Od tedaj pa do 20. marca letos je državni zbor sprejel 55 zakonov (pa tudi celo vrsto aktov in uradnih prečiščenih besedil, ki v to številko niso zajeti), vendar pa navkljub jasnim zakonskim določbam ni mogoče ugotoviti, koliko od teh zakonov oziroma njihovih posameznih zakonskih določb je bilo sprejetih tudi zaradi vplivanja lobistov na poslance državnega zbora. Prav tako v državnem zboru še vedno ne vedo povedati, koliko lobistov se je v istem zakonodajnem obdobju mudilo v državnem zboru oziroma koliko lobistov je navezalo stike s člani zakonodajnega organa. Ko smo jih spraševali po tem podatku, smo iz parlamentarne službe za odnose z javnostmi prejeli suhoparen odgovor: "V državnem zboru doslej še nismo imeli najavljenega obiska registriranega lobista." Mar to pomeni, da v zadnjih štirih mesecih v državni zbor ni vstopil noben lobist in da se noben lobist ni sestal z njegovimi poslanci? Ali pa v državnem zboru poteka lobiranje samo "na črno"?

Zakonske določbe o lobiranju so znane. Zakon lobiranje opredeljuje kot nejaven stik med lobistom in lobirancem, v procesu vplivanja in prepričevanja pa morajo biti udeleženi interesi neke interesne skupine. Nadzor nad lobiranjem izvaja komisija za preprečevanje korupcije (KPK) s pomočjo posebnih obrazcev. Te morajo izpolnjevati tako lobiranci, to je javni uslužbenci in funkcionarji, ki so se sestali z registriranimi lobisti, kot tudi lobisti. Lobiranec mora v poročilu KPK navesti, kdo je lobiral, kje je potekal sestanek, zabeležiti mora temo pogovora in podatek, katero interesno organizacijo je registrirani lobist zastopal. Javni uslužbenec ali funkcionar mora protikorupcijski komisiji poročati tudi o poskusih nezakonitega lobiranja. In še: zakon je določil, da mora komisija za boj proti korupciji voditi register lobistov.

Ne glede na zakonska določila in navodila lobirancem, kako naj ravnajo v lobističnih postopkih, ki jih je na svoji spletni strani objavila KPK, je komisija od začetka decembra do 20. marca iz državnega zbora z 89 poslanci prejela le dve poročili o lobističnih stikih, obe pa je sestavil isti poslanec. Namestnik predsednika komisije za preprečevanje korupcije Rok Praprotnik o avtorju poročila in lobistih, ki sta ga obiskala, ni želel govoriti, je pa povedal, da je šlo za lobista, ki nista vpisana v register. Ali je torej v tem primeru šlo za nezakonito lobiranje? Praprotnik pojasnjuje: "Iz meni neznanega razloga v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije manjka določba o lobiranju na črno. Lobistu, ki ni registriran in pride lobirat, se ne da izreči prekrška. Kaznovati jih ne moremo, ker za to nimamo ustrezne zakonske podlage, so pa v prekršku vsi tisti, ki se sestajajo z neregistriranimi lobisti, torej tudi javni funkcionarji."

Med pogovori z vodji poslanskih skupin, ki smo jih spraševali o obiskih lobistov v parlamentu, se je razkrilo, da je omenjeni poročili komisiji poslal vodja poslanske skupine LDS Borut Sajovic. Ta nam je povedal, da sta se lobista najavila za obisk poslanske skupine, ker sta s poslanci želela spregovoriti o bioplinarnah in obdavčevanju nepremičnin. "V obeh primerih sta poskušala uveljaviti interese, za katere sem ocenil, da niso interesi javnosti. Nihče nam ni ponujal daril ali uslug, prišla sta le s predlogom, da bi v zakonsko rešitev vključili njuno zamisel," je pojasnil Sajovic. Na vprašanje, ali sta bila lobista registrirana, je Sajovic odgovoril, da tega ne more preveriti, meni pa, da nista bila.

Ne le poslanec Sajovic, tudi v vodstvu državnega zbora menijo, da registra lobistov še ni oziroma da jim ta še ni dostopen, čeprav je komisija za preprečevanje korupcije register lobistov na svoji spletni strani objavila že 5. decembra lani in ga stalno dopolnjuje z novimi podatki, mediji pa o njem, zlasti v zadnjem času, pogosto poročajo. No, v generalnem sekretariatu državnega zbora medtem še vedno čakajo na obljubljeno jim obvestilo KPK, da imajo zagotovljen "učinkovit elektronski dostop do registriranih lobistov". Ker ne vedo, da tak seznam že obstaja, ni presenetljivo, da nam niso znali odgovoriti na vprašanje, koliko lobistov je v zadnjih štirih mesecih zašlo v državni zbor.

