Če je namreč košarkarska reprezentanca zmagala, potem ve, da je časopis slovenski.

In mu nekako odleže, živemu Hrvatu, ki je dotlej živel v prepričanju, da je Hrvaška skorumpirano temačno volčje leglo, pogreznjeno v drugo svetovno vojno, podkupnine in korupcijo - leglo Tita in korupcije -, Slovenija pa sodobna evropska država, v kateri so politiki odgovorni in pošteni in v kateri se je druga svetovna končala že pred šestinšestdesetimi leti.

Nakar prebere časopis in odkrije, da tudi v Sloveniji obstajajo hrvati.

Tako je Hrvate po aferi Hypo nadvse razveselila tudi najnovejša slovenska korupcijska afera. Novinarji britanskega Sunday Timesa so se Zoranu Thalerju, poslancu evropskega parlamenta in nekdanjemu ministru za zunanje zadeve, predstavili kot lobisti velikega podjetja in mu ponudili sto tisoč evrov, če spravi skozi amandma, ki bi ugodil njihovemu podjetju. Površni Angleži, sužnji zahodnjaških stereotipov, so mislili, da so vsi ti Balkanci, Slovenci, Srbi, Hrvati, isti, da so vse to Jugoslovani, da med njimi ni razlik in da je vsakega mogoče kupiti za prgišče evrov.

Zoran Thaler, pravi pravcati Slovenec, se je seveda - takoj strinjal.

To, da so ga ujeli, ni še nič takega, ampak potem se je začel vleči ven. Če je do tedaj živ Hrvat še dvomil, ali bere slovenski ali hrvaški časopis, zdaj ni nobenega dvoma več, da je časopis hrvaški. Slovenci so vendar ljudje s častjo, slovenski politiki pa spoštovanja vredni in pošteni, če bi slovenskega politika ujeli, da je pristal na sto tisoč evrov podkupnine, bi to takoj pošteno priznal. Ta pa ne le, da ni priznal, ampak celo trdi, da je takoj spregledal igro in sprevidel, da so mu Angleži nastavili past, vendar je tako imenovane "lobiste" nalašč pustil v veri, da je podkupljiv, vse zato, da bi nekako odkril, kdo stoji za vsem tem.

Zoran Thaler je, prav ste razumeli, v resnici brezkompromisni borec proti korupciji, novinarji Sunday Timesa - preiskava bo pokazala, za koga so delali - pa so sabotirali njegovo tajno operacijo razkrinkavanja evropske korupcijske mreže. Načrt je bil namreč, da vzame sto tisoč evrov in spravi skozi zakon, ki ustreza "lobistom" in njihovim klientom, s čimer bi si pridobil njihovo zaupanje in se infiltriral v samo korupcijsko srce teme. Nakar bi življenje posvetil uničevanju te velikanske evropske hobotnice, dobival bi se z lobisti po lokalih in jemal denar, kjerkoli in od kogarkoli bi lahko, vse dokler jim ne bi zmanjkalo denarja.

Na žalost so skorumpirani Angleži spregledali njegovo igro, sprevideli, da jim je Slovenec nastavil past, in so vse skupaj dali v časopis.

Prav zato najbrž so domiselni Slovenci, da bi namreč spremljali tok denarja v velikanski evropski korupcijski mreži, denar označili, osrednja slovenska banka pa je dala v obtok milijon kovancev za dva evra s peterokrako zvezdo in podobo slavnega partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta.

Slovenska domoljubna desnica je seveda takoj skočila pokonci, saj je v tem videla prebujeno pošast komunizma, in živ Hrvat se škodoželjno muza, ko bere, kako se Slovenci prepirajo o popolnoma enakih stvareh kot Hrvati, očitno druga svetovna vojna še vedno traja tudi v Sloveniji, ne samo na Hrvaškem. Na vsem svetu najbrž ni bolj smešnih držav od naših dveh državic, ki do druge svetovne vojne niti nista obstajali, ki so ju partizanski antifašisti osvobodili, ju uvrstili med zmagovalke druge svetovne vojne in vpisali na zemljevide, ki ne samo, da sta danes samostojni državi zahvaljujoč prav partizanom, ampak so jima partizani tudi do milimetra natančno zarisali današnje meje - dobro, vsaj tiste kopenske -, šestdeset let pozneje pa sta te iste partizane označili za največje zločince v vseh svojih malih, shizofreničnih zgodovinicah.

In ne veš, kdo je tu večji hrvat, tisti Slovenci, ki zahtevajo prepoved zvezde, pod katero je bila utemeljena njihova država, in ki v komandantu Stanetu vidijo simbol komunističnega terorja, ali oni, ki zgodovinski lik tovariša Franca Rozmana post festum interpretirajo kot velikega slovenskega nacionalista, borca za neodvisno Slovenijo, domoljuba, ki je gotovo načrtoval, da bo po vojni razglasil slovensko državo, ustanovil Antikomunistično partijo Slovenije, organiziral demokratične volitve, premagal komuniste in jih potem dal vse pobiti, zato ga je Tito leta 1944 dal likvidirati. Točno tako kot hrvaški revizionisti, ki so padli iz Tuđmanovega generalskega plašča, danes hrvaške partizane, kot je Andrija Hebrang, interpretirajo kot prvoborce za neodvisno Hrvaško in jih šestdeset let pozneje uvrščajo med ustaše.

Težava je torej, če živ Hrvat obvlada slovenščino. Tako živ Hrvat, ki obvlada slovenščino, bere jutranji časopis, na straneh se vrstijo korupcijski škandali, druga svetovna vojna, partizani in komunisti, in uboga para ne ve več, ali bere slovenske ali hrvaške časopise. Vse do konca, do športnih strani.

Toda kaj če tistega dne ni bilo košarke, kaj če ni evropskega ali svetovnega košarkaškega prvenstva? Kako potem vedeti, iz čigavega časopisa so polemike zaradi lika partizanskega komandanta na kovancu za dva evra ali novice o poslancu evropskega parlamenta, ki so ga ujeli, ko je jemal podkupnino v višini sto tisoč evrov? Kako naj bomo prepričani, da je to slovenski, ne pa na primer hrvaški časopis?

Čeprav ni videti tako preprosto, v resnici je: Hrvaška namreč nima evrskih kovancev. In nima poslancev v evropskem parlamentu.