Po približno desetih kilometrih boste pripotovali v naselje Pohanca in če boste na krožnem prometu zavili desno, boste na desni strani zagledali bar Santa Maria. Ob njem je hiša, ki navzven ne odstopa od okolja, v njej pa živi Primož Kozmus z družino. Tu je metalec kladiva spoznal svojo ženo Majo. Pot do Santa Marie je bližja z brežiške smeri v smeri Krškega. Le da bo glavna orientacija Gornji Lenart.

Kje smo torej, v Pohanci ali Gornjem Lenartu? "Zapišite v Gornjem Lenartu. Bo bolje. Tako tudi piše v naslovu," nas ob kavici na jutranjem sončku pouči Kozmus in pokaže, da je krška nuklearka od tu zračne linije oddaljena le kakšen kilometer. Nekaj grenkega priokusa so imele jedrske teme, saj je dogajanje na Japonskem preveč kruto, da se ne bi dotaknilo vsakega posameznika. "V bližini krške nuklearke se počutim varno," razblini vse dvome Kozmus ter nadaljuje: "Takoj po katastrofi na Japonskem sem stopil v stik s Kojijem (Murofušijem, velikim prijateljem in tekmecem v metu kladiva - op.p.). Pravi, da je dobro."

Prvi jutranji opoj je bil postrežen pred Kozmusovim prihodom, postregla pa nam ga je tašča Marija. Na smetanici kapučina je pisalo ime podpisanega. "Tako je pri nas. Če poznamo ime stranke, se potrudimo, da jo lepo postrežemo," nam pojasni gostoljubna Maja, Kozmusova soproga, ki je imela ves čas v naročju Mario Roso. Vedno nasmejano šestmesečno hčerko, "gazdarico" Gornjega Lenarta.

V Santa Marii se vsako jutro začne delovni dan olimpijskega in svetovnega prvaka v metu kladiva. Če bi bilo po njegovo, bi se marsikatera vrata odprla pred deveto, tudi osmo uro, saj je od nekdaj jutranji tip. Toda zadnje štiri mesece, odkar se je trofejni atlet vrnil na sceno, so delovni dnevi prilagojeni predvsem treningu.

Telo pomembnejše od kratkoročnih uspehov

Ko smo vas nazadnje obiskali na treningu, ste novembra metali kladivo okrog 65 metrov. Kako daleč gre sedaj?

Okrog 72 metrov so konstantno dolgi meti. Gre po pričakovanjih.

Kako po enoletnem premoru napore prenaša telo?

Dobro. Ves čas ga poslušam in se trudim, da ga v začetni fazi ne bi preveč obremenjeval. Zato se v prvi fazi treninga manj posvečam vadbi z utežmi. Vse naredimo, da ne bi prišlo do poškodbe.

Kako gledate na šport po vrnitvi na športno sceno? Zdaj, ko ste se včlanili v generacijo 30+, ko se začne vsak športnik spogledovati s športno upokojitvijo?

Vsekakor drugače. O športu vem več. Če želim uspeti, moram imeti natančno določeno vizijo in cilj.

Ste lahko konkretnejši, kaj veste več o športu?

Preden sem končal ali prekinil športno pot, je zame obstajal le šport. Zdaj vem, da je šport predvsem biznis, kar sem se veliko bolj prepričal ob športni pavzi. Najtežje pa se je še vedno omejiti od ljudi ter sebi dati mesto v športu in življenju. Le tako je mogoče priti do uspeha. Za zdaj lahko rečem, da mi dobro uspeva.

Vam zmanjkuje časa?

Kronično! Vedno si želim narediti preveč stvari hkrati. A mi ne znese. Ne morem denimo na pijačo z osebnimi prijatelji.

Če se ne motim, je bil to eden glavnih razlogov za vašo odločitev o atletski upokojitvi. Težave pa so ostale enake tudi zdaj...

Res je, da je bilo pomanjkanje časa zase eden od razlogov. A tedaj se je vse pripetilo na hitro, šlo je za skupek več dejavnikov. Nisem zdržal tega ritma. In sem odnehal. Čeprav nimam časa za določene stvari, mi je zdaj lažje. Natančno sem vedel, kaj me čaka, ko sem se odločil, da se vrnem v atletiko.

Ko ste dosegli svoje največje športne uspehe, še niste imeli družine. Vam dajejo najbližji dodatno energijo, ali se krajši spanec pozna pri utrujenosti?