Dušan Kumer, vodja poslanske skupine SD, nam je povedal, da k njemu lobisti v vseh letih delovanja v politiki še niso prišli. "Očitno nisem tarča lobistov. K meni pa prihajajo ljudje z eksistenčnimi težavami, ki so bolj na robu." Ljudje s podobnimi težavami obiskujejo tudi vodjo poslanske skupine SLS Jakoba Presečnika. O tem, ali ga je že obiskal kakšen lobist, pa je povedal: "Ne da bi za to vedel, vsaj ne v smislu, kot to določa zakon." Podobne izkušnje ima tudi vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko: "Lobisti z menoj niso vzpostavljali kontakta, pa tudi noben poslanec me ni seznanil, da bi bil deležen lobiranja."

Je pa Kumer dejal, da bi v primeru, če bi se nanj obrnil znani lobist Andrej Drapal in med obiskom ne bi nosil posebne priponke z napisom lobist, takoj zavrtel telefonsko številko protikorupcijske komisije. A Kumer bi se, če bi tako ravnal, prenaglil. Državni zbor je namreč protikorupcijski komisiji kmalu po uveljavitvi zakona obljubil izdelavo posebnih izkaznic, ki bi jih lobisti prejeli ob vstopu v parlament in bi označevale njihov status. Po štirih mesecih takih izkaznic v parlamentu še vedno nimajo: "Rešitev glede označbe lobistov ob registraciji v recepciji državnega zbora je še v pripravi," so bili kratki v državnem zboru. Vprašali smo jih tudi, kako je z njihovo napovedjo, da bodo pripravili interna navodila o upravljanju lobističnih stikov v parlamentu. Do danes pravilnika še niso pripravili, nadzora nad lobiranjem v parlamentu pa so se lotili tako, da so na oglasni deski objavili obvestilo, ki sta ga sicer pripravila ministrstvo za javno upravo in KPK - to obvestilo v resnici zgolj prepisuje že omenjena navodila lobirancem, ki so sicer dostopna tudi na spletni strani komisije za preprečevanje korupcije. Če se torej kot lobist znajdete v državnem zboru, boste najbolj prav ravnali, če se najprej ogledate za njihovo oglasno desko...

Lobista Andreja Drapala, smo vprašali, ali je v zadnjem času obiskal državni zbor ali vladna ministrstva. Natančnemu odgovoru se je izognil, je pa povedal, da je v zadnjem času aktiven na področju bioplinarn. Na podatek, da je KPK do 20. marca prejela le nekaj poročil o lobističnih aktivnostih, pa se je odzval: "V vsakem primeru je to katastrofalen rezultat, ki ni pokazatelj realnega stanja. Če pa to vendarle je realni pokazatelj, potem Slovenija nima prihodnosti, kajti to pomeni, da funkcionarji in lobisti bodisi ne poročajo o lobističnih stikih ali pa dejansko nimajo stikov s civilno družbo."

Bolj zgovoren kot Drapal je bil predsednik Slovenskega združenja lobistov Mihael Cigler, ki je na seznamu registriranih lobistov vpisan kot osmi. Ker pozna delovanje državnega zbora in zakonodajo, lobira povsod, pri poslancih, na ministrstvih, v državnem svetu, v lokalnih skupnostih, odvisno od področja, za katerega so ga najeli. "V zadnjem času so moje aktivnosti usmerjene na spreminjanje slovenske zakonodaje v smeri, da bi bila bolj ugodna za tuje investicije." Na vprašanje, kako poteka najavljanje in ali protikorupcijski komisiji poroča tudi o neuradnih pogovorih s funkcionarji, je dejal: "Sprva dam prošnjo za sestanek. Poročila večinoma pošiljamo, vendar ne v primeru, če našo idejo nekomu samo predstavimo, torej brez namena, da bi želeli vplivati na spremembe nekega zakona. To sploh ni lobiranje, je zgolj informiranje."

Kakorkoli, cilj ne več prav svežih zakonskih določb o lobiranju je zagotoviti nadzor nad to dejavnostjo in jo narediti pregledno. Zdi se, da je organ, ki je zakon o integriteti in preprečevanju korupcije sprejel, torej parlament, od tega cilja še daleč.