Delavci vseh vzhodnevropskih članic bodo lahko iskali delo po vsem kontinentu brez birokratskih komplikacij. Hkrati v Severni Afriki zaradi vojne v Libiji nastaja množica beguncev, ki se ozirajo proti Evropi. Marsikje zaradi obojega nastaja običajna panika, da bodo tujci preplavili kontinent in uničili naš način življenja.

Dunaj je na križišču migracijskih tokov z vzhoda in juga. Mesto pa se ne zaradi prvega ne zaradi drugega ne vznemirja preveč. Na katerikoli ulici je lažje srečati Turka ali Kurda kot Avstrijca. V mestu so Avstrijci sploh redka vrsta, ki je obarvana podeželansko. Na tablicah pisarn nekaterih institucij so priimki Novak, Angelkovich in Plisudski vsaj tako pogosti kot Mayer in Müller. Na tržnici Naschmarkt, kjer prodajajo hrano z vseh koncev sveta, je na eni strani ozkega prehoda italijanska delikatesa, ki ima razstavljene pršute, salame, klobase, soljene ličnice in vse drugo, kar znajo v Italiji narediti iz prašiča. Na drugi strani pa muslimanski halal mesar ponuja na polovico razrezana jagnjeta, ki jim ni odstranil ledvičk, ampak jih ponosno kaže v prozorni vitrini. Zraven je položil brezhibno razrezane ovčje zarebrnice. V strogem centru mesta je japonščino, ruščino in angleščino slišati pogosteje kot pojočo dunajsko avstrijščino. Centra niso zavzeli samo turisti, ampak tudi množice mednarodnih ustanov in korporacij, ki imajo v mestu svoje sedeže.

Sijajna osnova za spopad civilizacij. Vendar mestne oblasti položaj interpretirajo kot zelo dober temelj za razvojno politiko, ki vključuje urbanistično načrtovanje, mestno ekonomijo in socialne storitve. Vse te politike skupaj pa kot organizacijski princip ponujajo integracijo. Dunaj je mesto, ki ima do priseljencev inteligentno politiko. Razume jih kot pospeševalec razvoja.

V Avstriji, ki slovi kot dežela ksenofobije, se njena prestolnica veseli tujcev in na njih gradi mestno ekspanzijo proti vzhodu. Hkrati meščani poudarjajo, da govorijo kot Dunajčani in ne kot Avstrijci. To sta dve ločeni identiteti. Najvišji mestni uradnik z nekoliko ironije pravi, da je pravi Dunajčan tisti, ki ima eno babico Čehinjo, drugo pa Judinjo.

Carja so ubili za veliko manj, mi je rekel Gorbačov

Župan Dunaja Michael Häupl v mestni hiši sedi v trideset metrov dolgi pozlačeni pisarni s težkimi kristalnimi lestenci na visokem stropu. Sobana prej spominja na katedralo kot pa na pisarno najvišjega uradnika v mestu. Na pisalni mizi, stolih, mizicah in tudi na tleh ležijo kupi debelih rjavih fasciklov, ki se tam nabirajo skoraj dvajset let. Häupl je bil izvoljen za župana leta 1993 in svoj četrti zaporedni mandat preživlja kot kralj mesta.

"Ko je bil pri meni na obisku Mihail Gorbačov, se je tudi čudil," je z gromkim smehom odgovoril na presenečenje. "Car je bil ubit za veliko manj, mi je rekel."

Skozi okna, ki objemajo eno celo steno, se je odpiral pogled na park pred dunajsko mestno hišo. Na desni je zgradba avstrijskega parlamenta, na levi univerza, na drugi strani parka pa sedež vlade in predsednika države. V dvomilijonskem mestu pravijo, da hierarhija teh institucij ne ustreza nujno njihovi razporeditvi na političnem zemljevidu države. Moč dunajskega župana je včasih večja kot moč politikov, ki vodijo državo, vedno pa so od nje precej odvisni. "Der Kanzlermacher" je naziv, s katerim mediji spoštljivo naslavljajo dunajskega župana, kadar govorijo o tem, kdo pri socialdemokratih izbira kandidata, ki bi se lahko usedel na kanclerjev stolček. Zadnji, Werner Faymann, se je v vladno palačo čez park selil neposredno iz pisarne dunajskega magistrata.

