Čeprav se bomo v tem zapisu posvetili predvsem dejanskim mehanizmom in parametrom oziroma temu, v kolikšni meri ti v resnici določajo stanje na slovenski glasbeni sceni (manj pa razpravi o okusih), je za začetek vendarle treba razčistiti, kaj je to kvaliteten in kaj nekvaliteten slovenski pop. Kajti mnenje, da je slovenski pop nekvaliteten, je o tej "glasbeni zvrsti" pravzaprav še najbolj razširjeno.

Pojem pop ima sicer že v osnovi težavo s tem, da etimološko izhaja iz besede popularno, kar pomeni nekaj splošno priljubljenega oziroma nekaj, kar naj načeloma ne bi smelo imeti težav s sprejemom pri občinstvu. Če je torej osnovna namera pop glasbenika priljubljenost, je s tem, ko je to dosegel, na neki način opravil svoje poslanstvo oziroma - pogojno rečeno - opravil preizkus kvalitete. In to ne glede na glasbeni izraz oziroma, ali sta množicam do srca segla Brendi in Korado, Jan Plestenjak, Alya, Gal Gjurin, Dan D ali pač nekdo drug, ki je za svojo namero uporabil (ali zlorabil) kateri koli glasbeni žanr. Vse to spada v pojem popularna glasba.

Sonja Javornik, novinarka, promotorka in slovenska estradna insajderka, pravi: "O vsakršni svetovni glasbi se da govoriti kot o kvalitetni in nekvalitetni, tako tudi o slovenski pop glasbi, torej glasbi, ki ne spada v nobeno ozko zvrst, kot so country, jazz, punk, rock, heavy metal in podobno, čeravno uporaba teh zvrsti spet ni izključena. Seveda je slovenska pop glasba lahko tudi kvalitetna. Sploh v zadnjem času se je pojavilo kar nekaj potentnih avtorjev oziroma izvajalcev. Poleg Plestenjaka je tukaj Gjurin, pa seveda Magnifico, prav tako se v zadnjem času nadvse uspešno prebija tudi nova slovenska popevka, kakršno so zastavili v bendu Papir. Da je skladba kvalitetna, mora imeti tako dobro besedilo kot tudi glasbo in aranžma. Že pri Siddharti vidim težavo, saj imajo dobre aranžmaje in komade, jih pa zmanjka pri tekstih," razmišlja Javornikova. Ob temi opozarja na zanimivo in sila pomenljivo sociološko značilnost slovenske estrade: "Opažam, da slovenski glasbeniki zelo malo hodijo na koncerte svojih glasbenih kolegov. Še manj pa na njih prepevajo. Sama kot novinarka sledim, kaj počnejo drugi novinarji, in to verjetno počnejo tudi ljudje iz drugih poklicev. Slovenski glasbeniki pač ne."

Glasbeni profesionalci

Po neki najbolj osnovni logiki naj bi največjo glasbeno kvaliteto zagotavljali profesionalci, torej ljudje, ki se popolnoma posvečajo svojemu poslu. To verjetno velja za sleherni poklic, torej tudi za glasbeništvo. Vprašanje, ki se torej poraja, je, kako biti slovenski pop profesionalec? Kaj je to pomenilo v primeru ansambla Avsenik, je že legendarno. V najbolj garaških časih večurnih "gaž" po Nemčiji so igrali v plenicah, ker - ko jih je zgrabila potreba - niso imeli časa iti niti na stranišče.

Dušan Obradinović-Obra, bobnar skupine Dan D, ki je ena najmočnejših slovenskih zasedb ta hip, je profesionalec zgolj napol. On in klaviaturist zasedbe sta namreč zadržala službi. Kljub temu poudarja, da prihodki od glasbe, ki so v njegovem primeru predvsem honorarji od koncertov, manjši del pa tudi od avtorskih pravic iz naslova aranžmajev, prispevajo znaten del njegovega osebnega proračuna. Bend trenutno ne nastopa in čaka spomladansko nadaljevanje koncertiranja, medtem ko so v lanskem letu nanizali približno 40 nastopov. "Kar je solidno. Izpolnili smo plan, spromovirali ploščo, tako da je bilo na trenutke celo preveč naporno. Kak teden sicer nismo igrali, vendar smo to nadoknadili z dvema ali tremi nastopi v naslednjem tednu."

Popolnih glasbenih profesionalcev je v Sloveniji malo. Celo Tanja Žagar, ki se na vprašanja za ta zapis sicer ni odzvala, je pa v teh časih imetnica najbolj prodajanega albuma, v "prostem času" poučuje na glasbeni šoli. Matevž Šalehar-Hamo, ki je na lanskoletni EMI v duetu z Gjurinom opozoril nase s skladbo Črni konji, je po nastopu na EMI prestopil v svet slovenskega glasbenega profesionalizma: "Načeloma se je zadeva z EMO zelo obrestovala. Rokenrol pota niso bila tako uspešna. V bistvu sem profi. Ker živim od glasbe, na mizi ni vedno svežega kruha, je pa v duši mir." Za zdaj se preživlja predvsem s prihodki od nastopov v živo.

