Filmov z Lassiejem (prvi, Lassie se vrača, je iz leta 1943) bi se najbrž lahko spomnili le gledalci iz časa ljubljanske dvorane Jugoslovanske kinoteke, nekoliko mlajši gledalci pa bi že težko spregledali Lassieja na televiziji - dokaz je že to, da smo tega očarljivega škotskega ovčarja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja lahko srečali tudi na ulici in prav ob vsakem "primerku", na katerega smo naleteli, vzkliknili, "o, glej ga, Lassieja!". Ko smo lahko spremljali televizijsko serijo o Lassieju, je tudi vsak realni škotski ovčar postal Lassie, pa naj mu je njegov lastnik dal kakršnokoli že ime.

Prav v tem je tudi ena prvih lastnosti filmske zvezde, namreč ta, da njena ekranska eksistenca "transcendira" podlago in okvir filmske iluzije in seže v samo realnost oziroma deluje na imaginarij realnih ljudi (lahko spomnimo tudi na domač primer: po velikem uspehu Čapove Vesne se je v Sloveniji rodilo toliko Vesen kot še nikoli poprej).

V tistem prvem filmu o Lassieju pa se je, tedaj šele desetletna, pojavila tudi bodoča zvezda, za katero ni bilo pomembno, ali je nastopila v dobrem ali zanič filmu, ker je bila "večja" od vsakega. In ki ji niti ni bilo treba umreti (kar se ji je pri njenih 79 letih v sredo sicer res zgodilo), da bi se je oprijel sloves "zadnje velike zvezde klasičnega Hollywooda". Skratka, Elizabeth Taylor, s skoraj sedemdesetletno igralsko kariero in z vlogami v več kot petdesetih filmih.

Ameriškim staršem iz Arkansas Cityja se je leta 1932 rodila v Londonu, od koder so se pred začetkom druge svetovne vojne vrnili v ZDA in se naselili v Los Angelesu. Mala Elizabeth je bila deklica tako breathtaking beauty, da jo je njena mama, tudi sama igralka, ponudila Hollywoodu, in studio Universal Pictures je res z njo podpisal polletno pogodbo, kar pomeni, da je Elizabeth že pri devetih letih zaslužila sto dolarjev na teden. Imela je tudi svojega agenta, ki ni bil nihče drug kot brat slavnega studijskega bossa Davida Selznicka, a niti to ni pomagalo, da ne bi Universal po Elizabethinem prvem filmskem nastopu v There's One Born Every Minute (1942) prekinil pogodbe, češ da deklica "ne zna ne peti, ne plesati, ne igrati". Sicer pa mala Elizabeth ni bila dolgo "brezposelna", saj jo je brž angažiral studio MGM in jo vtaknil v film Lassie se vrača. Vloga Priscille v tem filmu je bila še premajhna, da bi bila dovolj opazna, toda ko je Elizabeth v National Velvet (1944) pokazala (sicer preoblečena v dečka), kako zna s svojim ljubljenim konjem osvojiti nacionalno prvenstvo, je še sama postala najstniška zvezda (čeprav si je zaradi padca s konja nakopala tudi nekaj poznejših težav s hrbtenico). Kot bankable star, torej kot filmsko deklico, ki prinaša denar, in povrhu še kot one-shot-Liz (vzdevek, ki pove, da se je z njo posrečil že prvi posnetek) so jo takoj dali v še dva filma o Lassieju. Pri svojih sedemnajstih pa je v filmu The Conspirator (1949) že nastopila v odrasli vlogi mlade ženske, ki se poroči s komunističnim vohunom. Ta hladnovojni film je pogorel tako na kinoblagajnah kot pri kritiki, nekoliko bolje je bilo s Father of the Bride (1950), kjer je Taylorjeva sijala ob Spencerju Tracyju, prvi veliki uspeh pa ji je prinesel Prostor na soncu (1951), kjer ji je v vlogi buržujske ljubimke režiser George Stevens namenil toliko glamuroznih, tipično fifties velikih planov. Film je temeljil na romanu Theodorja Dreiserja, in če je Elizabeth, nezadovoljna z vlogami, ki jih je dobivala pri MGM, hotela spet zablesteti, je očitno morala počakati na še en "literarni" oziroma "gledališki" film, torej na Mačko na vroči pločevinasti strehi (po Tennesseeju Williamsu), kjer je v režiji Richarda Brooksa igrala v paru s Paulom Newmanom in z vlogo Maggie osvojila nominacijo za oskarja.

Za Georgea Stevensa, režiserja Velikana (1956), je bila Elizabeth Taylor (nastopila je tudi v tem filmu) "utelešena lepota", Joseph L. Mankiewicz pa je celo mislil, da sanja, ko jo je prvič videl. Toda tudi Elizabeth je takrat (leta 1960 je prejela oskarja za high class call girl v Butterfield 8) že lahko zahtevala sanjski honorar, namreč milijon dolarjev za vlogo Kleopatre v istoimenskem filmu (1963) v režiji Mankiewicza in produkciji 20th Century Fox. Film je bil sicer popolna polomija, toda na snemanju se je začela njena ljubezenska zadeva z Richardom Burtonom (igral je Marka Antonija), ki je rezultirala najprej v dvojno ločitev (Burtonovo od svoje žene in Elizabethino od svojega moža) in potem v njuno dvakratno poroko. V šestdesetih letih sta bila Elizabeth Taylor in Richard Burton nedvomno najbolj razvpit filmski oziroma zvezdniški par, ki je tudi sam nemalo prispeval k temu, da je zasebno postalo javno. Toda s svojim razburljivim razmerjem ni hranil le "pohlepnih" medijev, marveč ga je "preigraval" tudi v filmih, med sedmimi, v katerih sta skupaj igrala, zlasti v Kdo se boji Virginije Woolf? (1966, režija Mike Nichols) in Ukročeni trmoglavki (1967, režija Franco Zeffirelli). Elizabeth je bila osemkrat poročena, toda edino z Burtonom dvakrat (prvič kar deset let let), in če Burton po drugi ločitvi od nje ne bi umrl, bi se, kot je rada izjavljala, z njim poročila še tretjič. Igrala je še v veliko filmih, toda samo v enem zares pomembnem - Odsevi v zlatem očesu (1967, režija John Huston).

Ko je umrl njen prijatelj Rock Hudson, je Elizabeth Taylor postala aktivistka v boju proti aidsu in pomagala ustanoviti American Foundation for AIDS Research.

V zvezdniško vrhunskem desetletju (od sredine petdesetih do sredine šestdesetih let) je bila Elizabeth Taylor vsesplošno občudovana, toda najraje so jo imeli direktorji fotografije in snemalci. "Njen obraz je brezhibno simetričen, nima slabega kota, in njene globoko vijolične oči so neverjetno privlačne," je povedal eden izmed njih. In s tem potrdil, da prav vsak vendarle ne more postati filmska zvezda - nič mu ne pomaga, če ga "kamera nima rada", kot se temu reče v strokovnem žargonu. Če pa je ta pogoj izpolnjen in če igralka erotično zapeljivim in izzivalnim vlogam povrhu še vtisne pečat svoje senzualnosti, kot se je posrečilo Elizabeth Taylor, potem smo res skoraj pri definiciji filmske zvezde. V nasprotju z nebesnimi resda nobena ni večna, toda če na računalniku v programu za "downloadanje" filmov odtipkate na primer Reflections in a Golden Eye, se boste lahko prepričali, da je bila Elizabeth Taylor vredna svojega zvezdniškega statusa.