Očitno sicer ne bomo priče katastrofi černobilskih razsežnosti, ker bo hkrati manj in več kot to. Manj, ker gre za povsem drug tip reaktorjev, ki so se ob potresu ustavili sami in v nasprotju s černobilskim niso eksplodirali, poleg tega pa jih obdajajo tudi zadrževalniki. Ker ni prišlo do eksplozije, radioaktivnega onesnaženja ne bo odneslo visoko v atmosfero, kar je dobro za vse druge, a slabo za Japonce oziroma prebivalstvo v radiju okoli sto kilometrov od elektrarne. Na nas ne bo padal močno radioaktiven dež in gobe v Evropi ne bodo še dolgo po tem onesnažene s presežnimi koncentracijami radioaktivnega cezija, kot je bilo to v primeru Černobila.

Nesreča dokazuje, da je mogoče zgraditi reaktorje, ki tudi ob potresih, pri katerih se sprosti tisočkrat več energije kot ob najhujših pri nas, ne eksplodirajo in se samodejno ustavijo. A dokazuje tudi to, da kljub temu lahko pride do katastrofe, za katero je v tem primeru, kot kaže, kriv cunami. Cunami - le kako, da Japonci niso pomislili na možnost tako visokih valov? Saj so vendar pojavu rušilnih popotresnih morskih valov dali ime, ki se je ne le globalno prijelo za opis pojava, temveč postalo metafora za vse mogoče pretrese, tudi za politično motivirano množično zamenjavo vplivnih državnih uslužbencev.

Očitno so se v pojmovanju Japoncev cunamiji kljub grozljivim posledicam, ki jih povzročajo, preveč udomačili in so jim namenili premalo pozornosti v scenarijih zagotavljanja jedrske varnosti. Še enkrat se je dokazalo, da poleg znanega in neznanega ter znanega neznanega obstaja tudi neznano znano, tisto, kar je preveč samoumevno, da bi postalo predmet standardiziranih testov jedrske varnosti.

A v Fukušimi se ni zgodilo le tisto, kar se ne bi smelo zgoditi, temveč tudi tisto, kar nam je jedrska industrija vseskozi zatrjevala, da se vsaj v visokotehnološko razvitem zahodnem svetu praktično ne more zgoditi - reaktorji so ušli izpod nadzora, ne da bi bili za to krivi neodgovorni ljudje, ki so se, da bi zadostili zahtevam režima po večji produktivnosti, igrali z reaktorjem v nekem komunističnem režimu, v katerem so bili bojda ljudje tako in tako samo številke in ki ni poznal institucionalizirane individualne odgovornosti, temveč le institute tovariške samokritike in fizične likvidacije.

V tem in ne v zdravstvenih in okoljskih posledicah je ob njeni množičnomedijski vsepričujočnosti sedanja nesreča globalna katastrofa, ki bo imela daljnosežne posledice za jedrsko industrijo po vsem svetu. In to ob najbolj nepravem času - v trenutku, ko se je zaradi "boja proti podnebnim spremembam" zdelo, da bo vstala od mrtvih. Zaradi tega vdora realnega v simbolni red diskurza jedrske industrije bodo medijske podobe jedrske katastrofe onesnažile mentalno podobo jedrske energije pri globalnih potrošnikih medijskega trga po vsem svetu ter jih kot državljane naredile za histerike, ki jih bodo težko, če sploh, prepričali argumenti o tem, da gre za enkratni splet okoliščin, ki se na geološko in geografsko manj izpostavljenih lokacijah ali ob uporabi novih tehnologij ne more ponoviti. Ker je jedrska industrija iz realnega naredila zgolj komajda verjeten statistični dogodek, simbolna moč realnega dogodka v obliki medijskega cunamija grozi, da bo zabila žebelj v krsto od mrtvih vstajajoče jedrske industrije.

To, da japonske oblasti prikrivajo dejansko razsežnost ogroženosti prebivalstva oziroma ga z zamikom obveščajo o razsežnosti katastrofe, medtem pa na vseh domačih TV-postajah namesto sprotnih obvestil o tem, kaj se dogaja "tam zunaj", poskušajo ljudi pomiriti s predvajanjem običajnih šovov in oddaj čudovitega sveta množične industrijske potrošnje, stvar samo še poslabšuje.

Nemogoče je postalo mogoče. Ne le v Kovinotehni, tudi na Japonskem. Upamo lahko, da se bodo tudi iz tega za jedrsko varnost pristojni organi kaj naučili in ne bodo zapadli le retoriki o nekakšnih "stresnih testih", s katero nam je postregla evropska politika. Usodne banalnosti jedrske varnosti niso nujno le nam tako daljni in eksotični cunamiji, temveč tudi na primer kakšen obrat za proizvodnjo celuloze v bližini jedrske elektrarne, v katerem se pri proizvodnji uporabljajo velike količine klora, ki bi po spletu nesrečnih okoliščin lahko zašel v jedrsko elektrarno. K sreči takšnega obrata ni več v bližini jedrske elektrarne v Krškem.

