavitvijo kamer v dvorane evropskega parlamenta, da se ne bi spet ponovilo, da bi poslanci na zasedanja pošiljali kar svoje asistente, ki bi v njihovem imenu sprejemali odločitve. »Rekel sem mu, da mi je žal, da se mu to dogaja. Kaj več ob tem pa ne moreš izreči. Žal mi je tudi, da se sedaj to dogaja tudi nam. Ta afera je namreč prizadela vse v parlamentu. Ta zgodba dokazuje, da so nekateri poslanci dojemljivi za takšne zadeve,« nam je po sredinem srečanju s Thalerjem v evropskem parlamentu povedal poslanec Ivo Vajgl. Kaj si o ravnanju mislijo Thalerjevi zdaj že bivši poslanski kolegi, pa je pokazal že ponedeljek, ko so umaknili sporni amandma, ki ga je slovenski politik na željo zakrinkanih novinarjev vložil v proceduro kljub drugačni politiki svoje poslanske skupine.

Pogosti poskusi podkupovanja

Po podatkih, ki jih je od Sunday Timesa pridobila podpredsednica parlamenta Diana Willis iz vrst liberalcev (ALDE), so novinarji britanskega časopisa v svoj preiskovalni vzorec zajeli 60 poslancev (od 736), prvega sestanka na štiri oči pa naj bi se udeležilo štirinajst politikov. »Najbrž niso ti trije poslanci edini, ki so se bili pripravljeni podati v tako reč. Za še eno ime je skoraj zagotovo, da se bo še pojavilo v javnosti,« nam je v sredo po sestanku poslanske skupine ALDE v svoji pisarni v evropskem parlamentu povedal poslanec Vajgl. Na hodnikih je bilo celo slišati, da naj bi bila na udaru že nova trojica. Podobno vzdušje naj bi sicer vladalo že v začetku marca v Strasbourgu. Poslanci so takrat namreč že vedeli, da Sunday Times pripravlja veliko zgodbo, ki je svoj epilog doživela pred slabim tednom dni, kdaj bodo razkrinkani prvi podkupljeni poslanci v zgodovini evropskega parlamenta, pa je bilo samo še vprašanje časa. Objava naj bi se zavlekla predvsem zaradi potresa na Japonskem. Da imajo podobne zgodbe angleških novinarjev rep in glavo, so navsezadnje pokazali tudi nacionalni organi pregona, ki začeli preiskovati primere vsaj nekaj dni pred tisto nedeljo, ki je odnesla domnevno podkupljene poslance.

Po pogovorih v Bruslju naj bi bili poskusi podkupovanja poslancev s strani interesnih skupin pogosti. Poznavalci razmer se spominjajo predvsem sprejemanja regulative glede uporabe kemikalij, tako imenovanega primera Reach. Poslanci so jo sprejeli konec leta 2005, po dveh letih obravnav in 1038 vloženih amandmajih. Da je nezakonito lobiranje težava Bruslja, za katerega se je prijel vzdevek evropski center lobiranja, se je najprej začela zavedati evropska komisija. Leta 2005 je takratni komisar za medinstitucionalne odnose in upravo ter podpredsednik komisije Siim Kallas predstavil pobudo za transparentnost, z njo pa tudi register in kodeks obnašanja interesnih predstavnikov. »Pomembno je že samo ime takega registra. Ko sem se sestajal z različnimi nevladnimi organizacijami, raziskovalnimi inštituti, predstavniki religij, so mi dali jasno vedeti, da ne želijo biti del registra lobistov. Sam sem si želel, da bi bile tudi te skupine vpete v register. Pri sprejemanju kvalitetne zakonodaje moraš upoštevati širok spekter ljudi. Za nas je pomembno, da je vse jasno. Tu ne gre za sistem, ki se bojuje proti korupciji. Za to imamo urad za boj proti goljufijam Olaf. Gre za moralna vprašanja. Podkupnine ne smeš vzeti niti v primeru zakonitega lobiranja,« nam je v svoji pisarni v enajstem nadstropju sedeža evropske komisije povedal Maroš Šefčovič, ki kot komisar in podpredsednik komisije nadaljuje Kallasovo delo.

Lobiranje je lahko tudi dobrodošlo

V registru evropske komisije je bilo v ponedeljek nekaj več kot 3700 interesnih skupin, za katere komisija ve, kdo za njih vodi skupino za evropske zadeve, katera so bila njihova primarna interesna področja v zadnjem letu in kolikšna so njihova sredstva za aktivnosti v Bruslju. »S podatki o budžetu lahko na primer preverimo, koliko uslužbencev imajo na voljo za svojo dejavnost in koliko javnih aktivnosti lahko izpeljejo,« je razložil slovaški komisar, ki se je že v letih 1996 in 1997 preselil v Bruselj, ko je postal namestnik slovaškega veleposlanika. Pred njim je pomembna naloga. Do poletja namerava zaključiti Kallasovo delo, saj naj bi komisija in parlament sprejela enoten register transparentnosti.

