Kako poročati o cunamiju

Japonska trenutno še najmanj potrebuje alarmantno poročanje medijev o razmerah po potresu, cunamiju in eksplozijah v jedrskih elektrarnah. Tako se je hudovala slovenska veleposlanica Helena Drnovšek Zorko. Če ne bi bilo dogodkov, bi jih CNN kar sam ustvaril. Senzacionalistično poročanje samo povzroča nepotrebno paniko. Končno ena ostra in poštena analiza mrhovinarskih medijev, ki - namesto da bi delovali tvorno, pomirjujoče, spodbudno in informativno - hlastajo za zgodbami, ki strežejo nizkotnim strastem publike. Ste videli, kako s kamerami lazijo v podrte hiše, nenehno kažejo jedrske reaktorje, ki se kadijo, in brezsrčno sprašujejo ljudi, ki so ob vse, kako so doživeli potres ali cunami, kot da nimajo drugih skrbi. Škodoželjno "švenkajo" s kamerami po trgovinah, ki spominjajo na Romunijo leta 1983, namesto da bi pojasnili, da ne gre za pomanjkanje, ampak so police prazne, ker so Japonci ubogali vlado, naj se oskrbijo z najnujnejšim. Desetkrat na dan kažejo posnetke tresočih se pisarn in padajočih opek, kot da je to na Japonskem tako vsakdanje kot poroke in rojstva. Da ne omenjam prakse, da sprašujejo že vsakega, ki je prebral vsaj uvod v fiziko, ali dim iz reaktorja v Fukušimi morda pomeni, da se bo sredica v reaktorju tako segrela in topila vse pod seboj, da bo čez nekaj dni prevrtala Zemljo in pokukala ven v dnevni sobi Jožeta Šprajca iz Zgornje Slivnice. Takšno poročanje je neetično. Mediji se morajo zavedati svoje pomembne družbenopolitične ter vzgojno-informativne vloge, zato bi poročanje iz Japonske moralo temeljiti na objektivnem optimizmu. Nekako takole. Ko uradni japonski viri sporočijo, da gre za desetmetrski cunami, bi mediji morali pomirjujoče sporočiti, da je šlo "za manjši, niti desetmetrski val, ki je sicer opustošil številna mesta, a omogočil, da tam zgradijo nova in lepša. Ako francoski jedrski strokovnjaki zatežijo, da je japonski Černobil neizogiben, je na medijih, da jih takoj opozorijo, naj Francozi raje ugotovijo, koliko dolarčkov je Sarkozy dobil od Gadafija za volitve. Številke o tisočih mrtvih, ki jih posredujejo japonske oblasti, tuji mediji pa nekritično povzemajo, je vedno treba opremiti s pojasnilom, da je vedno lahko še huje. Posnetki pogumnih diplomatov na letališču, ki čakajo, da jih kdo reši pred kataklizmo, povzročajo nezaupanje zahodnjakov do japonske visoke jedrske tehnologije. To lahko povzroči paniko, zato mediji morajo pojasniti, da diplomati odhajajo, ker želijo svoje rezidence prepustiti tistim Japoncem, ki so ostali brez vsega. Namesto obupanih ljudi, ki med ruševinami iščejo svojce, je treba predvajati čim več reportažnih zapisov o tem, kako se tamkajšnja mladež in poslovneži ob šilcu sakeja zabavajo po disko klubih in se gredo karaoke. Stokanje zdravnika na opustošenem območju, da ima zdravil samo še za dva dni, se da novinarsko pojasniti kot primer tradicionalne medicine, ki zavrača zahodnjaško kopičenje zdravil. Oblak, ki bi nastal eksploziji reaktorja, bi izkušen novinar predstavil kot naravno in zanimivo meteorološko tvorbo, polno joda, cezija, radona, cirkonija in še česa, ki bi si jo vsak znanstvenik želel nad svojo hišo. Tako delajo družbenopolitično angažirani novinarji. Tako smo delali v času Černobila in čas je, da se vrnemo h koreninam.

Hvala, tovariš Ahmadinedžad

Dobro je, ko se o demokraciji v svetu s svojimi razmišljanji in nasveti oglasijo tisti, ki se na problem zares spoznajo in so hkrati moralno neoporečni, ne pa neki amaterji in dvoličneži. Pritisk mi vedno znova dvigne ameriško merjenje stopnje demokracije po svetu, saj to počne država izumiteljica Guantanama, ki je do perfekcionizma izpopolnila humano zasliševanje z vodnim deskanjem in ki še vedno prestopnike obeša, praži z elektriko ali jih z injekcijo pošilja v večna lovišča. Ali pa Francija. Njeno v nebo vpijoče ogorčenje nad Gadafijem, ki bo bojda iztrebil lastno ljudstvo, je presunljivo. A je prav Francija lani s posebnimi transporti izgnala na tisoče nebodijihtreba romunskih in bolgarskih Romov, z bagri pa porušila njihova domovanja. Da ne govorimo o cmihanju Rusov nad usodo Srbov na Kosovu, medtem ko obritoglavci v Moskvi dnevno mlatijo in pobijajo vse, kar ima malo poševne oči in temnejšo kožo, in podpirajo separatizem vsake vasi v svojih bivših republikah, zdaj samostojnih državah. Pred dnevi pa se je zgodil velik dan za svetovno demokracijo. Svoj glas v obrambo temeljnih človekovih pravic je dvignil kot solza čist iranski predsednik Ahmadinedžad. Z najostrejšimi besedami je obsodil pretepanje in streljanje na demonstrante v Bahrajnu. Dejal je, da si nobena demokratična vlada tega ne more privoščiti, da ljudem ni mogoče odvzeti pravice, da povedo svoje mnenje, da gre za diktatorski režim, če zapira opozicijo. In je, bogme, pozval mednarodno skupnost, naj najostreje posreduje, tudi s silo, če bo treba. Zdelo se mi je, da je v podtonu mislil celo na ZDA. Če ima kdo pravico oglasiti se na to temo, je to prav gotovo Ahmadinedžad. Še vedno imamo namreč v spominu, kako so policisti z rožicami pozdravili Irance, ki so protestirali zaradi volilnih prevar. Kako so demokratično treskali pendreki po glavah demonstrantov. Nemogoče je pozabiti stotine opozicijskih akterjev, zaprtih brez sojenja ali ustreljenih po petminutnem sojenju. Ali primer ženske, ki je bila zaradi izdaje obsojena najprej na kamenjanje, potem obešanje, da bi ji na koncu v imenu demokracije in na prošnjo mednarodne javnosti podarili ustrelitev. Zato ima Ahmadinedžad vso moralno pravico zahtevati, da ima bahrajnsko ljudstvo demokracijo vsaj takšno, kot je iranska.