Lekcija Fukušime bi torej lahko bila v tem, da se v konceptu jedrske varnosti ne govori o nesreči kot nečem zgolj hipotetičnem, kar se poskuša preprečiti s testi, temelječimi na naravoslovno-tehnično objektivnem znanstvenem predvidevanju, temveč se postopki preverjanja tudi odprejo in objektivizirajo za pomisleke in ugovore zdrave pameti, ki so ji poznana lokalna banalna dejstva.

Odprtosti postopkov pa se je zaradi želje po kontroli in vojaške geneze večine civilnih jedrskih programov jedrska industrija izogibala. Tako je bolj verjetno, da nam bodo postregli z dokazovanji, da se pri novi generaciji jedrskih reaktorjev, ki temeljijo na konceptu t.i. "pasivne varnosti", pri katerem ni več potrebno prisilno hlajenje reaktorja, takšna nesreča, kot smo ji sedaj priče v Fukušimi, sploh ne bi mogla zgoditi.

Dogodek je dal za desetletje in več goriva za pogon vseh mogočih in nemogočih kampanj proti jedrski energiji. Komunikacija strahu pred jedrsko energijo je z njim spet postala avtentična in tako je spet možna fuzija z drugimi strahovi, tudi tistimi, vezanimi na izgubo nacionalne identitete in zmožnosti države, da v globaliziranem gospodarstvu kolikor toliko upravlja s tveganji revščine in socialnega razslojevanja. Podnebne spremembe so tako fluidna in z vremenskimi pojavi zamaskirana stvar, da se okoli njih težko strukturirajo še kakšne druge fantazme od abstraktne podobe človeka kot sovražnika narave, jedrski strahovi pa si brez težav nadenejo folklorna oblačila in v politikih obudijo vrače, ki z rituali odganjajo zlo iz svetega prostora skupnosti.

Oživele bodo fantazme o zlu z južne strani Karavank, okrepile se bodo tiste o sebičnih in evropsko nadutih Janezih, ki želijo tako rekoč pred pragom prestolnice "lepe njihove" postaviti svojo Fukušimo in z njo mastno služiti s prodajo elektrike še enemu dednemu sovražniku hrvaškega naroda.

Posledice za projekt gradnje nove jedrske elektrarne v Krškem so tako hude in projekta ne bo mogoče obravnavati zunaj novega globalnega konteksta, ki ga je vzpostavil dogodek v Fukušimi. Najmanj, kar lahko pričakujemo, je, da se bodo zelo povečale tehnične zahteve glede varnosti elektrarne, vključno z bolj zahtevnimi postopki poročanja in preverjanja. To bo pripravo projekta še podaljšalo in investicijsko že tako drag projekt še podražilo. A to je manjši, čeprav še zdaleč ne zanemarljiv problem.

Resnične težave bodo povezane s tem, da že zaradi iz članstva v EU izhajajočih obvez v postopkih presoje čezmejnih vplivov na okolje ne bomo mogli zaobiti soglasja vseh naših sosed, pri čemer z izjemo Italijanov kot verjetnih soinvestitorjev v projekt in največjih kupcev elektrike iz njega ne bo mogoče računati na njihovo naklonjenost. Madžari bodo v najboljšem primeru korektno nevtralni, Avstrijci in Hrvati pa bodo svoje politike scvrli na ražnju, če ne bodo naredili vsega, da preprečijo možnost kakršnekoli, čeprav "statistično manj kot verjetne" Fukušime na Krškem polju.

Že podaljšanje obratovanja NEK je v luči postfukušimskega jedrskega cunamija stvar, ki bo predmet ostre medsosedske politične debate, pa tudi dodatnih "stresnih preverjanj". Nova jedrska elektrarna bi bila sicer zanesljivo bolj varna opcija od podaljševanja življenjske dobe obstoječe. Pri čemer je težava v tem, da bi že itak realno-politično komajda mogoča trgovina v smislu "staro zapremo, če nam omogočite gradnjo nove in s tem varnejše elektrarne" pomenila tudi to, da bi bila nova last tujcev. Podaljšano obratovanje stare je namreč nujno, če hočemo imeti lastna sredstva za izgradnjo nove.

V domačijskem jedrskem diskurzu se tako stvari ne izidejo. Ob dejstvu, da se nam bo verjetno zgodil TEŠ6 in da je gospodarska kriza "požrla" za nekaj let prirastka porabe električne energije, bo tudi domorodce težko prepričati, naj na svoji sveti zemlji gostijo objekt, ki bi sicer dal kruha tisoč pretežno domačim inženirjem in tehnikom, a bi bil predvsem v funkciji prodaje električne energije na tuje trge, pri čemer bi jedrski odpadki in tveganja ostali predvsem nam, dobički pa bi šli v žepe zasebnih trgovcev z električno energijo, sicer slovenskih državljanov. Razen če bo Slovenija razpadla v konfederacijo in bomo poleg premogovne Ljudske republike Šaleške doline dobili še nuklearno Ljudsko republiko Posavje.

Slovenija ob dvajsetletnici neodvisnosti ne potrebuje novih razcepov, temveč zlitje vseh razvojnih jeder, ki niso usodno odvisna od globalnih finančnih in medijskih cunamijev. To bi moralo biti osnovna lekcija jedrskega cunamija.