"Ni velikost pisarne tista, ki daje moč županu," je z nekoliko distance pojasnil Häupl. "Daje mu jo mestna ustava. Če smo povsem iskreni, ta ni več povsem primerna času, v katerem živimo. Če bi se je strogo držali, brez občutka za politično realnost, bi lahko dunajski župan vladal absolutistično. Župan lahko naroči karkoli komurkoli v katerikoli službi mestne uprave. Lahko razveljavi sklepe mestnega sveta. Res je, da se to že petdeset let ni zgodilo, toda ustava mu to dovoljuje. Lahko daje direktive in navodila mestnim svetnikom in vsem uradnikom mesta."

Je hkrati tudi deželni glavar in član konference avstrijskih deželnih glavarjev. Skoraj pravilo je, da je tudi predsednik deželne organizacije najmočnejše politične stranke. Brez soglasja Häupla se v državi ne premakne prav veliko.

"Dunajski župan je res mogočen," se je pošalil na svoj račun. "Ampak za svojo politiko mora kljub temu poiskati čim širši možni konsenz. Ljudi mora prepričevati. Ne le opozicijo v mestnem parlamentu, ampak tudi ljudi na cesti. Toda slej ko prej pride ura odločitve. Nekega dne se je treba odločiti. Formalno sprejme vsako odločitev mestni svet. Toda jaz jo predlagam in prav gotovo ne predlagam ničesar takega, za kar ne bi imel večine, saj vendar ne bi pljuval v lastno skledo."

V tem mandatu bo njegov položaj postal zares zanimiv. Häupl je po dveh mandatih, ko je vladal sam, izgubil popolno večino. Prvič se je zgodilo, da so socialni demokrati, ki jim pripada, mestno oblast organizirali v koaliciji z Zelenimi. Desnica se je močno okrepila s spodbujanjem ksenofobije. Vendar je ta dobila svež obraz. Avstrijska desnica je tradicionalno živela od strahu pred tujci. Po vsej državi ji je šlo dobro, le na Dunaju nikoli ni prodrla. Na zadnjih volitvah pa je spremenila strategijo. Namesto na odporu do tujcev je kampanjo zgradila na odporu do muslimanov in naletela na pozitiven odziv pri nekaterih nemuslimanskih manjšinah v mestu. Največ glasov je dobila od srbske manjšine, ki je med vsemi v mestu najmočnejša.

V tradicionalnih socialdemokratskih krogih mestnih oblasti je to povzročilo skoraj šok. Dunaj je namreč mesto, ki je odprto do priseljencev. Po drugi svetovni vojni se je postavilo kot internacionalno mesto, ki se hvali z raznolikostjo svojega prebivalstva. Tukaj so sedeži agencij Združenih narodov, OPEC in OVSE, največjih mednarodnih korporacij in množice delavcev z vsega sveta. Na Dunaju so nezamisljivi prizori iz Pariza, ko na ulicah priseljenskih četrti med spopadi s policijo gorijo avtomobili.

Župana je začudilo predvsem to, da se kdo temu čudi.

"Ljudje, ki pridejo k nam, da bi tukaj ostali in delali, so Dunajčani," razlaga s samoumevnostjo, ki izhaja iz skoraj absolutne oblasti in treh uspešnih mandatov pod streho.

"To je bilo vedno tako. Predzadnji večji val migrantov se je zgodil v drugi polovici 19. stoletja, ko so pospešeno gradili mestno jedro. Brez čeških in slovaških zidarjev, brez italijanskih gradbenikov in inženirjev danes ne bi bilo Ringstrasse in tudi ne zgradb ob njej. Sploh ne bi bilo nobenih zgradb iz druge polovice 19. stoletja, ko se je Dunaj eksplozivno širil. Vse to se ne bi moglo zgoditi brez priseljencev. Tudi danes marsičesa ne bi bilo, če ne bi bilo priseljencev. Po strašnih dogodkih v času nacionalsocializma, času grozljive morije, toda hkrati tudi preganjanja inteligence iz mesta, je danes za nas absolutno samoumevno, da vidimo Dunaj kot internacionalno in odprto mesto. Vemo, da je danes gospodarstvo internacionalno, da je takšno finančno gospodarstvo, da so internacionalni znanost, raziskovanje, tehnologija."

