Če imate morda neke mistične, nežne in romantične predstave o tem, kaj pravzaprav je ljubezen, ne berite tega članka. V njem bomo namreč predstavili rezultate raziskovanja znanstvenikov, ki se ukvarjajo z nevrologijo, in se ukvarjajo ravno s tem vprašanjem: "Kaj sploh je ljubezen?“. A se iskanje odgovora nanj lotevajo na drugačen način, saj raziskujejo biologijo ljubezni. Konec koncev pa smo, kakor nas v priljubljeni pesmi spominja skupina Bloodhound Gang, vendarle samo sesalci.
Andreas Bartels in Semir Zeki, dva londonska nevroznanstvenika, sta v sklopu raziskave slikala možgane zaljubljenih ljudi, da bi prišla do odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti zaljubljen. Kriterij za sodelovanje v njihovi raziskavi je bil, da so udeleženci "iskreno, globoko in noro zaljubljeni“.
Tistim, ki so zagotovili, da to vse so, so delovanje možganov posneli s funkcijsko magnetno resonanco, ki natančno meri dotok krvi v določene dele možganov. V tiste dele, ki so aktivnejši, namreč doteka več krvi, na slikah možganov pa se lepo vidi, katere "žarnice so se prižgale“ v določenem trenutku.
Ko na primer gledate fotografijo vašega najdražjega ali pa najdražje, se močno aktivirajo središča za nagrajevanje, torej za občutke ugodja in evforijo. Istočasno je zelo zmanjšana aktivnost v tistih delih možganov, ki so sicer zadolženi za žalost, strah in tesnobo.
Hkrati pa je zmanjšana tudi aktivnost na področju, ki je zadolženo za kritično mišljenje. To je posebno zanimivo, ker lahko ravno s tem pojasnimo, zakaj nismo v stanju kritičnega opazovanja izbranca, v katerega smo zaljubljeni. Podoben obrazec aktiviranja določenih delov možganov in deaktiviranja drugih delov lahko najdemo pri osebah, ki so pod vplivom različnih drog, ki sprožajo evforijo.
Do podobnih zaključkov je prišel tudi newyorški psihiater Michael Leibowitz, ki pravi, da ima strastna ljubezen vse značilnosti amfetaminskega vznemirjenja. Ne le, da na podoben način ustvarja vzhičeno razpoloženje, ima namreč tudi podobne simptome abstinenčne krize, ko ostanemo brez njih: tesnoba, strah, včasih tudi panični napadi. Razlog je, da ko se zaljubimo, možgani proizvajajo različne kemikalije, podobne dopaminu, norepinefrinu in drugih.
Na žalost pa, kot nam je vsem znano, ta začetni občutek evforije ne traja dolgo. Nekateri ga sicer uspešno zamenjujejo z dolgoročnim občutkom privrženosti in varnosti, tisti pa, ki brez njega ne morejo (Leibowitz jim pravi "džankiji pozornosti“), pa letajo iz zveze v zvezo, saj se želijo znova in znova zaljubljati in tako doživljati to naravno drogo. Tako vendarle ni tako čudno, če poznate koga, ki se serijsko zaljublja.
