In oba izhajata iz krajev, ki ležijo severovzhodno od Ljubljane. Ali je morda možno, da sta pila isto ali vsaj podobno vodo? Ne, ni teorije, pravi moravški župan Martin Rebolj. Medtem ko je Majdičeva odrasla na vodi iz zajetja Jarški prod, se je Peterka krepil z vodo iz moravškega zajetja Žirovše, voda iz njega pa po županovem mnenju ni mogla pripronicati tja do Dola. No, če se že podtalnica ni mešala, so se pa v vsakem primeru ljudje. Sorodstvene vezi med življem iz Dola pri Ljubljani in življem iz Moravč so menda precej pogoste.

Dol pri Ljubljani je nekoč spadal v ljubljansko občino, medtem ko so Moravče do leta 1995 pripadale občini Domžale. Oba športnika sta rojena v ljubljanski porodnišnici. Medtem ko je Majdičeva v Ljubljani obiskovala tudi srednjo šolo (športno gimnazijo Šiška), je Peterka gulil klopi srednje ekonomske v Kranju, prav tako pa je kmalu postal član kranjskega skakalnega kluba.

Ona na vrhu, on na dnu

Njuni karieri sta imeli različen tempo. Peterka je zablestel prej. Pri še ne dopolnjenih sedemnajstih je nastopil na prvi tekmi svetovnega pokala v Innsbrucku in se že uvrstil na 8. mesto. Nadaljevanje njegove kariere je najbolj blesteča etapa v zgodovini slovenskega skakanja. V debitantski sezoni, ki je sledila, je na tekmi za svetovni pokal zmagal dvakrat. Naslednje leto je na svetovnem pokalu slavil sedemkrat, zmagal na prestižni novoletni turneji, kar je dotlej veljalo za pobožno željo kvečjemu skrajno religioznih Slovencev, in osvojil svetovni pokal v smučarskih skokih, za nameček pa je istega leta, star vsega 17 let, postal tudi prvi Slovenec, ki je preletel 200 metrov. Naslednjo sezono je s štirimi zmagami na tekmah v svetovnem pokalu postal ponovni zmagovalec skupnega seštevka ter osvojil 5. in 6. mesto na olimpijskih igrah v Naganu. Sledila je štiriletna kriza, v kateri izpostavljeni mladostnik ni imel miru pred mnenji in sodbami tako laikov kot strokovnjakov, ki so se - tako eni kot drugi - vtikali celo v dolžino njegovih las. Bleščeče serije ni nikoli ponovil. Leta 2002 je bil član slovenske ekipe, ki je na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju osvojila bronasto kolajno, še prijetneje pa je presenetil leto kasneje, ko je kot že skakalsko zreli 23-letnik ponovno zmagal na dveh tekmah v svetovnem pokalu. Med drugim znova na prestižni novoletni turneji v Garmisch-Partenkirchnu. Zadnji veliki uspeh je dosegel s tretjim mestom na ekipni tekmi svetovnega prvenstva leta 2005.

Petra Majdič je napredovala počasneje. Na smučeh je začela teči pri enajstih letih. Prvič je na mednarodni sceni nastopila leta 1998, ko je na tekmi evropskega pokala osvojila 13. mesto, v svetovnem pokalu pa debitirala leto zatem in se v tekmi na pet kilometrov uvrstila na 64. mesto. Na stopničke v svetovnem pokalu se je prvič uvrstila februarja 2001, prvo zmago v šprintu pa je osvojila leta 2006. V naslednji sezoni je s tremi zmagami osvojila šprinterski svetovni pokal, medtem ko je v sezoni 2008/09 na tekmah svetovnega pokala zmagala kar devetkrat in svetovni pokal v šprintu ji seveda tudi tokrat ni mogel uiti. Sledila je olimpijska sezona, v kateri je zmagala še štirikrat, predvsem pa je s padcem na olimpijskem teku, ko je tekmovanje nadaljevala z zlomljenimi rebri, na svojo stran pritegnila celoten športno-moralistični korpus. Bržkone isti športno-moralistični korpus, ki se je nekaj let prej vtikal v Peterkovo frizuro, je ob njenem padcu v jarek oziroma poškodbi reber slavil njeno požrtvovalnost. V pravkar minuli sezoni, svoji poslovilni, je zmagala še štirikrat in nanizala vsega skupaj 24 zmag.