Parlament svojega že ima. Zainteresirana javnost ga lahko z malce truda najde na uradni spletni strani zakonodajnega organa Evropske unije pod zavihkom »Lobisti, akreditirani pri evropskem parlamentu«. V register je trenutno vpisanih 1845 organizacij in dvakrat toliko posameznikov, poslanci pa jih na hodnikih evropskega parlamenta lahko prepoznajo po rjavih izkaznicah. »Res je, da je register evropskega parlamenta vzpostavljen, vendar ga ljudje ne poznajo. Ni atraktiven, da bi del njega postali tudi najmočnejši igralci na tem področju,« je prepričan Šefčovič, ki je bil v sredo prisoten tudi na zasedanju parlamenta, ko so poslanci glasno pozdravili Thalerjev odstop in s sovražnim vpitjem pospremili Severinovo odločitev, da se ne namerava odreči poslanskemu položaju, ki mu vsak mesec prinese nekaj več kot šest tisočakov evrov neto.

Da register nima vpliva na politično odgovornost evropskih poslancev, je pokazal ravno Thalerjev primer. Nekateri trdijo, da bi nekdanji slovenski zunanji minister lahko že z nekaj kliki preveril, ali je šlo v njegovem primeru za zakonite lobiste. Če pa se je hotel igrati detektiva, bi moral o tem vsaj obvestiti koga od bližnjih sodelavcev, menijo njegovi poslanski kolegi. Na primer asistenta, poslanca ali celo predsednika poslanske skupine.

Evropska poslanka Tanja Fajon pripoveduje, da se je z lobisti, ko je pripravljala poročilo o prometni varnosti, vselej sestajala v svoji pisarni, ob prisotnosti asistentov, sestanki pa niso trajali več kot pol ure. »Pustili so svojo dokumentacijo, sama pa sem jo v miru pregledala.« Takrat so se nanjo obračali evropski avtoprevozniki, predstavniki podjetja pnevmatik Goodyear in kolesarske zveze ter irski ponudniki programa za blokado mobilnih telefonov za primere, če bi voznik želel med vožnjo napisati sms-sporočilo. V Ljubljani je na isto temo med drugim organizirala tudi konferenco za zainteresirano in strokovno javnost, na kateri je Rdeči križ predlagal, naj se v vozniška dovoljenja po novem doda še podatek o krvni skupini voznika, kar bi reševalcem olajšalo delo ob prometnih nesrečah. »To na primer ima svoj smisel. Na vse skupaj ne smemo gledati tako negativno. Mislim, da se je v zadnjih letih veliko naredilo za večjo transparentnost delovanja in boljši nadzor evropskega parlamenta,« je prepričana poslanka iz vrst S&D.

Politično lobiranje

Ivo Vajgl razmišlja drugače. »Že večkrat sem opozoril, da je evropski parlament preveč oblegan s strani lobistov. Pred zasedanji ne moreš hoditi mirno po hodnikih, ne da bi se zaletel vsaj v tri lobiste. Njihove obraze že poznam, tako da jih raje obidem. Lobiranje v evropskem parlamentu je agresivno in pretirano,« meni evropski poslanec, ki so ga pred kratkim obiskali predstavniki velikih elektronskih podjetij. »Takoj sem jim dal vedeti, da se z njimi nisem pripravljen sestati, saj njihova dejavnost ni povezana z mojo parlamentarno dejavnostjo. Prepričan sem, da bi bilo treba omejiti tudi politično lobiranje. Preveč je poslancev, ki so popolnoma vezani za neko opcijo, ko gre za mednarodna vprašanja. Ko teče debata na primer o Bližnjem vzhodu, takoj veš, kdo od poslancev bo govoril v korist Izraelu. Pa naj si bo karkoli,« razmere v evropskem parlamentu ocenjuje Vajgl.