V županovem svetu je treba priseljevanje razumeti kot nekaj ustvarjalnega in pozitivnega.

"Največja skupina migrantov na Dunaju so Srbi in jih je na cesti težko prepoznati, saj so videti kot vsi drugi Evropejci. Druga največja etnična skupina so Turki. Vsaj 80 odstotkov Turkov, ki živijo na Dunaju, prav tako ne morete razločiti na cesti. Prepoznati je mogoče verne muslimane, še posebej ženske, ker nosijo naglavno ruto. To vedno znova sproža različne razprave in neti polemike. Tretja največja etnična skupina na Dunaju so Nemci in domnevam, da ti ne motijo niti naših desničarskih populistov. Mogoče bi morali izdati avstrijsko-nemški jezikovni vodnik. Saj veste, edina stvar, ki loči Avstrijce in Nemce, je skupni jezik."

"Vseeno, ali gre za enostavne storitvene dejavnosti ali celo lestvico poklicev do univerzitetnega profesorja, Dunaj je mednarodno mesto. To sicer sproža diskusije, tako kot tudi v drugih evropskih mestih, vendar samega dejstva to ne spremeni. Kajti če bi naredili tako, kot pravi šef svobodnjaške stranke Strache, in tujce nagnali iz države, potem vas vprašam: kdo bo delal v bolnišnicah, kdo bo negoval ostarele, kdo bo pometal ceste in kdo bo učil naše študente?"

Ta vprašanja si zastavljajo v vseh evropskih mestih in nanje dajejo bolj ali manj politično korektne odgovore. Pa vendar je v večini mest že od daleč videti, v katerih predelih živijo staroselci in kje novi priseljenci. Na enem koncu bogati čepijo skupaj v vilah, na drugem revnejši prebivalci v velikih blokovskih naseljih, ki so s hitrimi cestami strateško ločena od mestnega središča. Iz ločenih četrti tujcev prej ali slej nastane geto. Dunaj je integracijo vrisal v mestni zemljevid.

Getoizacijo prepreči program socialnih stanovanj

"Dunaj želi ostati socialno mesto, ki temelji na principu vključevanja in ne ekskluzivnosti," je rekel Kurt Mittringer, ki vodi oddelek za razvoj mesta in regije. Bogastvo mesta, kulturne dobrine, javni prevoz in zelene površine morajo biti dostopni vsem meščanom enako. Ta princip ostaja v veljavi že nekaj desetletij. Mittringer meni, da se glede naštetih principov tudi z zelenimi v mestni vladi v prihodnje ne bo nič spremenilo. "Naš najpomembnejši cilj bo še vedno kvaliteta življenja v mestu." Tega načela ni vedno lahko zadržati, saj določene ekonomske sile, še posebej v fazi gospodarske rasti, to načelo podcenjujejo in ga skušajo ignorirati. Dunajčani si ne želijo razvoja, kakršnega lahko opazujejo v Budimpešti, kjer "poslovnost" diktira obliko mesta po načelu "hočem ustvariti dobiček in mesto nima nobene pravice, da se vmešava v to, kako visoka bo moja zgradba in kakšne oblike bo".

"To se na Dunaju ne more zgoditi, ker imamo poseben odbor, ki se ukvarja s kvaliteto zgradb, obliko mesta in s tem, ali oboje služi kvaliteti življenja v mestu."

Zgodba pa je veliko starejša. Mesto se je zelo hitro razvijalo v času, ki mu pravijo "Gründerzeit". To je oznaka za gospodarsko obdobje v Nemčiji in Avstriji, ki je v 19. stoletju trajalo vse do velikega borznega zloma leta 1873. V Avstriji se je "Gründerzeit" začel po letu 1840, z začetkom industrializacije Dunaja.

