Vseskozi na preži, kdaj bo razpadel moskovski predsedniško-premierski konkubinat, so tokrat dežurni novinarski kremljelogi zastrigli z ušesi, ko je Dmitrij Medvedjev Putinovo označbo resolucije ZN o Libiji za "srednjeveški poziv na križarski pohod" ocenil kot "nesprejemljivo govorjenje o spopadu civilizacij". Pojasnilo je prišlo na Brdu pri Kranju - ruska zunanja politika je strogo v domeni predsednika države, premierjeva opazka pa je zgolj zasebno Volodjevo mnenje, ko razmišlja o državljanski vojni, ki poteka v Libiji, ter o rezultatih raketiranja in bombardiranja ozemlja te države, čeprav bi "morali o tem razmišljati predvsem tisti, ki so udeleženi v tej tragediji" in "v zvezi z njo reševati svojo dušo".

Ko je Vladimir Putin kot nekdanji ne najbolj izpostavljeni agent sovjetske obveščevalne službe KGB prevzemal predsedniški položaj, so časopisni komentatorji množično parafrazirali krilatico Winstona Churchilla, da je "Rusija uganka, ovita v skrivnost znotraj zagonetke". Zanje je bil leta 2000 njena utelešena prilika novi ruski predsednik, ki se je v slabem letu iz anonimneža povzpel na najvišji položaj v državi, dandanes pa imajo isti analitiki ali njihovi nasledniki dvojni problem. V Rusiji namreč zdaj obstajata dve uganki, oviti v skrivnost znotraj zagonetke, ki se imenujeta Dmitrij Medvedjev in Vladimir Putin.

Slovenske politike to ne zanima. Tako kot je bilo zanjo samoumevno poslovanje z Gadafijem, je dobrodošlo vsakršno poslovanje z Rusijo, čeprav ima ob njem naša nova bruseljska prestolnica določene pomisleke in ji tako imenovani Južni (energetski) tok predstavlja svojevrstno zagonetko v odvisnosti EU od ruskih energentov. Putin je z obiskoma v Sloveniji in Srbiji zlahka vdihnil življenje omenjenemu projektu, še vedno odvisnem od Turčije, ki mu lahko v skladu s svojimi evropskimi ambicijami in posledičnimi bruseljskimi pritiski glede poenotenja energetske politike v EU preseka krvni obtok.

Na vidiku oblastni konflikt?

Putin je na Brdu pri Kranju priznal, da je ruska zunanja politika pristojnost predsednika države, pri čemer se je treba zavedati, da je bila Libija zgolj mnenjski konflikt, kremeljski odnosi z Evropo pa so strateški interes Moskve. V tej luči ni nepomembno, ali bo sedanji premier Dmitriju Medvedjevu prepustil še drugi mandat ali pa se bo vrnil na predsedniški položaj, ker mu ustava to omogoča. Še bolj pomembno pa je vprašanje, ali bo prišlo do oblastnega konflikta, ki ga Zahod željno pričakuje, niti Putin niti Medvedjev pa ga ne priznavata, saj zatrjujeta, da sta v izjemno dobrih odnosih in da je njuna skupna skrb močna Rusija.

Globalna gospodarska kriza, ki je zajela tudi Rusijo, je spremenila odnose med dvema glavnima tamkajšnjima klanoma - siloviki (vojaškimi in policijskimi častniki ter uslužbenci varnostnih in drugih podobnih državnih služb) ter racionalnimi ekonomisti. Prvi očitajo Putinu, da je postal slabič in nesposoben uveljavljati svojo voljo, medtem ko se slednji zbirajo okoli Medvedjeva in njegovih domnevno bolj liberalnih pogledov na prihodnji ustroj države, ki naj bi se dokončno rešila spon carizma oziroma vere v absolutnega vladarja. V kolikšni meri je bivši predsednik in sedanji premier predstavljal absolutnega vladarja, priča naslovnica revije Time ob izboru človeka leta 2007, ko je Putin zaključeval svoj drugi predsedniški mandat in so ga proglasili za carja nove Rusije. Da je ta njegova podoba še ne štiri leta kasneje nekoliko okrnjena, pa naj bi dokazovale previdne kritike Medvedjeva, ko gre za premierjeve notranjepolitične pristojnosti na področju gospodarskih reform, ki jih narekuje globalna finančna kriza. Te kritike niso bile tako odmevne kot uvodoma omenjena libijska, bile pa so že na polovici predsedniškega mandata Medvedjeva po mnenju direktorja moskovskega inštituta za globalizacijska vprašanja Mihaila Deljagina dokaz, da je sedanji ruski predsednik "zavohal moč, kar mu je izredno všeč" in da je "dobil soglasje administracije, da se poda v vojno s Putinovim aparatom".