Poglejte Mario Roso, kako se smeji. Ves čas je nasmejana. Kako naj mi jemlje energijo? Kvečjemu mi jo daje. Zdaj imamo še to srečo, da lahko družina z menoj potuje na treninge. Tako smo skupaj, ko sem v Medulinu, smo skupaj doma in bomo skupaj v Rusiji.

Od prekinitve športnega pokoja poudarjate, da so vaši cilji posvečeni predvsem olimpijskim igram v Londonu. To še vedno drži?

Kot pribito! Vsem drugo so le etapni cilji.

In ti so?

Da bi v finalu letošnjega svetovnega prvenstva v Daeguju vrgel 78 metrov. To bi me veselilo.

O kolajni na SP ne razmišlja

Torej o kolajni na letošnjem SP niti ne pomislite?

Ne. Vsega se lotevam postopno, da bi dosegel vrhunec prihodnje leto v Londonu. Da bi telo zdržalo. Morda bi lahko pretiraval in bi telo preneslo napore. A zgolj na kratek rok. V takšnem primeru bi me do Londona zmanjkalo. Teoretično je sicer mogoče, da bi lahko jeseni vrgel kladivo tudi 80 metrov in s tem osvojil odličje. Toda kolajne na velikih tekmah se ne osvajajo na takšen način. V atletiki ni slučajnosti, da bo prav na veliki tekmi orodje poletelo daleč. Prej se bo zgodilo drugače. Kolajno lahko osvojiš le tako, da si pripravljen na mete čez 80 metrov.

Kakšne imate novice s terena? Kako daleč meče kladivo konkurenca?

Najdlje v tej sezoni je vrgel Rus Aleksej Zagornji. Toda o njegovih sposobnosti dvomim, saj je poleti večkrat vrgel kladivo manj kot pozimi. Dobro mečeta Madžar Krisztian Pars, ki je izstopal konec tedna na zimskih metih v Sofiji, in Rus Sergej Litvinov. Kot vem, se Poljak Szymon Ziolkowski bolj pripravlja na London. Največja neznanka trenutno so Slovak Libor Charfreitag, ki je po mojih informacijah v ZDA, ter Belorusa Ivan Tihon in Vadim Devjatovkij.

Kako gledate na dejstvo, da so Belorusoma vrnili olimpijski kolajni iz Pekinga, ker sta na arbitražnem sodišču v Lozani dokazala, da jima je pozitiven vzorec A in B jemala ista oseba?

Slabo. Toda to so stvari, na katere nimam vpliva, niti se z njimi ne obremenjujem. Ko pridem na tekmo, skušam vsakogar premagati ter se osredotočiti na svoje mete.

Kako pa gledate na Tihona in Devjatovskega?

Oba sta kot osebi OK. Tihona malce zafrkava angleški jezik, zato je včasih bolj zadržan, z Devjatovskim pa sem se vedno dobro ujel. Kako bo po vseh dopinških kalvarijah z njima zdaj, je težko napovedati. Vsekakor jima bom dal vedeti, da se z njima ne strinjam. Po drugi strani se bom skušal do njiju vesti normalno. A že zdaj vem, da bosta nastala dva pola. Ziolkowski denimo organsko ne prebavlja Devjatovskega. Navsezadnje bo treba kolovratiti med vsemi, saj se bomo redno videvali na tekmah. Scenarij je torej nemogoče predvideti.

Podobno kot pri ženskah...

Nekako tako, ja. Lahko še toliko veš o njih, a nikoli ne veš, kaj te čaka.

S Kevom je ostal razkorak

Novembra sem bil na vašem treningu, ko sta se s trenerjem Vladimirjem Kevom, s katerim ste dosegli svoje največje športne uspehe, komaj pozdravila. Kako je zdaj?

Ne vidiva se veliko. On je večinoma na treningu popoldne, ker je dopoldne v službi, jaz sem večino na stadionu dopoldne. Ko se vidiva, kakšno rečeva, a je med nama ostal razkorak.

Grenak priokus?

Ni fino. Skupaj sva delala 15 let in zadeva potrebuje še nekaj časa, da se umiri.

Ko ste dosegli svoje največje uspehe, ste imeli v moštvu enega člana več, in sicer trenerja Vladimirja Keva. Zdaj energoterapevt Marjan Ogorevc opravlja še funkcijo glavnega trenerja. Ali to pomeni, da ne potrebujete še kakšnega strokovnjaka?

Letošnjo sezono bom opravil z ekipo, kakršno imam zdaj. Če se bo po sezoni izkazalo, da potrebujem še koga, ga bom najel. Toda najprej je treba nekaj doseči, videti, kaj mi manjka, če sploh kaj. Zato bom lahko na to vprašanje konkretneje odgovoril po koncu sezone.