Dunaj, glavno mesto in rezidenca cesarja Franca Jožefa, je od leta 1850, po spodleteli marčni revoluciji, z vključitvijo svojih predmestij in okoli sto tisoč priseljencev iz Češke in Moravske do leta 1910 postal peto največje milijonsko mesto na svetu. Zgradili so Ringstrasse na trasi nekdanjega obzidja, stanovanjska gradnja in špekulacije so se razcvetele. Z vse večjim pomenom obrti in rokodelstva v primerjavi s plemstvom, ki je bilo odvisno od kmetijstva, in revnim delavskim razredom se je vzpelo meščanstvo in si z razkošnimi zgradbami postavilo spomenike.

Takrat se je razvila mestna hierarhija. V središču in na vrhu hierarhične lestvice je bilo zgodovinsko jedro, ki je bilo tudi upravni in poslovni center. Ta center je dopolnjevalo 25 nakupovalnih ulic, in to je bila druga raven v funkcioniranju mesta, zatem pa še okoli sto nakupovalnih ulic za lokalne potrebe in ponudbo lokalnih storitev.

Ta hierarhija se danes ruši. Finančne ustanove niso več locirane v središču mesta, ampak se selijo v predmestje, ker so tam najemnine nižje. Podobno je s trgovinami, odvetniškimi pisarnami in drugimi storitvami.

"Tradicionalna funkcija mesta se tako spreminja, mi pa se moramo odločiti, ali jo želimo na vsak način ohraniti ali pa smo pripravljeni omogočiti tudi razvoj, ki se odmika od teh tradicionalnih oblik. Ko razmišljamo o razvoju mesta, vemo, da si ljudje želijo nakupovalnih ulic v središču mesta, da si želijo prijeten center, kjer se bodo sprehajali, si ogledovali izložbe in pili kavo. Toda hkrati vemo, da tega ne bomo mogli povsem ohraniti in da moramo razmišljati tudi o razvoju novih funkcij mesta. Zato si prizadevamo, da bi jih ohranili, kjer jih lahko, a hkrati tudi ne zapiramo vrat velikim gospodarskim objektom, ki potrebujejo več prostora. Pogoj je, da ne izstopajo iz strukture mesta in služijo dobrobiti prebivalcev.

Včasih pa vendarle moramo posredovati. Na primer pri nakupovalnih centrih, ki hočejo v zeleni pas in nočejo ostati znotraj mestnih meja. Toda mi potrebujemo trgovine in storitve v bližini stanovanjskih površin. Zato v takšnih primerih pomagamo s subvencijami malim podjetnikom in trgovcem, da bi lahko zadržali svojo ponudbo in preživeli tam, kjer so," pojasnjuje Mittringer.

Takšna lepa načela imajo vse velike metropole. Pa vendar vse po vrsti padejo v krč, ko se v njih naselijo množice iz Turčije, Severne Afrike, Kitajske, vzhodne Evrope ali Balkana. Takrat, ko so potrebni za gradnjo mesta, so priseljenci dobrodošli. Ko se naselijo, se jih po obdobju, v katerem vsi govorijo o toleranci in multikulturalizmu, meščani naveličajo in dobijo veselje do poudarjanja razlik. Na Dunaju je presenetljivo to, da se multikulturalizma kljub vzponu predsodkov do muslimanov niso naveličali. Razlike med četrtmi pa niso drastične. Bolj ali manj vse mestne četrti dajejo enak vtis kot podzemna železnica, na kateri poslovneži v črtastih oblekah stojijo skupaj z ženskami v črnih rutah, skupinami študentov vseh barv in delavci, ki govorijo vzhodnoevropske jezike.

"Tako je zaradi ekoloških, ekonomskih in socialnih kriterijev vzdržnosti, ki veljajo v mestu," je rekel njegov načrtovalec. "Getoizacijo prepreči program socialnih stanovanj. Mesto se je odločilo, da bo pripravilo svoj lasten stanovanjski program, socialni stanovanjski program. Zgradili so velike bloke s po tisoč stanovanji na enoto, dobro arhitekturo in visoko kvaliteto. To je bil model, ki so ga uporabili po vsem mestu na različnih lokacijah in s tem dosegli dobro premešanost prebivalstva, saj so bile najemnine dostopne vsem. Prednost je hkrati ta, da imamo večinoma najemniška stanovanja in da ni veliko lastniških stanovanj. Najemniška stanovanja so finančno dostopna večini prebivalstva in za povsem dostopno ceno lahko živite tudi na Ringstrasse na primer, v samem zgodovinskem jedru mesta."

