Če se omejimo na gospodarstvo, bi se najbrž večina strinjala, da je nacionalni interes zagotovitev dolgoročne blaginje prebivalstva. Spor med zagovorniki in nasprotniki nacionalnih interesov je tako spor o tem, kako jo zagotoviti. Nasprotniki nacionalnega interesa verjamejo, da jo je mogoče zagotoviti z razprodajo proizvodnega bogastva vsakomur, ki ga je pripravljen dobro plačati, ne glede na to, od kod prihaja, saj bo učinkovito upravljanje v lastno korist slejkoprej povečalo učinkovitost narodnega gospodarstva in s tem vsem zagotovilo blaginjo. Zagovorniki nacionalnega interesa v to ne verjamemo povsem in trdimo, da povečana učinkovitost na podjetniški ravni ne zagotavlja povečane učinkovitosti na narodnogospodarski ravni ter da so posredni negativni učinki prodaj proizvodnega premoženja lahko večji od pozitivnih. Kdo ima bolj prav, je stvar empiričnega preverjanja. Gotovo pa drži, da sta dobiček in njegovo vračanje v domovino povsem normalen cilj tujega lastnika, brez tega tujih naložb sploh ne bi bilo, in da se, ko prodamo vsa podjetja, vsi skupaj spremenimo v "delovno silo", ki v sodobnem svetu nima prav veliko besede. Zato vsaj sam ostajam pri enostavnem pravilu: prodaj, kar moraš prodati, in ničesar, česar ni treba prodati.

Raje predali kot nacionalni interes

Slovenija je bila v preteklosti previdna pri prodajah premoženja, še posebej finančnih institucij. Ostala je edina nekdanja socialistična država, ki je bila po deležu podjetij v tuji lasti, zlasti v finančnem sektorju, mnogo bolj podobna državam "stare" kot državam "nove" Evrope. V Sloveniji naj bi bil delež tujih bank približno 28-odstoten, v državah "stare" Evrope 24-odstoten, če izločimo Veliko Britanijo in Luksemburg, pa le 19-odstoten, in precej nižji od deleža tujih družb v drugih gospodarskih dejavnostih. Delež tujih bank v "novi" Evropi presega 75 odstotkov in je precej višji od deleža tujih družb v drugih dejavnostih. Države v "stari" Evropi so ob krizi "svojim" bankam takoj priskočile na pomoč, Irska je celo pretiravala, pri nas pa smo leto in pol razpravljali o dokapitalizaciji NLB in s tem močno omajali zaupanje v domače banke.

Delež tujih neposrednih naložb v Sloveniji se bo v naslednjih mesecih najbrž močno povečal, kar bo razveselilo nasprotnike nacionalnega interesa in različne mednarodne institucije. Prve, ker se bo končno pokazalo, da "so imeli prav", ko so vsakršen dvom v absolutno koristnost prodaj nemudoma proglasili za neumnost domačijskih ekonomistov, podobno kot so za "fiziokratsko" neumnost donedavno proglašali dvome v koristnost finančnega "poglabljanja", novih finančnih produktov in borze. Druge, recimo OECD in MMS, pa, ker trdijo, da bodo prodaje zagotovile konkurenčnost slovenskega gospodarstva, mu prinesle znanje, tehnološki napredek in nova delovna mesta. Pa tudi, ker bodo Slovenijo z zdajšnjimi razprodajami tako končno lahko uvrstili, kamor naj bi sodila, to je med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi bolj ali manj odločajo lastniki multinacionalk in mednarodne finančne institucije.

Tej uvrstitvi se je Slovenija sicer dolgo upirala; vse do leta 2004 kar uspešno. Finančno poglabljanje v letih od 2005 do 2008 in svetovna gospodarska kriza pa sta, kot kaže, dokončno opravila tudi z njenim nacionalnim interesom. Prodaje premoženja tujcem oziroma njegove razprodaje zdaj niso več stvar ideoloških sporov, postale so stvarnost, ki se ji malone ni mogoče izogniti.

S prodajami naj bi tudi dokončno obračunali s tajkunstvom, ki naj bi bilo nerazdružljiva sestavina nacionalnega interesa. Povezovanje nacionalnega interesa in tajkunskih prevzemov je sicer medijski konstrukt; če ga dovolj dolgo ponavljaš, postane samoumevnost. A če izvzamemo NLB, kjer se na nacionalni interes sklicuje del vlade, je povezava med nacionalnim interesom in tajkunstvom zgrajena na enem samem primeru - pivovarski vojni. V drugih primerih se tajkuni sploh niso sklicevali na nacionalni interes, raje so uporabljali predale. Mnogi med njimi pa še zdaj, upravičeno ali neupravičeno, trdijo, da so s prevzemi poskušali preprečiti vmešavanje politike, kakršno se je začelo z znamenito "menjavo" Mercatorja za Delo. Še pri "gorenjski navezi" je šlo bolj za to kot za lokalni gorenjski interes.