O tem, ali se lahko slovenski glasbeniki ukvarjajo le z glasbo ali pa morajo za preživetje opravljati še druge službe, smo povprašali tudi Lea Oblaka, lastnika radijske mreže Infonet, ki meni, da lahko preživiš le, če si hkrati avtor in izvajalec, poleg tega pa še veliko nastopaš. "Ampak tudi v tem primeru ne moreš živeti bogve kako dobro. Ne moreš biti kralj."

Po mnenju insajderjev so pri glasbenikih še vedno najbolj donosni koncertni nastopi, ki so zato odločilni pri klasificiranju, kdo je glasbeni profesionalec in kdo ne. Pomembni prihodki glasbenika sicer pritekajo še iz treh virov - iz naslova avtorskih pravic, sorodnih oziroma izvajalskih pravic in od prodaje nosilcev zvoka, čeprav so ti v zadnjih letih bolj ko ne zanemarljivi.

Gjurin in Dan D

Glavnina kritik v slovenski zabavni glasbi se osredotoča predvsem na politiko radijskih postaj oziroma na izbor glasbe, ki jo te predvajajo. S predvajanjem avtorjem teh skladb zagotavljajo prihodke iz naslova avtorskih pravic, še bolj pomembno pa je, da oblikujejo okus publike.

Na spletnih straneh združenja Sazas sta dosegljiva seznama najbolj predvajanih slovenskih skladb za zadnje "obdelano" leto 2009 - eden velja za nacionalni radio, drugi pa obelodani stanje na komercialnih radijskih postajah. Po pregledu obeh seznamov smo naleteli na razmeroma presenetljive izsledke, sploh pod vtisom razširjenega mnenja, da se na slovenskih radijskih postajah vrti tako imenovana ne-kvaliteta. Zmagovalec s seznama nacionalnega radia je namreč Gal Gjurin, skladatelj, instrumentalist, pevec in tekstopisec, ki je - kar se tiče meril, ki določajo kvaliteto - podprt z vsemi potrebnimi atributi, vključno z literarno nagrado za poezijo. Tudi drugi izvajalci, ki mu na seznamu sledijo, so precej oddaljeni od sporne profanosti Brendija, Simone, Saške L. in podobnih "grško-dalmatinskih" melodikov, saj pretežni del na lestvici prvih petdeset zasedajo Dan D, Tabu, Alya, Alenka Godec, Plestenjak, Kreslin in Siddharta.

Seznam skladb na komercialnih oziroma lokalnih radijskih postajah je nekoliko drugačen. Tam prvo mesto zaseda Alenka Godec z Vsak je sam (priredba Hazardov), sledi ji Plestenjak s Si OK?, potem se pa do desetega mesta zvrstijo Namesto srca (Tabu), Zavrtela sva svet (Nejc Lombardo), Kaj vse bi dal (Gal Gjurin), Love song (Dan D), Vojna idej (Siddharta), Zadnji dan (Alya in Rudi), Čist en majhn radio (Kingston) in Cesta (Kreslin).

Dan D imajo med prvimi 50 najbolj predvajanimi skladbami vsega skupaj pet skladb, Siddharta štiri, Plestenjak tri, Tabu, Gal Gjurin, Alya, Natalija Verboten, Kingston, Magnifico in Čuki po dve, preostali, kot na primer Društvo mrtvih pesnikov, Alenka Godec, Anja Rupel, Trkaj, I.C.E., Neisha, Lara Baruca, Manca Špik, Marko Vozelj, Quartissimo, Toše Proeski in Omar Naber, pa so na lestvici prisotni z enim komadom.

Iz teh podatkov izhaja, da so nesporni šampioni slovenske zabavne glasbe Dan D, prav tako pa tudi, da gre na seznamu komercialnih radiev za drugačna imena le v primeru nekaj izjem, kot sta na primer mladi Lombardo in Anita Kralj, ki izmed vseh še edina zastopa dobri stari približek grškega melosa na štajerski način, torej zvrsti, nad katero se je urbana publika v devetdesetih predvsem zmrdovala.

Dogovori in avtorske pravice

Iz pridobljenih podatkov pa lahko razberemo tudi, da je Gal Gjurin na komercialni lestvici bistveno šibkejši kot na lestvici nacionalnega radia. Domnevno zato, ker edini izmed slovenskih poperjev nima dogovora z Leom Oblakom, "monopolistom" in trendseterjem slovenske komercialne radijske scene.