Socialno usmerjena stanovanjska politika ima presenetljive učinke. V mestu nimajo getoizacije, nimajo nemirov, nimajo močne etnične koncentracije in nimajo močne ekonomske segregacije. To so pogoji za stabilnost urbanega okolja.

Urad za integracijo in raznolikost

Zato pa ima mesto institucijo, ki ima med vsemi uradi na svetu najbolj neverjetno ime. Oddelek za integracijo in raznolikost. Vodi ga Ursula Struppe, ki pravi, da je na ta položaj prišla po študiju teologije ter premisleku nacistične preteklosti svoje družine in socialnih razmerij v avstrijski družbi. Najprej je odpravila iluzije, da Dunaj ne bi vedel, kaj so problemi, ki jih prinese stik različnih kultur.

"Turška skupnost je hotela razširiti svoj center. Takoj smo imeli široko desničarsko opozicijo, ki se je postavila proti. Bile so demonstracije pod skupnim sloganom 'Zbogom, džamija'. Strašno so nasprotovali minaretu, ki ga sploh nihče ni nameraval graditi. Nova molilnica sploh ni večja od sedanje, tako da je bila diskusija popolnoma iracionalna. Problem, ki sem ga jaz videla, je bil, da v bližini ni dovolj parkirnih mest. Vendar je prišlo do upora proti džamiji, češ da ustvarjajo geto, paralelno družbo in podružnico turške države.

To je bilo novo. Na Dunaju je ena džamija z minaretom, ki je bila zgrajena pred 25 leti. Takrat je bil Dunaj ponosen na to zgradbo, ki je mesto označila kot mednarodno metropolo, v kateri imajo sedeže mnoge institucije Združenih narodov.

Zdaj pa diskusija teče v nasprotni smeri. Argumenti so pogosto banalni. Pravila pa so enaka za vse javne zgradbe, od verskih zgradb do gledališč in kinodvoran. Upoštevati morajo omejitve višine in širine in druga pravila. V resnici ni načina, kako bi gradnjo sploh lahko preprečili, ker imajo ljudje pravico graditi, če upoštevajo normative, ki veljajo za vse. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano."

"Integracija je preprosta operacija," je rekla takoj zatem. Priseljenec se mora seznaniti z najbolj osnovnimi rečmi v mestu. Obvladati mora mestni promet, razumeti, kako deluje zdravstveni sistem, kje se lahko nauči jezika, kako lahko šola otroke in kako mora ravnati v srečanjih z birokracijo.

"Mi smo tu, da mu pomagamo, kako se znajti. Oblikovali smo program Stadt Wien, ki ljudem pomaga pri prvih korakih.

Vsa mesta imajo v sebi raznolikost. Prebivalci se razlikujejo po starosti, po spolu, po generacijah in vedno bolj tudi po izvoru. Ne govorimo o asimilaciji. Moč mesta je, da se v njem govori več jezikov in da v njem živi več kultur. To je dobro za ekonomijo, za turizem, za kreativnost mesta in za njegovo prihodnost. Govorimo o Dunajčanih. Lahko ste prišli iz Turčije, Poljske, Slovenije ali Anglije, v vsakem primeru ste del prebivalstva Dunaja. Vedeti morate, da ste del zelo raznolikega prebivalstva."

Oddelek je mesto ustanovilo šele pred petimi leti. Nastal je iz potrebe mestne administracije, da najde pameten pristop do integracije priseljencev. Razviti je bilo treba upravljanje raznolikosti in medkulturno izobraževanje osebja. Tudi samorazumevanje Dunajčanov je bilo treba spremeniti. To je internacionalno mesto, kjer se Dunajčani pišejo Čiang in Ibrahimi.

"Treba se je veseliti razlik in se jih naučiti upravljati v vrtcih, bolnišnicah in pisarnah. Ljudje, ki so prišli sem delat pred petdesetimi leti, se sedaj starajo in gredo v pokoj. Na nas je, da vemo, kakšne so njihove potrebe in kako se spreminjajo."