Karieri šampiona in šampionke se torej razlikujeta tudi po izteku; medtem ko je Peterka kariero končal daleč od svojih največjih dosežkov, se Majdičeva poslavlja tako rekoč na vrhuncu. "Naj najprej razbijem mit," je pogovor o resocializaciji športnikov začela doc.dr.Saša Cecić Erpič, psihologinja s fakultete za šport. "Konec kariere ni nujno težaven, kot so izpostavljale stare študije. A priori so ga imenovale s prispodobami, kot je "ko sanje umrejo". Športnikov, ki imajo po zaključku kariere težave in bi potrebovali svetovanje, je po izsledkih študije iz leta 2000, v katero sem vključila veliko število slovenskih vrhunskih športnikov, 15 odstotkov. Konec ni dogodek, temveč proces. Najprej se dogaja priprava na konec, potem se ta konec zgodi, sledi prilagajanje na pošportno življenje. Trajanje te faze se razlikuje od človeka do človeka. Dejavnik, ki konec zelo olajša, je na primer načrtovanje. Če je konec načrtovan, je tudi bistveno manj težaven. Kot kažejo študije, je pomemben dejavnik tudi izobrazba. Višja izobrazba športniku po karieri omogoča več poklicnih možnosti, poveča zaposljivost. Večja izobraženost pomeni širši razpon načrtovanja."

Ostati znotraj športa

Kot pravi dr. Cecić Erpičeva, so težave pri prilagoditvi športnikov na pošportno življenje psihosocialne narave. Upokojenim športnikom razpade socialna mreža, mreža prijateljev, običajev in rutine, saj je športno življenje v primerjavi s "pošportnim" bistveno bolj organizirano. Jure Košir, slovenski smučarski šampion, na primer pravi: "Edini uri, ki sta mi bili v času aktivnega ukvarjanja s športom pomembni, sta bili osma zjutraj, ko smo šli na trening, in četrta ura popoldan, ko je bil kondicijski trening. Čas vmes se mi je zdel bolj ali manj nepomemben. V vsakdanjem življenju pa ni tako. Zato danes na običajne zmenke oziroma dogovore zamujam bistveno manj, kot sem nekoč, ko mi zanje ni bilo toliko mar." Varnost in gotovost bivanja, ki mu ju je nekoč zagotavljal sistem treningov in tekmovanj, si mora sedaj zagotoviti sam. "Dokler nisem prenehal tekmovati, nisem nikdar plačal položnice," prestop v svet običajnežev z na videz banalnim primerom ilustrira Košir, ki je, kot pravi, konec kariere vsaj deloma načrtoval. Po koncu kariere se je nemudoma podal v agencijo za športni marketing, ki jo je ustanovil s svojim dotedanjim agentom: "Ne rečem, da nisem razmišljal, da bi počel tudi kaj drugega, vendar pa si nisem upal nadaljevati zunaj športa oziroma smučanja. Zdelo se mi je preveč tvegano. Ob tem sem človek, ki hoče delati, in okolje, v katerem delam in živim, to od mene tudi pričakuje. Tombi tega ni treba. Živi od pojavljanja oziroma skoraj izključno od trženja samega sebe. Je pa seveda treba reči, da je Tomba izjemno velika športna osebnost in da mu tudi Italija omogoča manevrski prostor za takšno pošportno življenje."

Ostati znotraj športa, v katerem si odrasel, je za športnika bržkone najpametnejša odločitev. Ko je košarkarsko kariero nenadno končal Peter Vilfan, potem ko se mu je Zmago Sagadin sredi sezone odrekel, je bil med športniki običaj, da so odprli gostinski lokal. Tudi Vilfan je sprva poskusil s soudeležbo v takšnem podjetju, vendar je idejo kmalu opustil. Tudi poskus s hotelom je že za njim, medtem ko njegova košarkarska šola, kar je bila v devetdesetih v Sloveniji dokaj razširjena rešitev za bivše košarkarje (kot prvega Jureta Zdovca), še vedno deluje. "Seveda si kot bivši športnik, ki ga poznajo, deležen večje naklonjenosti bankirjev, če zaprosiš za kredit. To se mi zdi normalno. Z nadaljevanjem življenja po koncu kariere sem zadovoljen, ker me ljudje še vedno prepoznavajo kot košarkarja. Ampak to se ni zgodilo samo od sebe. Za to sem si prizadeval. In ostal sem prepoznaven kot košarkar. Nenazadnje tudi preko komentiranja, v katerega nisem zašel slučajno," pravi legenda Tivolija in eden najbolj atraktivnih slovenskih igralcev.

