Norveško-švedski trio Trespass v tem ni izjema. Vse skupaj - bend in njegov špil, prireditveni prostor, povprečen obisk, celotno glasbeno poslušalsko vzdušje, ki se iz uvodne zadrgnjenosti in neke komunikacijske zadrege zlagoma stopnjuje proti večji dobrodušnosti - je pišočega po dobrem mesecu ponovnega spoznavanja z Ljubljano spet spomnilo na klubske špile v kakem izmed številnih manjših, škatlastih prireditvenih prostorov v zgodovinskem in sedanjem glasbenem urbanem središču ob Atlantiku. Pa ne, da bi se tule šli pretirano histerično dokazovanje, da "smo zraven", kar zadeva programsko podajanje vsebin. Narobe, bolj vznemirja razširjenost in univerzalnost modela družbenih interakcij skoz klubsko podajanje glasbe, ki se potrjuje in obenem nevarno udobno prede v bolj zakotnih prireditvenih prostorih. Pri tem je vseeno, ali gre za Ljubljano, New York, Stockholm ali Oslo.
Temu bi sicer lahko ugovarjali, češ da gre za idealiziranje glasbene margine v imenu krivične odrinjenosti, iskanja "grass-roots" pristnosti, ki se obnavlja v majhnem posvečenem poslušalskem občestvu. Tudi če to drži, je takšna idealizacija vendarle dala otipljive učinke, navsezadnje v konstantnem, nekajdesetletnem toku izzivalnih glasb, glasbenikov in poslušalcev, ki se obnavlja, zliva in razliva v vse pore "transnacionalnega" jazzovskega glasbenega sveta. V njem lahko ob popolnoma spremenjenih pogojih kroženja in prodajanja glasbe normalno deluje marljiva glasbena založba, kakršna je portugalska Cleen Feed, ki je ob toliko drugih izvajalcih z vseh koncev sveta izdala tudi album tria Trespass ...Was There To Illuminate The Night Sky, ki nas mimogrede in zelo zares spomni, da ta glasbeni svet ni bil nikdar imun na dogodke okrog sebe, niti se ni pretvarjal, da je vseskozi čisto glasben, z nekim čarovniškim "avtonomističnim" estetskim trikom izvzet iz sveta, v katerem živimo. "Razsvetljeno večerno nebo" je namreč zasijalo v nagnusnem govoru ameriškega generala, ki je zaukazal, naj na meščane iraškega mesta Faludža vržejo beli fosfor.
Naučeno iskanje lepega v muzikah je trojka takoj podvrgla drugačni poslušalski čuječnosti in nekemu temeljnemu nelagodju. To je bila vedno odlika močnih jazzovskih glasbenikov. Trespass so saksofonist Martin Küchen, kontrabasist Per Zanussi in bobnar Raymond Strid. Odlika tria je njegova bazičnost na vseh ravneh - je direkten, gre takoj k tvarini, k navidezno preprostim komadom in muzicira jedrnato, a zrnato in silovito dinamično. Vsak glasbenik pošteno obdeluje svoj inštrument, iz enostavne strukture komadov skupaj z drugimi razvija nianse, poudarja občutenje komada (naj bo v bluesovski ton odeta žalostinka ali z "imaginarno" in melodično Afriko Bušmanov navdahnjena viža) ali pa se njegova zgosti le v fizično prediren tok do šokantnega odrezavega konca, ki spominja na sunkovitost rock bendov. Trojka je v drži arhaično jazzovska, v mišljenju svobodnjaška, v muziciranju pa moderen kolektiv, ki zna uskladiti individualnost glasbene in telesne geste. Podarila je efekten špil in v zadovoljstvo prejela dar za svoj trud - priznanje ambienta, da ni bil zaman. Videti je malo, a je tako veliko, vsakdanje.