Lastniki premoženja namesto lastniki družb

Prave razloge za zdajšnje zadrege gre sicer iskati v privatizacijskem modelu. Z delitvijo certifikatov in pidi smo ustvarili "lastnike premoženja", ki jih zanimajo le kapitalski dobički in "striženje kuponov", torej vsakokratna borzna vrednost podjetja, namesto "lastnikov družb", ki jih zanima delovanje podjetja, njegova borzna vrednost pa jim je malo mar, saj podjetja ne prodajajo. Z razdelitveno privatizacijo, ki je prek noči vse državljane spremenila v "kapitaliste", se ustvarjanju lastnikov premoženja seveda ni dalo izogniti. Večini novih "kapitalistov" sicer svojega s certifikati pridobljenega proizvodnega "bogastva" ni uspelo že pred krizo pretvoriti v potrošnjo. Ne ker tega ne bi hoteli, ampak ker jih je večina morala svoje certifikate prinesti v pide, saj v uspešnih podjetjih zanje ni bilo dovolj prostora. A tudi pidi in njihove naslednice investicijske družbe so spet le lastniki premoženja. Zato po petnajstih letih najbrž lahko ugotovimo le, da smo s privatizacijo vsaj glede odgovornosti lastnikov prišli z "dežja pod kap". Skrb "rdečih" direktorjev za "nelastnino" je bila mnogo večja od skrbi pidov in njihovih naslednic investicijskih družb ter preostalih "kapitalistov" v njih za njihovo lastnino.

V takšen privatizacijski model vgrajeno izčrpavanje podjetij je dolgo časa ostajalo prikrito, slovenska privatizacija je tudi zato veljala za kar uspešno. Brez "finančnega poglabljanja" v letih 2005-2008 in krize bi za uspešno veljala še naprej. Mešetarjenje z delnicami na ljubljanski borzi, ki je bila k sreči slabo likvidna, bi brez finančnega poglabljanja ostalo še naprej narodnogospodarsko malo škodljivo; breme preživljanja nekaj borznikov bi tudi prenesli. Finančno poglabljanje, ki se je pri nas kazalo predvsem kot kreditna ekspanzija, pa je bilo usodno. Omogočilo je hazardiranje gradbenikov in "gradbenikov", prevzemnikov na Balkanu, "malih" investitorjev in tajkunov na eni strani ter bank na drugi. Vsi so slepo verjeli v trajno, vsaj 20- do 30-odstotno rast finančnega bogastva. A ko se je rast kreditov zaustavila, se je virtualno finančno bogastvo sesulo, kreditna zasvojenost pa se je spremenila v kreditni "krč". Tega je še okrepila protitajkunska demagogija, ki je preprečila reprogramiranje kreditov in razumno postopno zmanjševanje kreditne zasvojenosti; banke so smiselna reprogramiranja kreditov zamenjale z zaplembami zastavljenih delnic. S tem se je del že "privatiziranega" premoženja pravzaprav vrnil v državno last; s prodajami naj bi ga ponovno privatizirali. Ga bo mogoče prodati in če ga bo, komu in po kakšni ceni?

Tuji skladi in tuji tajkuni

Da ga bo težko dobro prodati, kažejo podatki o gibanju tujih neposrednih naložb v desetih nekdanjih socialističnih državah, novih članicah EU. Neto prilivi neposrednih naložb v nove članice so se sicer začeli zmanjševati in preusmerjati v nakupe nepremičnin že pred krizo. Najprej, ker so multinacionalke začele proizvodnjo seliti v države s še cenejšim delom, pa tudi, ker novim članicam ni ostalo veliko proizvodnih in storitvenih kapacitet, ki bi jih bilo sploh še mogoče prodati. Že pred krizo je odliv dobičkov v državah, ki so imele največ tujih naložb, prehitel priliv naložb in postal najvažnejša determinanta primanjkljaja na njihovem tekočem računu; že leta 2005 je odliv dobičkov presegel skupni tekoči primanjkljaj. A do krize sta bila odliv dobičkov in priliv neposrednih naložb v desetih novih članicah približno izravnana, v letu 2008 je bilo naložb za 31,8 milijarde evrov, odliva dobičkov pa za 30,2 milijarde; v letu 2009 se je odliv dobičkov zmanjšal na 27,7 milijarde, priliv naložb pa na 13,2 milijarde evrov, medtem ko je bil v prvih treh kvartalih preteklega leta odliv dobičkov 24,5 milijarde, priliv naložb pa 11,1 milijarde evrov.

Podatki najbrž dovolj zgovorno kažejo, kako slabi so časi za prodajo in pridobivanje "strateških" lastnikov. To pa še ne pomeni, da zaplenjenih delnic, ki jih imajo banke, in delnic, ki jih imajo zadolženi investicijski skladi, ne bo mogoče poceni prodati. Njihovi kupci bodo različni finančni skladi in tuji tajkuni.