"Vnovčeni" Eddie

Čeravno športe radi delimo na bolj in manj komercialne, pri čemer nogomet spada med najbolj zaslužkarske dejavnosti, je Zlatko Zahović - slejkoprej eden najbolj svetovno znanih Slovencev, ob omembi katerega lahko vzpostaviš pristnejši stik tako s prodajalcem zelenjave na tržnici v Kairu kot z norveškim črpalcem nafte - odločno nedvoumen: "Od stare slave se ne da živeti!" Nogomet je nehal igrati pri 34 letih in ga dandanes, čeprav je direktor NK Maribor, sploh ne igra več. "Ne čutim potrebe. Kar je bilo, je bilo, olajšanje ob prenehanju kariere je ravno v tem, da si naredil nekaj, kar je nujno. Svojo prihodnost sem načrtoval, še ko sem bil aktiven. Vzporedno z igranjem sem se namreč šolal tudi za trenerja, tako da sem imel v trenutku, ko sem prenehal igrati, v žepu trenersko licenco." Vsaj Zahovićeva pripoved, da je ob končanju kariere "začutil veliko olajšanje", se sklada z izsledki Cecić Erpičeve. Ti namreč pravijo, da je konec športne kariere dogodek, ki mu praviloma sledi bolj zadovoljno življenje. Da je konec kariere po dojemanju vrhunskih športnikov, vključenih v njeno študijo, v bistvu pozitiven dogodek. Nekaj, česar se človek nadeja. "Je pa treba ustvariti novo samopodobo, in ko vstopaš v neki nov poklic, vstopaš vedno na najnižji stopnici. Poleg tega v novem poklicu ne moreš biti nikdar vrhunski. Samo v športu se da namreč reči, da je nekdo prvi in najboljši, v drugih poklicih to ni možno. Ne da se reči, da obstaja deset najboljših pravnikov, psihologov... Odraslo življenje ni merljivo, kot so dosežki v športu, kjer je vse objektivizirano," razlaga Cecić Erpičeva.

Tomaž Vnuk je eno največjih slovenskih hokejskih imen pred Anžetom Kopitarjem. Igrati je prenehal lani, v starosti 40 let, na prvi hokejski trening je prišel pri štirih. Za njim je torej 36 let hokejskega življenja. "To, da sedaj sam odločam, kaj in kako, je dobro in mi prija. Od hokejske slave imam zaenkrat zgolj popust v kakem hotelu, pa še to le zato, ker se jim to zdi fino. Stare slave se po mojem ne da iztržiti," pravi Vnuk. Živeti zgolj od trženja svojega lika in dela je privilegij zgolj redkih.

Da je med njimi tudi Eddie "Eagle" Edwards, angleški smučarski skakalec, ki je s svojo pojavo zaslovel na olimpijskih igrah v Calgaryu, se lahko komu zdi celo športna krivica ali paradoks, vendar - tako je. "Del leta preživim tako, da delam v družinski gradbeni firmi, del leta pa potujem po svetu in gostujem na raznih promocijah. Najpogosteje so to nastopi na kakšnih križarjenjih, kjer gostom priredijo večer z menoj. Pripovedujem jim svojo življenjsko zgodbo, odgovarjam na vprašanja. Vendar samo en večer! Preostanek križarjenja pač uživam v potovanju oziroma v neformalnem druženju s potniki," je dejal simpatično preprosti Eagle minulo sredo za mizo Snack bara v Žusterni, kjer se je mudil, ker je v Sloveniji snemal promocijski film za Planico. Honorarji za njegove nastope se, kot pravi, gibljejo med 1500 in 15.000 evrov, odvisno od priložnosti. Kot se za orla spodobi, je brez dvoma gospodar svoje usode.