Zadnje čase so namreč vse glasnejše govorice, da se v zameno za predvajanje na Oblakovi mreži avtorji odpovedujejo svoji intelektualni lastnini - materialnim avtorskim pravicam. Kot si lahko preberete v spremljajočem intervjuju, Oblak namigovanja o tovrstnem izsiljevanju odločno zanika. Prav tako meni, da se na njegovih postajah ne vrti bolj ali manj enaka glasba. Poudarja pa, da ga zelo zanima produciranje hitov s hišno skupino avtorjev in izvajalcev, s čimer se prihodek iz naslova avtorskih pravic, jasno, steka na domači konto. Njegova produkcijska skupina zato išče mlade talente in zanje ustvarja pesmi.

Ko Oblak govori o primeru skupine Monkeys, najbolj razvpiti umetno ustvarjeni pop tvorbi v zgodovini glasbene industrije, je navdušen: "Kljub temu da je šlo za umetno tvorbo, je bila tudi tam prisotna energija, ki jo je publika prepoznala! Brez tega ne gre."

To sicer ni nič novega, saj tujina tako funkcionira od začetkov pop revolucije konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Za založbo Pickwick je za njene mlade izbrance in po okusu korporacije nekaj časa brenkal in komponiral celo sam Lou Reed. Da, osem ur dnevno s kitaro v roki.

Trda pravila popa

Če je torej razprava o definiciji popa spolzka, pa tisti del, ki se nanaša na obstoj in upoštevanje pop pravil, ponuja trdnejše temelje. Če je namreč kaj res brezmadežno pop, to niso posamezne glasbene zvrsti, temveč predvsem pravila pop industrije. Ta so tista, ki nekaj vzpostavljajo kot pop. Pravila, ki izhajajo iz lakote glasbene industrije po profitu. Pravila, ki hipotetičnega Jimija Hendrixa najprej prepoznajo kot vrednost, vendar pa ga na koncu s pritiski tudi uničijo.

Če si pop oziroma če to hočeš postati, moraš biti pripravljen ta pravila sprejeti. Tudi - in predvsem - na račun svoje umetniške integritete. Pripravljen moraš biti, da popraviš ritem pesmi, da zamenjaš bas linijo ali pa celo pevca v bendu, če ni všeč šefu založbe. Kajti pop pravila vendarle postavljajo gospodarji igre; uredniki, šefi založb in radijskih postaj, sistemu pripadajoči kritiki in še kdo. Tudi v Sloveniji, in to čedalje bolj.

Kako se bo to poseganje v samo sceno, ki ji čedalje bolj vladajo principi glasbene tržne ekonomije, poznalo na kvaliteti glasbe, bomo še videli. Prisotnost pritiska in izostanek potuhe nista nujno slaba. Na tem mestu velja navezati Javornikovo, ki pravi: "Moraš dajati intervjuje, se grebsti, si želeti. Marsikateri slovenski muzikant bi rad uspel, obenem pa se mu zdi samopromocija nekaj, kar ni na njegovem nivoju. Pravijo, da pojejo za dušo. Menim, da bi bilo za marsikoga, ki tako govori, res boljše, da bi počel zgolj to - pel za svojo dušo doma. V nasprotnem primeru, če se že greš igro, se nimaš kaj zgražati, kakšni da so časi. Nekoč prevladujoče mnenje, da bo kvaliteta govorila sama zase, je vedno bolj očitna zabloda."

Citirati pa velja tudi slovenskega estradnika, ki želi ostati neimenovan. Pravi, da je prevladujoč pritisk na ustvarjalce popa podoben splošnim trendom v svetu kreativnosti: "Teži se k nemotečosti. K temu, da karkoli, pa naj gre za obliko avta ali pač glasbo, ni izrazito. V primeru glasbe to pomeni, da je glasba radijska. In to je problem."

Navkljub vpeljevanju tržnoekonomskih načel, anket, stalnega preverjanja razpoloženja občinstva in ob nespornem dejstvu, da so slovenske lestvice videti očiščene šampionov, kot je na primer Branko J. Vunjak alias Brendi, pa se slednji sploh ne pritožuje. "Ne, mene se po radiih in televizijah ne vrti. Radijske postaje vrtijo nekakšno 'evropsko' glasbo, medtem ko se nam, ljudskim godcem, zaradi svojih manjvrednostnih kompleksov izogibajo. Zato prinaša denar od avtorskih pravic v mojem proračunu kvečjemu 30 odstotkov, vse drugo priigram na živih nastopih. Mesečno imam štiri do sedem nastopov. Je pa zato na moji strani internet. Moji komadi imajo več kot tristo tisoč klikov," se pohvali Vunjak, ki je glasbeni profesionalec že trideset let.

Kar pravi Brendi, daje misliti, da izza razmeroma prečiščene slike, kakršno kaže stanje v medijih, v Sloveniji še vedno obstaja "underground" pop. In ne pozabimo. Razvpita Hajdi Korošec, otroška zvezda devetdesetih, je do številke sto štirideset tisoč nosilcev zvoka, kolikor jih je bojda prodala, prišla bolj ali manj ignorirana od vseh osrednjih medijev.