En urad pri mestni vladi ne reši veliko. To mora biti politika celega mesta. Aktiven pristop je treba imeti pri stanovanjski politiki, na oddelku za šolstvo, v zdravstveni službi. To je včasih težko, ker so stvari med seboj povezane. Socialna stanovanja so zelo pomembna, vendar mora biti z njimi povezan tudi dober vrtec.

"To ni moje delo. Kot oddelek pa moramo poskrbeti, da vrtci in bolnišnice upoštevajo raznolikost svojih strank in da to počnejo v kontekstu organizacijskega razvoja. Usklajeni morajo biti s svojimi oddelki za marketing in imeti več kot enega mednarodnega uslužbenca. Osebje v mestni upravi mora zrcaliti raznolikost mestnega prebivalstva. Nimamo mestne policije. Policija je stvar zvezne vlade. Vendar policijo nagovarjamo, naj v službo vzame ljudi iz različnih okolij. Ampak to ne zadošča. Imamo zelo razvito mrežo mladinskih centrov, ljudi, ki se z mladino ukvarjajo v parkih, in mnogo drugih točk. To niso institucije, ki bi imele v imenu migrante, vendar opravljajo pomembno delo pri integraciji. V mestu socialdemokratski župan, konservativci in zeleni pravijo, da Dunaj potrebuje priseljence. To je v nasprotju s politiko Avstrije, ki je do tujcev rezervirana. Vprašanje na Dunaju ni, kako se znebiti tujcev, ampak kako jih pritegniti. Ne potrebujemo samo raziskovalcev z visoko izobrazbo, ampak poklicne delavce. Privlačni moramo biti za glave in za roke."

Tretjina avstrijskega BDP

Dunaj je bogato mesto. Župan Häupl je iz rokava stresel nekaj statistike svoje moči.

"Moč tega mesta je mogoče občutiti v njegovem gospodarstvu. Približno 48 odstotkov vseh avstrijskih davčnih prilivov se ustvari na Dunaju, 52 odstotkov vseh tujih investicij je na Dunaju. Produktivnost je na Dunaju dvakrat višja kot v sosednji Spodnji Avstriji. S te plati ima Dunaj zelo močno gospodarstvo, veliko gospodarsko moč, ki nam omogoča še marsikaj drugega. To je bogato mesto. Reči karkoli drugega bi bilo sprenevedanje."

Direktor dunajske poslovne agencije Gerhard Hirczi je bil še bolj samozavesten. "Geschäftsführer" je nemški izraz za njegovo funkcijo.

"Bruto družbeni proizvod Dunaja je 75 milijard evrov, kar je skoraj tretjina avstrijskega BDP. Po tem merilu smo z dvema milijonoma prebivalcev med desetimi največjimi mesti v Evropi."

Ekonomski razcvet mesta ima mnogo dejavnikov, od geografskega položaja in politične klime do preteklosti, ki je veliko večja od njega. Eden ključnih momentov pa je njegova mednarodna identiteta.

Dunajska ekonomija je že sedaj pod močnim vplivom tujih iniciativ. Približno tretjina vseh podjetij, ki delujejo na Dunaju, ima migrantsko zasnovo.

"Številni delavci in zaposleni prihajajo iz drugih držav, kajti podjetja, ki poslujejo s tujino, denimo z Rusijo ali Ukrajino, potrebujejo specifična znanja teh ljudi, predvsem poznavanje jezika. Tudi ko govorimo o odpiranju podjetij, je med priseljenci opaziti izjemno visoko aktivnost. Vsako leto je na Dunaju ustanovljenih okoli osem tisoč podjetij. Tretjina, to so ponavadi podjetja z enim zaposlenim, jih ima migrantsko osnovo. Te številke pričajo, da priseljence potrebujemo. Kot delavce in kot podjetnike. Ne le da zagotovimo stabilnost, ampak tudi da ohranimo dinamičnost. Zato imamo oddelek, ki se ukvarja izključno s priseljenci. Ponuja vse, od finančne pomoči za zagon podjetja do svetovanja. Brezplačno in v njihovem domačem jeziku. To je zelo pomembno, da se zapre prepad med uradnimi institucijami in priseljenci."

Dunaj živi v solidno začaranem krogu. Ne boji se tujcev, ker je njegovo bogastvo odvisno od njih. Država pa si lahko ob tem misli, kar hoče.