Spopad v ruskem oblastnem vrhu je zaenkrat vendarle samo pobožna želja tistih, ki si želijo vrnitve odprtega lova na ruska naravna in druga bogastva iz Jelcinovih časov ali pa jih navdihuje naivno prepričanje, da bo Rusija čez noč postala ekspozitura Amnesty International in Putina poslala na haaško sodišče, kot je bilo ob sedanjem obisku ruskega premierja razbrati med vrsticami enega tukajšnjih komentatorjev. Vmes seveda deluje pragmatizem in uspešnejšega pragmatika od Vladimirja Putina Rusija verjetno ni imela. Za najožje prijatelje Volodja se je na tamkajšnjem političnem odru pojavil iznenada, sredi nesreče, ki je državo zadela s ponižujočim premirjem v prvi čečenski vojni, kremeljskim političnim bratenjem s skorumpiranimi finančnimi oligarhi, gospodarskim razsulom ter obnemoglim Jelcinom na hrbtu. In nemudoma kot rešitelj.

Bliskovit vzpon

Njegov vzpon na predsedniški prestol je bil naravnost bliskovit - konec marca 1999 je postal vodja varnostnega sveta Ruske federacije, v začetku avgusta premier in zadnjega decembra tega leta, po Jelcinovem odstopu, vršilec dolžnosti predsednika države, da bi marca 2000 z dobrimi 52 odstotki glasov tudi uradno postal ruski voditelj. Že v tem kratkem obdobju se ga je prijel sloves "sivega kardinala", človeka, ki si v ozadju gradi svojo moč. Kronistom ni bilo težko izbrskati, da je sredi devetdesetih let igral pomembno vlogo v rojstnem Sankt Peterburgu, kjer je kot županov namestnik svojega šefa Anatolija Sobčaka reševal v sporih z mestnimi svetniki, hkrati pa pomembno prispeval k odpiranju nekdanjega carskega mesta tujemu, predvsem nemškemu kapitalu. Da je bil kot vodja volilnega štaba Sobčaka soudeležen pri njegovi neuspešni ponovni kandidaturi za župana, je eden redkih spodrsljajev njegove premočrtne kariere po razpadu Sovjetske zveze, nad katerim še vedno ni navdušen. Znamenita je njegova izjava, da je brez srca, kdor ne žaluje za njo, da pa je nespameten tisti, ki bi jo obnavljal. Toda če si sam kaj očita, je njegova edina napaka, ker ni dovolj odkrito pokazal skrbi za nesrečnike na podmornici Kursk le nekaj mesecev po prevzemu predsedniškega položaja avgusta 2000 ter prekinil dopusta, ko se je ugibalo o usodi 118 mornarjev v ledenih vodah Barentsovega morja.

Putin vse do izvolitve za ruskega predsednika ni imel nikakršnih izkušenj na voljenih funkcijah. Toda tudi brez kilometrine v javnih nastopih se je hitro uveljavil kot odličen govornik, ki je pritegnil tako mladino kot izobražence, ter se izkazal za izvrstnega organizatorja in vodjo. Zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je po prvem srečanju z novim ruskim predsednikom odločno izjavil, da "Putin zagotovo ne predstavlja nobene nevarnosti za rusko demokracijo", takrat že odhajajoči ameriški predsednik Bill Clinton pa je po srečanju junija 2000 poudaril, da je novi kremeljski mož "zagotovo sposoben ustvariti močno in uspešno Rusijo". Njegov naslednik George Bush je bil še bolj navdušen, ko je Putinu na Brdu pri Kranju "pogledal v oči in videl njegovo dušo". Osem let vladavine Vladimirja Veličastnega je še najbolj pritrdilo Clintonu - Rusija se je okrepila in postala uspešnejša, toda z demokracijo je mimo Gorbačovove brezskrbnosti imela precejšnje težave, da vidi v Putinovo dušo, pa dandanes ne trdi nihče več.

Novi car

Kasjanov, Hristenko, Fradkov, Zubkov so imena, ki z morebitno izjemo prvega malokomu kaj pomenijo, vsi pa so bili ruski premierji v času Putinovega predsedovanja. "Predsednik je varuh ustave in daje glavne usmeritve v notranji in zunanji politiki. Toda najvišja izvršna oblast v državi je v rokah ruske vlade, ki jo vodi premier. Odgovornost, ki jo ima, je zelo velika in zagotavljam vam, da tu ne bo nobenih problemov," je na tiskovni konferenci, ko je pred odhodom s predsedniškega položaja obelodanil, da se seli na čelo ruske vlade, Putin potolažil sonarodnjake. In se je tudi vseskozi trudil, da ni potonil v pozabo. Predvsem ljudem všečno, od prepevanja z zvezdami na dobrodelni prireditvi, katere zbrani denar je mimo njegove vednosti menda zgrešil cilj, do reševanja ogroženih živali, zaradi česar se ga je med njegovimi nasprotniki oprijel vzdevek "diktator Doolittle", rusko ljudstvo pa verjame, da ima tisti, ki ljubi živali, ljudi vsaj rad. Le kdo bi v njem prepoznal pred dobrim desetletjem še brezkrvnega in nekarizmatičnega bivšega vohuna, ki je najdlje prilezel do dresdenske izpostave KGB in od tod spremljal padec železne zavese. Navkljub padcu popularnosti (z 78- na 69-odstotno v primerjavi z lani) v zadnji anketi neodvisnega javnomnenjskega raziskovalnega centra Livada je Putin novi car, uganka, s katero si še najmanj razbijajo glavo Rusi, pa je, ali to priznava njegov protežiranec Medvedjev, ki za njim le malenkostno zaostaja. Pravzaprav sta uganka, zavita v skrivnost znotraj zagonetke, oba...