Troblje in celo vuvuzele so preglasile tradicionalne raglje, obiskovalcev z akreditacijami je bilo na prvi pogled skoraj več kot "običajnih", saj so bile cene vstopnic (sploh za tribune) že kar vrtoglavih 35, 40 ali celo 250 evrov. Za 20 evrov si se lahko drenjal v snegu do kolen, zastonj pa z daljnogledom spremljal dogajanje s parkirišča. In tudi takih ni bilo malo.

Navijaško vzdušje sta spodbujala glasna napovedovalca, ki sta, to je res pohvalno, vsakega tekmovalca pospremila v njegovem jeziku in mu "podložila" izbrano glasbo. Zastojev letos zaradi upoštevanja navodil številnih policistov na cestah ni bilo, alkohol je bil "za ograjo" prepovedan, večina tistih, ki so pristali v urgentnem šotoru, je prišla po stari slabi navadi v Planico že opitih. Policisti so le v soboto mirili nekaj razgrajačev, ki so se zravsali.

Težave ostajajo s parkiranjem in sploh zaparkiranjem, saj je bilo iz doline skoraj nemogoče priti, če si po naključju moral iz nje pred koncem ali tik po tekmi. Plastenk in druge svinjarije je bilo tudi manj kot prejšnja leta, kar gre tudi na račun akcije organizatorjev, ki so za vsak kozarec zaračunali evro kavcije. In seveda: v štirih dneh je pod Ponce prišlo dobrih 50.000 obiskovalcev, največ (dobrih 20.000) v soboto, kar je pol manj kot na "rekordni" lanski dan. Verjetno tudi na račun visokih cen vstopnic.

Koliko je bilo gledalcev, ki so plačali vstopnico, in koliko gostov (ki so lahko prispevali po pet evrov za razvoj Planice), bo v naslednjih dneh računal organizacijski komite. Če gre verjeti napovedim predsednika smučarske zveze, bodo poslovali z dobičkom in ga namenili za kandidaturo za svetovno prvenstvo. To so glavni poudarki letošnjega planiškega praznika z vidika obiskovalcev. Če bo še država izpolnila obljube o gradnji nordijskega centra Planica, lahko mirno zapišemo: Planica ostaja kraljica poletov in je na dobri poti, da postane kraljica nordijskega smučanja na sploh.

Tudi tujih obiskovalcev se je letos kar trlo. Največ je bilo, jasno, Poljakov, ki so pospremili zadnji nastop enega največjih v tem športu - Adama Malysza. Družina Bujna iz Jastrzebie Zdroja je pri nas preživela male, štiridnevne počitnice, v Planici so bili prvič. "Seveda smo tu zaradi našega Adama. Prav navdušeni smo nad vzdušjem in res uživamo," je dejal oče Kris, prikimavala pa sta še Agnieszka in mali Hania. Norvežanom - več kot sto se jih je pripeljalo iz Vikersunda, v soboto so imeli pravo norveško pojedino in slavje v Kranjski Gori - se tekma za rekordom ne zdi najpomembnejša. "Nikakor. Je že lepo, da so poleti vse daljši, a raje imam 30 lepih, dolgih poletov kot pa enega rekordnega, ostale pa bolj povprečne. Planica ostaja zibelka tega lepega športa in vesel sem, da sem lahko tu," je dejal Bofrre Finsrud iz Vikersunda.

Pojem pravega planiškega navijača pa sta zagotovo Theo Klingler in Anton Hirsch iz nemškega Stuttgarta. Možaka v poznih 60. letih sta za teden dni prišla k nam z avtodomom (na njuno željo moramo opozoriti, da smo v Sloveniji zelo mačehovski do tovrstnih popotnikov - za avtodome je povsod zelo slabo poskrbljeno!), decembra sta bila prav tako teden dni na Pokljuki zaradi biatlona, nosita majici z napisom Planica na prsih in z njunima nogometnima kluboma na hrbtih, klobuka sta polna značk iz najpomembnejših zimskošportnih središč Evrope... Na vprašanje, za koga navijata, sta izstrelila kot iz topa: "Za vse! Za vse, ki si upajo spustiti se po strmini. Za vašega Robija in ostale fante, pa za Adama, Avstrijce, Nemce, Norvežane. Res, ni pomembno. V Planici smo vsi kot ena družina - navijači, tekmovalci, organizatorji. Vse je več kot odlično," je ob kozarcu piva razlagal Anton Hirsch. In rekordi? "Ta gonja je šla predaleč, to ni v redu za šport," je menil Theo Klingler. Prideta tudi prihodnje leto. Kot, spet, na deset tisoče drugih. Upamo, da le še "pravih" navijačev.