Zamenjali ste tudi menedžerja, in sicer odslej za vas skrbi Šved Daniel Westfeld. Zakaj ste se poslovili od Uroša Žagerja?

Z Urošem sva sodelovala zelo dobro. On se je prek mene tudi uveljavil v mednarodnih krogih. Ko sem se vrnil nazaj, sem želel narediti korak naprej. Zato sem se odločil za Westfelda, ki med drugim skrbi tudi za norveškega metalca kopja Andreasa Thorkildsna. Za zdaj ne vem, kakšno bo sodelovanje med nama, a bom zelo vesel, če bo ponudil kaj več. Morda pa bova z Žagarjem še kdaj sodelovala.

Pred kratkim je atletski strokovnjak Srđan Đorđevič v intervjuju za Dnevnik rekel, da bi morali ljudje v slovenski atletiki storiti vse, da vam pomagajo na poti do stare slave. Se tega načela držijo?

Sodelovanje med menoj in Atletsko zvezo Slovenije je bilo vedno zelo korektno. Res pa je, da v preteklosti, vsaj po mojem mnenju, nisem imel prevelikih zahtev. Upam, da bo tako tudi naprej. Kot sem že omenil, moram najprej doseči odmeven rezultat, da lahko sploh vem, kaj mi manjka, da lahko sploh nekaj zahtevam. In če bom med ali po koncu sezone videl, da potrebujem kaj več, bom za to tudi prosil. Takrat bom potreboval največjo pomoč. Od mene bi bilo neodgovorno, da bi zahteval nekaj, brez da bi se prej izkazal. Kar zadeva Đorđeviča, lahko rečem le, da sem z njim vedno zelo korektno sodeloval. Večkrat mi je ponudil brezplačno pomoč in me je takoj tudi poklical, ko sem se odločil, da se vrnem v atletiko, ter mi vnovič ponudil pomoč.

Kakšni so odzivi na vašo vrnitev v lokalnem okolju?

Rekel bi, da večinoma pozitivni. Je pa res, da do mene pridejo predvsem ljudje, ki mi želijo vse najboljše. Tisti, ki imajo figo v žepu, se mi niti ne približajo. Zavedam se, da bo moje ime v lokalnem okolju v veliki meri povezano z uspešnostjo vrnitve. Če mi bo uspelo, bom zadovoljil vse, če mi ne bo, bodo rekli, da so vedeli, da bo tako. Tako pač je v krutem življenju.

V rojstni Brestanici ste odprli Hostel Kozmus. Ali v projekt vlagate veliko energije?

Na začetku sem jo več. Ko pa sem se odločil, da se vrnem v atletiko, je vse skupaj malce zastalo. Trenutno iščem pravo ekipo, ki bo vodila posle. Želim si, da bi oživil Brestanico. Toda moje osebne prioritete so trenutno v športu.

Kot je znano, vam je pri odločitvi o vrnitvi na atletska pota pomagal slovenski premier Borut Pahor, ki vam je obljubil pomoč. Ste bili s Pahorjem kaj na vezi tudi potlej?

Nič se nisva slišala. Očitno ima Pahor dovolj svojih problemov, da bi se obremenjeval še z menoj.

Sta z Andrejem Vizjakom, nekdanjim brežiškim županom in gospodarskim ministrom v vladi Janeza Janše, po obisku pri Borutu Pahorju še naprej prijatelja?

Sva. Še vedno pride na kavo in kakšno rečeva. Še vedno mi je pripravljen pomagati in mi to večkrat tudi pove. Vizjak je v moji športni karieri ogromno naredil zame. Kot župan Brežic mi je omogočil podporo, ko sem jo najbolj potreboval, kot gospodarski minister pa mi je omogočil, da sem se na olimpijske igre pripravljal z maksimalnimi sredstvi. Za vse skupaj sem mu zelo hvaležen.

Kako denimo gledate na dejstvo, da vam je s strani politike precej omogočeno, številnim športnikom, ki potrebujejo podporo, pa ni?

To je kruto dejstvo, ki me moti. Poglejte primer metalke kopja Martine Ratej. Ona bi potrebovala finančno podporo, da bi se izstrelila na vrh, pa nima prave. Saj je res, da je zaposlena v državnih organih, da ji pomaga Atletska zveza Slovenije. A vse skupaj ni dovolj za preboj na vrh. Za to potrebuješ več.