Pustimo abstraktno razmišljanje ob strani in vstopimo "in medias res". In sicer na kulturno področje, ki je ta čas v Ljubljani pa tudi v širšem slovenskem prostoru zelo aktualno, pereče in vredno poštenega razmisleka o koristnih posledicah in pozitivnem prispevanju, ne samo v smislu vrednotenja dediščine, temveč tudi razmisleka o pomembnih naložbah na področju kulturnega turizma. Pred očmi imam nedavno televizijsko izjavo princa Mohameda N., odgovornega za investicije, iz Abu Dabija, ki je na nacionalni televiziji v zvezi z gradnjo novih muzejev (depandans Louvra in Guggenheima), galerij in drugih kulturnih objektov dejal, da računajo prav na prihodke od kulturnega turizma, ko se bo čez pol stoletja zmanjšal sedanji dohodkovni vir - črpanje in izvoz nafte.

Seveda gre pri nas za normalne, evropsko - izjemoma pa tudi širše - sicer pomembne, toda vendar standarde, ki jih omogočajo domača arheološka najdišča, tista, ki jih že poznamo in so nam (tudi v Ljubljani) prinesla izvrstna odkritja, druga v Sloveniji pa še čakajo... Čakajo verjetno na vse tisto, kar smo našteli uvodoma.

Tak, povsem neusklajen primer je pred nami: med skupnim dogovorom slovenske vlade s švicarsko, da se predlaga razglasitev Ljubljanskega barja (le tri njive) in bistveno širšega barjanskega kompleksa v Švici za svetovno dediščino pri UNESCU, je naše ministrstvo za promet potrdilo obvoznico pri Škofljici prav preko omenjenega končka Ljubljanskega barja!

V takem primeru bo pač moralo priti ne do kompromisa, ampak umika - seveda bo treba tehtati med meddržavnim dogovorom in sklepom nekega ministrstva, mar ne? Kaj šele bo s predvidenimi elektrarnami na Savi, saj je po dosedanjih raziskavah samo na območju med Zidanim Mostom in Krškim potrjenih sto dvajset arheoloških lokacij!?

Čas hiti, stroke bodo morale začeti, pravzaprav nadaljevati pogovore o zelo konkretnih primerih. Recimo tale naslednji je zelo pereč, saj se je prva, navidez zelo učinkovita rešitev pojavila že pred skoraj petimi leti; in to pred službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko na pobudo centra za preventivno arheologijo pri republiškem zavodu za varstvo kulturne dediščine. Obmejna reka Mura, ki bi jo bilo treba šele načrtno raziskati, tudi ob podpori evropskih sredstev, skriva v globini na slovenski strani izjemno dragocenost: več metrov dolg drevak, katerega košček lesa, poslan na dva ameriška inštituta za ugotavljanje starosti, je dobil potrdilo o starosti - 7500 let pred našim štetjem, s čimer je naš drevak zasedel drugo mesto na lestvici teh najstarejših znanih predmetov. Po tem odkritju so stekli dogovori tako med obema pristojnima institucijama za varstvo kulturne dediščine Hrvaške in Slovenije kot celo med obema vladnima vrhoma. V takem popolnem soglasju naj bi zaprosili za evropska sredstva, in sicer za izkop, kompliciran proces ohranitve primerne vlažnosti ter predstavitve definitivno "in situ" v Sloveniji. Pri tej meddržavni akciji, kjer bi ob 80 odstotkih večmilijonske vsote iz Evrope Slovenija prispevala preostalih 20 odstotkov, bi bili zajeti tudi stroški za podrobne raziskave najdišč v Muri in za gradnjo muzeja na prostem. Muzeja, ki bi se ob že omenjenem čolnu lahko po dogovoru z Narodnim in Mestnim muzejem v Ljubljani, sedanjima hranilcema najstarejših najdb, ponašal torej še z naslednjimi: piščaljo iz kosti, najdeno na Idrijskem, izpred 55.000 let, leseno konico, delom sulične osti, iz Ljubljanice izpred 40.000 let in lesenim kolesom z Barja pri Vrhniki iz časa okoli 3300 let pred našim štetjem.

A ni vrag, da se ni zataknilo že na samem začetku ob predvideni prijavi na službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Tokrat kar v stroki - kdo, katera lokalna ali državna ustanova ali inštitut bi bil nosilec akcije, se pravi nosilec del na izkopu in tako naprej... Res je, da arheološki artefakt vedno čaka. Toda, ali bo Slovenija dopustila, da kulturni turizem na že tako priljubljeni destinaciji, kot je Prekmurje, v bližnji prihodnosti ne bi dobil muzeja z omenjenimi štirimi vrhunskimi arheološkimi artefakti, ki bi, združeni na isti lokaciji, še posebej visoko kotirali na svetovnem arheološkem zemljevidu? Bodo torej v arheološki stroki, če se že v politiki vse tako počasi odvija, hitreje prišli do dogovora o tem povsem nebistvenem vprašanju, kdo bo delal v nacionalnem interesu?