Čeprav bi bilo pričakovati, da je v dneh, ko se svetovna javnost zaradi dogodkov na Japonskem sprašuje o varnosti jedrskih elektrarn, jedrski lobi močneje vpet v dogajanje v Bruslju, nam je poslanka dr. Romana Jordan Cizelj to zanikala. »Jedrski lobi je organiziran podobno kot drugi lobiji. Vem, da ima jedrska industrija svoje združenje, vplivni pa so tudi raziskovalci na tem področju. Tako kot druge organizacije se tudi oni opredeljujejo do posameznih evropskih politik in o tem po svoji presoji obveščajo politične institucije, vključno s poslanci v evropskem parlamentu. Njihov pristop je podoben pristopu vseh drugih lobistov v evropskem parlamentu, tako na primer organizirajo različne razprave s področja jedrske energije,« pravi poslanska iz vrst ljudske stranke (ELS), ki jo je evropski parlament konec lanskega leta imenoval za poročevalko glede ravnanja z izrabljenim gorivom in jedrskimi odpadki.

Povezovalci ljudi

Eden izmed vidnejših slovenskih lobistov v Bruslju je nekdanji diplomat dr. Boris Cizelj, ki je pred enajstimi leti v prestolnici evropske politike ustanovil Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje. Po našem pogovoru v šestem nadstropju poslovne stavbe na aveniji Lloyd George je kot direktor združenja sprejel predstavnike novogoriške Fakultete za uporabne družbene študije. »Sodobni lobisti se ne ukvarjajo več samo s tistim, kar pomeni lobiranje v ožjem smislu, torej z vplivanjem na politične odločevalce. Zastopamo člane, ki prihajajo iz slovenskega gospodarstva in znanosti ter lokalnih skupnosti, glavnino naše dejavnosti pa bi lahko primerjali s preventivo. Našim članom namreč pošiljamo informacije, katera zakonodaja se pripravlja in kakšne so njihove možnosti za pridobitev evropskih sredstev. Ljudi moraš med seboj povezovati, ugotoviti moraš, kdo bo promoviral določen projekt in kdo so tisti, ki imajo največji vpliv v skupini, ki projekt pripravlja. Res je, da pri tem prihaja tudi do lobiranja, vendar ne takšnega, kot se ga izpostavlja v zadnjih dneh,« je poslanstvo svojega združenja orisal nekdanji veleposlanik v Bruslju.

Dobri in verodostojni lobisti morajo imeti za seboj bogate osebne izkušnje, velikokrat so to ljudje, ki so že v pokoju, svoj čas pa namenjajo predvsem pridobivanju informacij in vzpostavljanju stikov. Dr. Cizelj je na primer pred dnevi ugotovil, da je nova tiskovna predstavnica zveze Nato nekdanja dopisnica BBC iz Bruslja, ki jo je spoznal že pred mnogimi leti. »Včlanjeni smo tudi v različne evropske organizacije, ki prirejajo zanimive razprave, na katerih pogosto sodelujejo tudi predstavniki evropske komisije. Na takšnih srečanjih zveš veliko o zadevah, o katerih mediji še ne poročajo,« pravi dr. Cizelj.

O plačah lobistov je v Bruslju malo govora, saj uradni cenik za takšne storitve ne obstaja. Organizacije praviloma najamejo lobiste in z njimi sklenejo pogodbo, znesek pa je odvisen od teže problema, ki ga morajo »rešiti«. Fiksni del lobistovega honorarja znaša najmanj 300 evrov na dan, drugi del plače, nekakšna nagrada, pa je odvisen od končnega uspeha lobista.

Čeprav Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje v Bruslju ta čas zastopa štiriindvajset slovenskih podjetij oziroma organizacij (od tega sedem slovenskih občin), ga v registru lobistov evropskega parlamenta ne moremo najti. »S parlamentom malo sodelujemo. Potrebe naših članov so bolj povezane z delom komisije, kjer pa težko pride do kakršnihkoli zlorab,« je prepričan dr. Cizelj, kar so nam potrdili tudi drugi bruseljski sogovorniki. Da nezakonito lobiranje ne prestopi praga evropske komisije, naj bi bile najzaslužnejše visoke plače komisarjev, ki znašajo nekaj več kot dvajset tisoč evrov bruto, in strogi kodeks obnašanja, po katerem komisarji ne smejo na primer sprejeti darila, ki je vredno več kot 150 evrov, oziroma morajo dodatne honorarje nameniti v humanitarne namene.

O tem, da bi moral tudi evropski parlament zaostriti kodeks obnašanja, so na sredinem zasedanju razpravljali tudi poslanci. Komisar Maroš Šefčovič se s tem strinja. »Institucije Evropske unije bodo vselej na dnevnem redu medijev in javnosti. Zavedati se moramo, da so naše odločitve pomembne za petsto milijonov ljudi in za vse prihodnje generacije,« nam je v četrtek, ko so bruseljske ulice že zavzeli protestniki in je promet v okolici evropskih institucij popolnoma zastal, še povedal Šefčovič.